Piko

O Vrba! ... draga ... (pa prav takih vrb žalujk se spomnim iz otroštva) Dve ločeni mnenji sem napisal malo nerodno. Premalo sem ju ločil, nova vrsta je bila veliko premajhno ločilo. Na srečo... Tvoje mnenja, misli in razlage so mi vedno dobrodošle, v katerikolih temah. Vedno imajo nek vpliv, da se mi mišljenje, recimo temu kar življenjski nazor, spremeni, dopolni, izboljša.

Pika Pikica, ti si dala svojo fotko gor tudi zato, ker je lepa, ane? Matr, mogoče bo Mick rekel, da na kaj namigujem, hehe... Razumem nekatere, če hočejo obdržati svojo anonimnost in svojih fotk ne dajo gor, ja. Je pa lahko travmatično na forumu mladih in brhkih deklet, pa mišičastih lepotcev, se izpostavljati s svojim videzom, pojavo. Velja tako za moške kot ženske... pa one brez fotk nimam nič manj rad.

Hehe, samo širokoustil sem se in nič drugega. Tako sem se hvalil, kako bom hupal po mestu, pole pa nič. Moški smo nakladači, a ne? Včeraj sem z užitkom naštelal, kar je bilo treba, punce - pomagal je natični ključ velikost 15, pa so potem noge šibale gor in dol kot namazane, ko sem vrtel kolo na poti domov. Saj veste, se mi je snela ketna, pa losalo zadnje kolo na biciklu. Jst ne vem, ampak tale Mili mi je nekaj zakuhala, ker se je potem ulilo in sem moral v mesto z avtom. Niti enkrat nisem zahupal blendal sploh ne vem, kaj me je pri tem blokiralo. Ena magija, hihi? Danes zjutraj je že bolje. Enemu telefonašu, ki je spal za avtom, sem že blendal, da ga predramim. Pa dve luknji, ki sta ju naredila dva speča šoferja, sem s pridom izkoristil in padel vanju mimo kolone. Hvala vam vsem, ki napol spite za volanom. Samo da ne spite na istem voznem pasu, kot peljem jaz! Bog ne daj, pa da zaspite na nasprotnem!

Oj, SKWO, še enkrat sem prebral tvoje komentarje, vmesne, naše, pa spuščal. Nam je namreč lahko vrteti misli tako ali drugače, tvoja razmišljanja so pa zelo odprta, ozaveščena, neposredna, pristna. Zame si velik človek! Prava in zares velika skvo!

Tole si pa zares dobro dopolnila! Tudi take primere poznam. V bistvu potem takim zgodbam o spolni zlorabi nisem mogel verjeti, izključiti pa tudi ne. Šlo je za manipulacijo, ki ne more biti dobra in tudi če bi bilo res, se iz tega ne da iztržiti nič drugega kot keš od staršev ali kaj drugega. Grozno pa je to, ker vedno pa obstaja verjetnost, da je bilo vse skupaj res.

Hvala. Lahko je bilo to namenjeno samo etru, kar tako, a ker sem ti ravnokar omenjal "Po eni strani imam vedno v rokavu as, ki se mu reče - vzroki so ponavadi pri starših. Pa to ne pomaga vedno, včasih se partija konča tako, da ga sploh ne morem uporabiti. Ne govorim o krivdi." bom napisal še kaj. Možnosti sta dve. Ali sem površno napisal jaz ali površno prebrala ti. Ker tole je izstrgano iz konteksta in ne odraža moje misli. Starš si in razumeš, kaj vse se lahko zgodi staršem; verjamem. Kje pa sem zapisal, da so starši krivi? Daj no! Napisal sem samo to, da mi, njihovi otroci včasih uporabimo (primerno ali pa zelo neprimerno) ta izgovor. V bistvu nikoli ne pomaga in nič ne reši. A nisem hotel govoriti o tem. Zato sem posebej napisal vse na novo, takoj za tem. Vsak lahko napisano razume, kot hoče, le meni je težje napisati tako, da bodo vsi razumeli, kot sem mislil. A tokrat nisem bil nejasen. Pa bilo je samo uvodno razmišljanje. Sploh sem večkrat napisal, da ne gre za to, kdo je kriv. Gre za prevzem odgovornosti. Torej kdo naj po tvojem prevzame polno odgovornost? Pa ja menda ne otroci? Strokovnjaki. Kakšno strokovno pomoč pa svetuješ staršem v tem primeru? In še to. Tudi pri samomorih se nikakor ne strinjam, da starši nimajo nič s tem. Tu je malo težje, ker ne morem govoriti niti o krivdi, niti o odgovornosti, pa vendar so udeleženi v celotnem procesu, ki na koncu pripelje do samomora njihovega otroka. A ni tako?

