Piko

Vse je prav, kar ni narobe. Ko pa se človek razvija, je to čedalje večkrat premalo.

Dokler mislim, da zmorem, to še ni tisto pravo. Ono resnično ne potrebuje napora. Zaekrat se še vedno tolažim, kaj vse zmorem! Kaj pomeni zmor in zmoreti, pa ne bi vedel.

Pujsita je nosita, ta je pa dobra novica. xrosex Pozdrav seveda tudi Marsiti, pa vsem starim znancem in znansitam. Leta tečejo ...

O, ful novih imen! No, pa tudi kaka stara sablja se še najde pa kakšna prenovljena kuhalnica. Dobr vam gre. Pozdrav vsem!

Šefica, drži se! Hudo! Kaj to pomeni, mi ribe v zdravstvenih težavah? (Tudi mene ne pustijo na miru.)

Ah, ta Dnevnik, predhodnik vseh slovenskih blogov. A ne samo blogov. Istočasno je tudi nekakšna internetna spovedovalnica. Zares živo. Nekaj ljudi pa še poznam od nekoč. A kaj se imam za spovedati, izpovedati jaz? Spomnil sem se na tortožerke v slaščičarni Zvezda, tojeto. Zato predvsem torto-žercem in -žerkam en lep pozdrav.

Na začetku septembra sem šel na poldnevni/polnočni izlet. Poznal sem svoje zmožnosti za pot po znani dolini. Po prvi uri hoje sem občutil slabost. Mislil sem si, da sem lačen, in začel jesti rozine. Po drugi uri se je slabost oglasila močneje. Mislil sem si, da sem preveč žejen in se napil solčavskega čaja. Po tretji uri sem mislil, da mi je slabo od napora in v koči spil kozarec rdečega vina. Po četrti uri me je začelo zvijati v trebuhu. Takoj sem vedel, da sem vseskozi mislil narobe. S pogledom sem se pogladil po trebušni votlini in nekoliko je odleglo. Med počasnim sestopom sem si rekel: moram dobiti požirek dobrega domačega žganja in bo pomagalo. Čeprav sem vedel, da imajo na Kredarici le industrijskega. V koči sem za šankom dobil ista veseljaka, kot sta stala že pred odhodom na vrh. Eden izmed njiju je med novim klepetom kmalu izginil za hip in se vrnil s stekleničko dobre domače slivovke s Kozjanskega.

V tretje gre Rado. Vsakič poskušam malo drugače, ne nujno bolje. Ste se pa namatrali, tole bo malenkost še enkrat napisat, v primerjavi s servisom, ko se je na luninem netu zaporedoma dvakrat usulo. Ne bom več pisal o zapestjih in nogah, kot dvakrat doslej! (O zapestju sem bral že pred leti, o nogah pa je zame bilo letos novo.) Vse dobro za "hišo vašega očeta" = vaše telo, kjer domuje dobra duša. En -ji pozdrav (tudi Katjam). Naknadno še Cosmi, nazaj.

Ta je pa dobra! Stari dobri LNF ima (zame povsem) novo podobo! En polzdrav vsemu, kar leze in gre po teh straneh!

Večkrat sem slikal kak kamen ob poti. Doma večinoma slike niso bile nič posebnega. Vsakokrat sem se spraševal, kaj me je pritegnilo na njih, da sem jih slikal. Vedno brez uspeha. Včeraj sem ležal na tleh, da bi ujel vsaj približno primeren pogled na skalco. Mimogrede sem se vprašal, zakaj me privlači slikanje teh skal. Pomagalo je, pravo vprašanje sem postavil na pravem mestu. Odgovor je bil preprost: rad se uležeš in plaziš po tleh gore, to je tisto, kar ti je všeč.

Butl, strelka007, hvala!

