Popolnoma te razumem in prav imaš, ko razmišljaš, da ne bo lahko (mislim na samoto), vsaj na začetku, potem pa bo lažje. Prvo resno punco ( in tudi zadnjo) sem imel pri 17ih in sva bila skupaj nadaljnih 8 let. Živela skupaj, jedla skupaj, hodila na morje skupaj,.....skratka, kot poročeni pari! Bilo je skrajno resno, ker sva bila oba taka, da sva želela resno zvezo in ne avanturistične. Prva leta so bila enkratna in prepričana sva bila, da sva si usojena. Zadnja tri leta, pa je odnos nekako zvodenel (vsaj z njene strani), prepiri so se vrstili in na koncu, sva bila skupaj samo še bolj ali manj, zaradi navade. In ko sva se "sporazumno" razšla, (malo pred NL 2004), sem na koncu čutil pravo olajšanje. Moram pa priznati, da je bilo prvih nekaj tednov najhujših zame..., pa ne čez dan, ampak zvečer, ko sem šel spat! Si lahko predstavljaš, da osem let spiš z nekom in si navajen, da se stisneta skupaj (eden za drugim) in jo (ga) objameš okoli pasu in tako zaspita?! Pa tudi, če se ne dotikaš, preden zaspiš, čutiš in veš, da nisi sam v postelji! Torej, še danes, po tolikih mesecih, se mi kdaj zgodi, da pogrešam tisti občutek, da si v dvojini! Pa ni to, da bi svojo bivšo pogrešal, ampak preprosto, bližino telesa ob sebi! Vsekakor sem prepričan, da ti bo hitro bolje, kot ti je bilo do zdaj in ti je trenutno!