Pogumna, ugibam zakaj si si nadela tak nick name. Morda potrebuješ pogum, spoprijeti se s to situacijo. Morda si se v življenju vedno počutila pogumno, pa ti ta pogum v tem trenutku nič ne koristi. Družinska razmerja so lahko prepletena. Poleg razmerja brat-sestra in mama-hči obstajajo še mož-žena, mož-sin in mama-sin. Ena razmerja lahko vplivajo na druga zelo nenavadno. Napisal bom eno zanimivo prigodo. ko sem bil majhen, sem s starega cegla sem tolkel malto, po malti sem tolkel s kladivom, pa mi ni šlo dobro od rok. Stričko je to videl in mi pokazal - udariš po nasprotni strani cegla, tam kjer ni malte in če se malta ne drži dobro, odpade stran... ne spomnim se, če je malta zares odpadla, ampak najmočnejši vzvodi so ponavadi prav na nasprotni strani. Tudi tebi ne svetujem, da si prevzemaš krivdo. Sočasno se boš moral ukvarjati še z drugimi družinskimi razmerji, se vanje počasi a res počasi poglabljati, sestavljati zbirati koščke mozaika, za katerega še ne veš, kakšno sliko bo dal. Kot pri sestavljanju puzzla z ogromno kosi, ko začnemo tako, da sprva dajati vkup tisto, kar mislimo, da se bo enkrat sestavilo a brez tega, da bi kose že tudi hoteli stikati skupaj. Pri puzzlu ponavadi imamo sliko, pri tebi pa še ni znana. Predlagam ti, da si najdeš čas zase, da se posvetiš vsakemu posebej, poskušaš najti, kar ti bo v pomoč. Kako bosta pa ta hip s hčerko, pa ti znam še najmanj svetovati. Poslušaj srce, kako ji dati ljubezen na drugačen način, ne obupati, če jo bo zavračala, ne vpletaj drugih v to. Vajino razmerje mama-hči bo moralo najti nove temelje. Premisli o tem, kakšen material boš izbrala zanj. Upam, da ti je bila vsaj kaka beseda v pomoč. Mislim, da tudi tebi ne bo odveč nekaj ljubečih misli. Mislim, da tudi ti potrebuješ ljubezen. Pogumna, ljubeče mame imam zelo rad.

Marsa, najlepša hvala. Veš, ta hip nimam še pojma, kaj bi napisal Pogumni. Njen primer je drugačen. Po eni strani imam vedno v rokavu as, ki se mu reče - vzroki so ponavadi pri starših. Pa to ne pomaga vedno, včasih se partija konča tako, da ga sploh ne morem uporabiti. Ne govorim o krivdi. Enkrat smo hodili z mojo drago in njeno hčerkico v naravi, punčka je hodila po betosnki ograji... z nogo je zapela v vejo, ki je rasla čez, padla na drugo stran, kjer so bili kamniti kvadri, vse naokoli drugov pa trava. Ideja je bila moja, da lahko tam hodi, da se ji ne bo nič zgodilo, da pazim nanjo itd. Sprejel sem krivdo, hudo mi je bilo, a o vzrokih pa nisem razmišljal. Ne moreš kar reči staršem - oni so krivi. Kar tako. Za vse. Po drugi strani pa - če niso pazljivi, morajo prevzeti odgovornost. To naj bo izhodišče mojega razmišljanja. Tudi sam se pri nekaterih dejanjih včasih sprašujem, če sem ravnal dovolj odgovorno.

To! Primorska poje al kako se že imenuje ena kakcija. Ali: Primorska gre v ofenzivo! TIGR se ne da kar tako, a ne Ruby! A ni hecno. Več ko napišem, manj se s nekaterimi štekam (jasno - prisotni so izvzeti. Ops, saj si še gor, na forumu? )

Pri tebi to ni težko uganiti, ko Otožna v ikoni čaka, da jo bodo nežno božali po celem telesu.

