Jest pa vse take stvari hranim..... od najmanjših listkov popisanih z neumnostmi iz OŠ, do medvedkov, slikic, pisem (moj mali je imel tak smisel in se je res trudil, ko me je še osvajal da jih še zdaj rada preberem....) In se mi zdi, da jih vedno bom. Tudi, če bi recimo nehala. Taka pisma in male pozornosti so namreč izraz pozitivne energije, dobra misel, ki ti je bila namenjena, spomin na lepe dni.... saj to je tendenca, ki je pozitivna, namreč, da se po tem, ko preteče nekaj časa človek spominja predvsem dobrih strani nekega razmerja....slabe je treba pa predelati , odpustiti in spustiti skozse, da te ne obremenjujejo več. V tem pogledu bi morali vsi tovrstni materialni ostanki buditi zgolj lep občutek, da si bil (za)ljubljen in to je prelepa izkušnja. Aja, še to - moja mami mi je tudi brez problema pokazala nekatere svoje primerke pisemc, ki jih je prejela od oboževalcev (he,he, eden je danes precej znan, pa je hecno videti, kakšna res pesniška duša je ) sem ji ful hvaležna, ker tega ni uničila..... Jest to jemljem kot eno veliko zaupanje, ona je tako odstrla del sebe, svoje notranjosti.... Ne vem. ful dobr občutek je to. Misliš si, evo, sej je moja mama tut imela take in take problem(čk)e, itd, skratka, tvoj starš dobi še eno, izredno zanimivo perspektivo v tvojih očeh.... aja, Aira, jest mam tut raka - sonce.... (tko da je kopičenje še bolj potencirano )