Darilo Okoli Božiča sem nakupoval v eni od marketov v Trstu, v coni z veliko Kitajcev. Stal sem v vrsti, ko je starejši tujec, očitno z vzhoda in skrbno oblečen v starinsko obleko, pokazal na eno pomembno stvar, ki jo je nosil v roki. Bila je rastlina v lončku. Dajal je vtis, da se mu mudi in proseče zahteval, da ga spustim naprej. Kaj me je stalo? Nič. Skomignil sem z rameni in pokimal. Tako se mu je mudilo, pa obraz mu je žarel. Za menoj so bili v vrsti videti malo nejevoljni. Meni je šla situacija na smeh. Končno smo videli - na drugi strani blagajne ga je čakala mlajša ženska, ki ji njegovo vedenje pa ni bilo najbolj všeč. On pa, kot da vsega skupaj ne opazi. Iz tira ga ni vrglo niti zbiranje drobiža. Pogledam ga v tilnik in mu v mislih in iz srca zaželim: "Naj ti rastlina prinese veliko veselja!" Namesto, da bi odšel, ga je nekaj ga je ustavilo. Počasi je dvignil glavo. Nato se je obrnil nazaj k meni in se z prijaznim, od srca veselim nasmeškom poklonil!

Marša Srečal sem Sandija. Učimo se skupaj. Te dni mu je Nada rodila hčer Maršo. Veselimo se skupaj.

Učitelji in sošolci Učiteljev sem imel v življenju veliko. V osnovni šoli, potem na srednji in še kasneje na fakulteti. Vsi po vrsti so imeli poklic učitelja ali profesorja. Še sedaj se udeležim kakega predavanja. Dobro je, če se učitelje spoštuje. Tudi sošolcev sem imel veliko. Učim se še kar naprej. Kdo so sedaj moji učitelji in kdo sošolci? Učitelj mi je vsakdo, ko se z njegovo pomočjo dokopljem do novega spoznanja. Ob njem in z njim. Ni nujno, da se sam tega znanja zaveda, pomembno je, da mi ga je posredoval. Do pred kratkim sem si ob vsakem takem spoznanju rekel - sedaj sem ugotovil nekaj, česar on morda ne ve. Takoj mu moram povedati za novo ugotovitev. Podučiti. Ki jo on kao ne ve. Zadnja ugotovitev, pridobljena na tak način: Tako ravnanje je napačno! On je bil vendar moj učitelj, učitelja je treba spoštovati, ali mu biti hvaležen. Ne pa ga z istim znanjem podučevati nazaj. Verjetno napisano ni kaj dosti razumljivo, o čem konkretno mislim. Naslednjič bom to poskusil s kakšnim konkretnejšim primerom.

Učitelj Mam enga prjatla, ki mi občasno pošlje kako pošto. Vsakokrat kaj zanimivega ugotovim, vsakokrat nekaj spoznam. Če enako pošto dobim od nekoga drugega, ni isto. Se ne naučim, spoznam vsega! Zato pravim, da je tudi moj učitelj. Na primer, že velikokrat sem dobil pošto z krasnimi mislimi, na koncu pa sporočilo, da vse skupaj deluje le v primeru, če to pošto pošljem naprej še na kar največ naslovov. Vedno sem si rekel, da je to bedarija in da tega ne verjamem. Dokler mi ni take pošte poslal prjatu učitelj. V pošti je bil PPS s slikami Dalajlame (za podkrepitev citatov) in 49 svetlih misli. Na koncu besedila je bil pripis: * Ne zadržuj MANTRE zase, kajti od tebe mora oditi naprej v roku 96 ur! * 0-4 osebe: Tvoje življenje se bo do neke mere izboljšalo; * 5-9 oseb: Tvoje življenje se bo izboljšalo do tiste stopnje, ki jo sam pričakuješ in si jo želiš; * 10 – 14 oseb: Doživel boš najmanj pet presenečenj v naslednjih treh tednih. * 15 in več oseb: Tvoje življenje se bo spremenilo iz temelja, izpolnilo se bo vse tisto, o čemer si kadarkoli sanjal Končno mi je kapnilo: bistvo te pošte je v širjenju praznoverja. Bistvo takih pošt ni v širjenju dobrega, ampak ima vkomponirano idejo, da ima nad vsem tem zapisanim, celo kar mislimo (in piše v teh 49 idejah) moč nekaj drugega, moč nad vsem. To pa seveda ni res. Zakaj bi te lepe misli bolje delovale na nas, če bomo pošto verižili naprej kar največ ljudem? Velikokrat se v tako imenovanih "resnicah" lahko skriva kaka past, v katero se mimogrede ujamemo. Zaradi lepih in dobrih misli se popolnoma odpremo, potem pa se mimo vseh varovalk vtihotapi še kaka, ki je slaba. Slovenski pregovor pravi: vsak je svoje sreče kovač. Ja, ko sem prišel do te ugotovitve, sem "učitelju" odpisal nazaj - pa to je praznoverje, o pošiljanju pošte drugim ljudem, tako praznoverje je škodljivo in izničuje vse dobre misli, napisane v sporočilu. Namesto da bi se mu zahvalil za spoznanje. Vse dobro

