Vojsko sem pustil na Vrhniki, kjer cakajo nadaljnih ukazov, sam pa sem se podal na lov Valkire, kakor sem bil obljubil. Dasiravno sem se pripravljal skoraj dva meseca ob meditaciji in bicanju, me je presenetila, ko me je nasla, se preden sem jaz njo in pocutil sem se, kot novic, ki spoznava prepovedane knjige komedij ...zacel sem ji recitirati Jakobove psalme in se nekaterih svetih spisov ter ukan sem se posluzil, pa je bilo vse zamanj . Njena carovnija je mocnejsa, kot sem si mislil in kot so opisovali kristjani, ki so preziveli in ubezali njenim urokom. Ko me je pogledala v oci, se mi je sveta beseda ustavila, besede so zamrle na mojih ustnicah in zacel sem se utapljati v njenih oceh... Prosil sem milo in strastno najvisjega, naj mi pomaga obdrzati sveto dostojanstvo in naj prepodi hudica, ki se je naselil v mojih mislih, pa me ocitno najvisji ni slisal... Vendar pa se ne vdam tako zlahka, zato bom noc prezivel v molitvah in ociscenju in zjutraj, bom ponovno poizkusal, spreobrniti jo, v nam pravo vero Hvala, sem bil vec kot dostojno sprejet....kot se to spodobi, za Sonorskega Doza Bojim se, da sem ravnal prevec arogantno in da sem mislil, da bomo zmagoslavno zaceli bitko, z mojim zajetjem Valkire . Tako bi omajali moralo ostalim carovnicam, ko bi ze imeli eno njihovih...zdaj pa ne vem, kaj bo...