Ja, pravzaprav sem govoril z veliko takimi ljudmi. In nekateri so bili moji prijatelji in nekateri se v resnici niso vec zbudili. Paso dobili vso mozno ponujeno pomoc, tudi od mene. Osebno sem enkrat na vrat na nos letel do frenda, ki pa si je takrat ze uspesno prerezal zile in tudi skoraj izkrvavel. Med potjo sem klical njegovga brata in mu rekel naj se podviza. Ko sem tja prisel, so bila vrata hise odprta in v dnevni sobi, ko bi prasice klali. Nikogar ni bilo. Sem klical njegovga brata in mi je rekel, da so v KC in hvala, ker sem ga poklical. No, druga frendica ni imela te srece. Nikomur ni nic povedala in ji je uspelo. Point pa je v tem, da vcasih lahko naredimo vse, kar zmoremo, da bi nekomu pomagali, pa mu ne moremo, ker je globoko v sebi preprican, da tako pac je in da ni izhoda. Se vedno me boli, ko se spomnim koga, ki ga ni vec med nami in tudi zadnjikrat tokrat pisem tule o tem, ker me res boli. Bom pa za zakljucek povedal naslednje, pa ce se se tako kruto slisi; Svet je krut in vedno tezje je preziveti v njem. Enim to uspe, drugim pa ne. Tak je zakon narave, pa ce se se tako trudimo, da bi kaj spremenili. Ostanejo spomini in bolecina.