Amerika včeraj in danes. Meni nekaj ni šlo vkup. Na milijone prodanih knjig o duhovnosti. Tako rekoč prodajne uspešnice. V njih so videti zapisane same lepe misli. Pa gre danes Američanom kaj bolje kot včeraj ali jim gre celo še veliko slabše? Ali se to kakorkoli pozna na upravljanju države? Po moje čisto nič! Zato mi nekaj ni štimalo. Ko pa bi se morali pri poplavi take literature Američani zdramiti, razsvetliti in Amerika bi postala boljša. Potem ne morem zaključiti nič drugače, da je to ena kvazi duhovnost, o kateri se da predvsem veliko govoriti. V bistvu pa je vsak kmet, ki obdeluje svojo zemljo (tu ne mislim na industrijsko pridelavo hrane) duhovno veliko bolj prebujen, pa če to on ve ali ne. Ker to on živi. Pozdrav!

Včerajšnji recept za oranžno rižoto lepih oči NaOstrgano korenje se nareže na čisto male kockice (dejansko pri tem vešče niso v prednosti, nevešči pa se lahko porežejo - zato uporabite zelo oster in večji nož) Korenje se za 5 minut poduši na malo olja (vmes ne odkrivat pokrovke!). Medtem se drobno nareže vsaj 7 debelih strokov česna in mine ravno prav časa, da česen vržemo na korenje in pomešamo, da zadiši (če zasmrdi, je zelo verjetno zanič česen). Takoj zatem pa se v lonec strese še riž (3,3dl, rumen). Poprašimo še s curryjem za korekcijo barve in okusa in za prikrivanje velike količine česna V kolikor ste dali olja več, ker imate radi bolj zabeljeno, potem se minuto počaka, da riž olje popije Zalijete z dobrim paradižnikovim sokom 4dl (najboljše Pomi in Star, vsekakor ne sme biti kisel) Soljenje po vašem okusu, vmes ali na koncu Sproti in počasi se zaliva z vodo, nikoli ne sme biti preredko. Gor gre še dober parmezan. Preprosta uporaba, tudi za kuhe nevešče in tri manj ješče Bolj preprosto ko pasulj, in tudi boljše kot pasulj. P.S. Recept ima dva mala popravka. Zakaj, je razvidno iz Rubyjine opombe!

Zanimivo je spet pokukat v Andrejčkov dnevnik, kaj delajo njegovi 3je marsovčki. Stari člani pišejo o svojih enih in taistih težavah na nov način, novi člani odkrivajo iste probleme, ki jih imajo že tastari. A sem se sam kej spremenu? Težko rečem, da kaj posebnega. Živel dnevnik, živeli dnevičarji!

O Anastaziji in njenih idejah sem slišal razlage: to je napisano za Ruse. Res je napisano za Ruse, jasno kot beli dan! Samo tam je še prostor, kjer bi lahko vzniknil nov tip civilizacije, tam je še možno postaviti nove temelje drugačne civilizacije. Zadnjič mi je ob prebiranju ene od Megrejevih knjig kapnilo, zakaj Amerika nima nobenih možnosti za pravi preporod, čeprav ima tako veliko število raznoraznih duhovnih učiteljev. Veliko v absolutnem in ne relativnem številu, kot se zdi. Masa prevlada. Poleg tega, kar učijo, ne morejo in ne zmorejo živeti na materialnem nivoju. Ta nivo je pod zelo dobro kontrolo. Nimajo prostora za tako življenje. Amerika jim tega ne bo dopustila. Njihove naravne danosti so omejene do skrajnosti. Nadzor kapitala je kapitalno odločilen. Ni enotne vizije, kako doseči spremembo v družbi. Ni dovolj, da si pri pravi stvari samo z duhom. Preproste stvari imajo največji učinek. Zato je bil preprost človek s podeželja lahko močneje duhovno odprt od vseh tako imenovanih intelektualcev. Danes ni več pravih kmetov, pridelava hrane postaja tudi pri nas industrijsko. Delavci na zemlji. Zakaj potem sploh razmišljati o Anastazijinih idejah, če so namenjene Rusom? Saj niso samo njim. Vsak, ki bo podobno razmišljal, ki jim bo v mislih pomagal ustvarjati novo deželo. Ko bo spreminjal svoj košček domovine, ki ga ima še v srcu. v nekaj lepšega, bo pomagal Zemlji in Anastazijinem projektu. Še o borih. Več ljudi mi je pripovedovalo, da jih obiskuje in objema. Pa sem pred kratkim našel v knjigi Mojce Teršek Sibirska cedra, med mitom in resničnostjo tole navedbo: »Vladimir Mihajlovič Ševcov pristopi k cedri z največjim spoštovanjem. Desno dlan položi na njeno deblo in jo pozdravi. Prepusti se pretoku energije in se v mislih poveže z njo. Vse želje prenese v prošnji cedri, se ji zahvali in jo pozdravi… Energija sibirske cedre človeka dobesedno potegne v njeno frekvenčno polje in pretok je vzpostavljen. Tak način komunikacije z absolutnim energijskim poljem je možen tudi z drugimi drevesi, le da je moč prevodnosti sibirske cedre daleč nad vsemi naravnimi prevodniki kozmične energije.« Sibirska cedra je iz družine borovcev. V mislih se priznanemu in sijajnemu sibirskemu šamanu Vladimirju že zahvaljujem za njegovo odločitev, da obišče Slovenijo. Kadarkoli imam priliko, položim roko na kak borovec, tudi smreko. Celo listavca. Že nekaj let. Dovolj je pristen stik roke. (Tudi električne žice ni potrebno objeti, da tok steče skozi vas, dovolj jo je prijeti z roko.) Sedaj se bom preko bora poskusil povezati z absolutnim in z njegovo cedro in mu prenesti pozdrave in željo, naj nas zares obišče letos poleti. Nikdar še ni bil v Sloveniji, vendar jo pozna, pozna Triglav in njegovo zaščito za našo deželo. Pozdrav Anastaziji, Vladimirju, njunima 2ma in - vsem. Vse dobro! Iztok

Vsakič ko hočem nekaj napisati za Luno, me mine. (ali sem ali nisem za Luno...) Tokrat sem si rekel Zmorem! če to hočem in želim. Evo, uspeva: Ko sem začel brat ta forum, sem si rekel - poglej, pametni ljudje. Potem sem jih nekaj srečal in se rekel - poglej, kako fejst folk, prijazni itd. Pa to je tisto ta pravo... No, enkrat sem se vprašal - zakaj bi ljudje s tega foruma bili boljši od drugih (in zakaj bi bili pametnejši)? Saj so taisti, ki hodijo okoli mene. No, danes sem prepričan, ne samo prepričan, tudi vem: okoli mene so sami fejst ljudje. Ali vsaj večinoma, vsaj v tolikšni večini kot so na forumu. V bistvu jih je še več. Nekdo mi bo rekel: jaz to vem. Prav, če ve, kaj na forumu potem sploh še visi? Sem rekel tudi sam sebi. Že grem, adijo!

Spregledal sem, da števec kaže 2.999 objav. Tri narobe obrnjene šestke, kajpada. Zato imajo trgovci cene zaokrožene na devetke (v resnici so tudi 666 gledano iz nasprotne strani), ne pa zaradi "lepše" cene. Pa saj bo čez nekaj trenutkov vseeno, številka bo izginila zelo kmalu. Spomladi sem si zaželel kakšen CD, ki bi bil posnet "z duhom Anastazije" vsebinsko prilagojen njenim idejam, da bi posneta glasba opevala njena sporočila. Celo iz Rusije sem mislil, da mi kaj prinesejo. Nisem pa nič našel. Ta mesec sem zašel v trgovino s CDji in zagledal - Manco Izmajlovo. Naslov ploščka mi ni bil všeč, kar z rezervo sem si ga dal predvajati. Ampak mi je že ob prvi pesmi kapnilo: TO JE TO! Huh! Neverjetno! To je ono, kar sem želel, poslano v Slovenijo, že pred časom, v naprej, za vse take. Povezava še za vas: Manca Izmajlova Pozdrav Anastaziji, pa tudi vsem malim lučkam, kjerkoli ste že.

Zakaj ja, zakaj ne in zakaj jane - BITI INFORMIRAN. Internet je idealen za iskanje informacij. Forum je krasen, vsak lahko najde informacijo zase. Dober forum ima veliko informacij. Ena mala informacija več: Informirati = in-form-irati. V-formo-spraviti. In-form-iranje = v-obliko-vanje. V oblikujejo človekovo mnenje. Še več. Informiranje je predkorak uniformiranja. Kar najbolj informiran je tudi uniformiran. Odvisno, katerim tipom vesti se pustimo uniformirati. Novica = vest. Ko jo privzamemo vase, postane del naše vesti. Informiranje je vplivanje na človekovo vest. Še nekaj citatov iz knjige Deana Komela, Medpotja filozofije in kulture: »Biti vedno na tekočem« je postala edina večnost v našem vsakdanjiku, njegova norma, ki jo povsem normalno sprejemamo. »Prvo, s čimer razumevanje začenja, je, da nas nagovori.« Razumevanje je zmeraj že nasledovano v to, čemur sledi in kar bi se moglo oglašati kot smisel. To, kar daje misliti, povezujemo s predstavo uma. Umu pripisujemo ne le, da daje misliti, ampak da proizvaja mišljenje. To proizvedenost z mišlenja prenašamo na mišljeno stvarnost. Informacija ni beseda med nami, strogo ni ne moja ne tvoja ne naša ne vaša in šele v tej svoji nevtralnosti lahko postane sredstvo sporočilne manipulacije, tako da »naredi besedo«. Nevtralnost informacije hoče našo pasivnost, da jo lahko mobilizira. Kar spremljamo, tudi sprejemamo. Kar zaznavamo, tudi znamo. Kar slišimo, tudi govorimo. Kar doživljamo, tudi živimo. Nujno bi morali spregovoriti tudi o zastrtih duhovnih obzorjih in strtih naravnih okoljih. Oboje in še več nam pomeni svet. Informiranost je drugo ime za normalnost našega življenjskega sveta, ki je medtem postala tudi normalnost našega ravnanja. Imperativ biti vsepovsod in nikjer, ki jemlje smisel umu, se uveljavlja v oblasti informacije, ki uniformira naša pričakovanja glede normalnosti življenjskega sveta, torej tisto, čemur se je nekoč reklo ethos. Potrebno je naučiti se razmišljati o tem, kaj je svoboda, osebnost, resnica, umetnost, politika, država. Potrebna je vzgoja v mišljenju, ki se ne reducira na logiko, marveč odpira besedo in s tem hkrati razvija tako dojemljivost za literaturo kot zmožnost sprejemanja kritičnih stališč. Individualno ni zapopadljivo, lahko pa po točkovnem kriteriju preprosto odpade. Tam, kjer ni možnosti individuacije, nastopi brezosebje. Vsaka sprememba miselnosti je najprej sprememba časa. Pojmovni sklad bitje – bistvo – bit vrh tega spregovori tudi večznačno in manjznačno, kar podeli pomenskosti vrednostni predznak: »nad vso to hierarhijo bitij, nad vsem kraljestvom prigodnih bitij je torej tisti eni, ediniti čisti dej, ki je Bit sama.« Znamenje smo, nerazložljivo, Brez bolečine smo in skoraj smo izgubili jezik v tujstvu. (Friedrich Hölderlin, Mnemozina) Pritoževanje nad tem, da mladi nimajo pojma o lastnem jeziku in njegovi literaturi, samo po sebi prikriva dejstvo, da je slovenščina kot lastni jezik pozabljena in izrinjena prav tam, kjer naj bi »pridobivali pojme«. Namesto »pojmov« je namreč treba pridobivati – kar velja za najmlajše v osnovnih šolah kot za vrhunske znanstvenike – točke! Odpor šolarjev do slovenščine je v osnovi odpor do naše šolske institucije, ki se prerašča v odpor do države sploh ter naposled v odpor do sveta in do samega sebe. Oznaka »Geistewissenschaften« (duhovne vede) za filozofijo se izgublja. Razlog za to je nemara v tem, da je informacija danes postala nadomestilo za vse razpoložljive forme duha.

Ugotavljam takoj , da poznam ne Aliane in o njej lahko napišem nič (ne znam nič napisati). Ustrelim odgovor težje Strelki - so kdo učitelji? Po korakih treba je, če to šola je. Kdo ravnatelj je in navzdol potem k zboru. Ksenija dobro vedno misel najde. Ve, da razumeti ni pomembno vedno. Če dojame, dovolj je. Ali pa občutek ima dober. Skupnega imata nekaj Nosorog in Aahkut. Kamenje to je. Izmišlotina to bila bi, če zastavil bi teorijo slednjo: kamne, ki Sončna vila jih Ahkutu podarila, od Nosoroga je dobila. Slika je zunanja, da mineralov fant ne mara, če meče jih skoz okno. Prej v moč verjame njihovo (in njeno). Res ni, da kamenja ne marata oba. Sta srca mehkega, imata ga zaščitenega in skritega. En za skladovnico kamenja in oba za besedami kamnitimi. Spiske imata dolge rada? Pikico še nisem šel srečavat, pa če tak bil bi srečevalec ali osrečevalec, bi jo že poznal. Kot en duhec je Antoninus, vedno dokazuje - še se najde dobro. Saj res. Zakaj Vila Sončna pobegnila je? Celo poznal sem jo!

Uauuuuu! Uf, Pujsa mimo pripujsala je! Tele Strelične in Mistične so z njo v primerjavi bananalne kar... Postov tolk imela je. Streljala kot ona je, pa malokdo jih je! Mistično zdržala cele dneve je! Zelo dolgo ni mogel se Trudi vključiti v ta strašno hiter vlak... skočiti težko je gor, če ustavlja ne... Naučila je nekaj me elenef pomembnega: če izkušnjo tole vzamem kot šolo neko, v nedogled potem skoz na isto šolo ne moreš hoditi. Biti enkrat mora dovolj in naprej iti. Tuintam kukat se še kar vračam, kak videti je, a so isti profesorji (prodajalci) še vedno, imajo vzgojiteljske (trgovske) fore taiste. Če vpisani so fantje v razrede pretežno zaradi pičk in punce zaradi frajerjev? kiP P.S. Bom dopisal tule kar na posta naslednja dva, da tratim ne potrebnem in povečujem ne objav števila: Upravičeno bi opravičeno bilo. Kaj pičilo je me, ko videl samo zadnje tri poste sem? Izraz oni zares posrečen ni, preveč bananananalen je. popravim naj: učenki pridni sta!

Pravljično... tisto, česar ni videti? Pravljično se zdi gledati v dolino. Zimska pravljica se tokrat skriva za hrbtom. V dolini tega nisem videl, sploh nisem vedel, da je. Dokler nisem stopil za rob in zagazil do kolen v sneg. Pravljica se konča srečno in dobro, tudi včerajšnja se je končala tako.