Ojla. Prebral sem zgolj nekaj zadnjih pripomb, potem sem pa spoznal, da bi na začetku rad prebral samo tvoje misli, Osamljena. Ne dvomim, da si tu dobila veliko dobrih nasvetov, sploh ne. Če si Osamljena zato, ker imaš občutek, da si sama, da nimaš nobenega več, da zate ni tiste ljubezni in varnosti, ki ti naj bi jo zagotavljali starši, da se tudi na "poklicane" ne moreš zanesti, potem imaš vsaj deloma prav. Prav in ne prav. Ker je težko iskati pomoč na področjih, kjer bi pričakoval prav od domačih, ne pa da v tem okolju nastanejo. Takoimenovani strokovnjaki v Slo pa... Počasi ugotavljaš, da nisi sama? Boš videla da je res tako. Tale forumček je samo znak za to, kot primer. Sam bi poskusil najti tudi strokovno pomoč, vendar samo od psihologa, za psihiatrijo pa ne verjamem, da bi bila ustrezna za tak primer. Tudi stroka psihologije se mi zdi v slo boljša od psihiatrije. Verjamem, da je težko najti pravo pomoč, jaz tudi ne bi šel k vsakemu. Verjamem v to, da se je kompleksnih problemov treba lotiti kompleksno. Mogoče delujejo kakšne skupine za samopomoč, kot imajo alkoholiki idr. Osebni zdravnik? Pomisli, če bi našla takega, tako, ki mu/ji lahko zaupaš in menjaj. Okolica. Prijatelji? Take probleme jim jaz ne bi mogel zaupati. V tem primeru bodi sam svoj prijatelj, sama sebi prijateljica. Zaupaj si... pogovori se s seboj. Ko monolog ni več produktiven, počasi vključuješ druge. Starši. Razgovori s starši te ne bodo "pozdravili", ti rešili problemov. Pomagali ti bodo osvetliti dogodke, da jih boš lažje predelala, spoznala, videla kaj od tega ti dela škodo vsak ljubi dan. Od okolice je težko pobegniti, tudi če greš v samostan ali v vojsko. Tistemu delu sebe ne moreš uiti, s teboj gre povsod. Brat. Zanj je najbolj udobno, če ne sprejme svoje krivde. Četudi bi jo, dvomim, da bi ti to pomagalo. S svojimi dejanji se bo moral soočiti sam. On je storil to, nedvomno, in mimo tega se ne da iti. Zakaj pride do takih dogodkov v družini, se nisem nikdar ukvarjal. Ne bi pisal o krivdi, kdo je za to kriv, ker nisem za to poklican. Ti boš pa lahko sčasoma prišla do vzrokov. Ne verjamem, da je vzrok en sam, da so vzroki izključno pri bratu. Edino, česar ne smeš, niti za hip premišljevati o svoji krivdi. Sam. Včasih sem tudi sam imel občutek osamljenosti, še danes me občasno obide. V tem času sem sprejel, da prasila, ki jo vere imenujejo Bog, obstaja. Poskušam se povezati s to prasilo, potem nikoli več ne bom sam, ne glede na družino, prijatelje, znance, sodelavce, forumovce... Verjemi, da bi bil s teboj tudi, če bi te osebno poznal. A v takih primerih kot je tvoj, anonimnost nikakor ne škoduje. V mislih je veliko energije. Upam, da so ti jo bralci poslali veliko, dovolj da te potegne na težko pot, na kateri pa morda enkrat proti njenemu koncu najdeš nekaj čudovitih spoznanj, ki jih marsikdo drug ne bo nikoli spoznal. Čisto nič si ne želim tvoje poti, verjemi. A ti si že na njej, torej samo pogumno naprej. Tudi jaz te imam rad.

A si ti tud notr padu? ... bi rekel Peter, če bi se Zlomk nerazumljivo in nenadejano pojavil pod mostom modrosti.

Joj kolk sm fouš unim, ki so dons na cesti z avtom! Ti povem, da bi danes celo pot trobil vsaki, ki bi jo videl! Aja, saj si z litijskega konca al že od kje. Škoda. Bi šel še nekaj krogov po Ljubljani kar z avtom in trobil pupam za vsak slučaj... No dobro da sem se domislil. Popraviti moram še bicikel. Danes sem hotel postaviti hitrostni rekord na vožnji v službo in sem za verodostojnost podatka vklopil celo štoparico. Hja. Zarožlja inpade dol ketna. Prvič sploh še nisem zelo napacal prstov, to se je zgodilo v drugo, ker je ketna padla dol po nekaj novih metrih. Pol sem se domislil, da sem še dvakrat brcnil v zadnje kolo, da se naravnalo in kot po jajcih peljal na prej. Ampak še na drugem merjenju vmesnega časa sem bil zelo dober!

Najbolj erotičen se mi zdi največji človeški organ koža, ki se odziva na dotike, kadar seva, se pogovarja z mojimi prsteki, se odziva, najsi bo na gležnjih, ritki, vratu, čelu hrbtu, skratka KJERKOLI, še posebej pa tam, kjer je odzivna. Verjetno so mi prsi tozadevno najmanj odzivne, čeprav so očem še kako pomembne. Mogoče me prav zato ne vznemirjajo baloni in ne maram silikonov...

To glih ne, čeprav sem danes z mislimi večkrat v zvezdah...

Ne motiš se. Z moškimi se je lahko pogovarjati o "moški zadevah", kakšne subtilne misli pa si je težje izmenjavati. Zase ne bi rekel, da nisem standardni primerek moške vrste. Z žensko se na splošno lahko pogovorim o veliko več stvareh in precej na širše, kot z moškim. Oh, pa homiči so me že osvajali, hihi. A tisti frizer, h kateremu hodim 20 let, mu še na misel ne bi padlo, ker me pozna dokaj dobro. Ja "osebno" težke stvari moškemu težje zaupam. Morda mi zato bolj ustreza za osebnega zdravnika bolj ženska kot moški. Ne bi rekel, da moškemu zdravniku povem manj, drugače ali kaj drugega, kar bi vplivalo na njegov tretma. Včasih se mi zdi, da jim je celo malo nerodno, hihi.

Hvala, hvala. Veš, nisem pismen, kar se tiče psihologije, pa tudi uvida v stvar nimam, kot sem že bral tu gor. Enostavno je mimo mene priplavala taka misel - tale Pandica je eno nežno bitjece - samo pobral sem jo mimogrede. Čisto verjetno bi se lahko zgodilo, da bi to misel nerodno zgrabil in ob tem pomečkal, zmaličil in bi ne bila več prava sličica. Verjemi, tudi take ženske, kot si ti, so všeč moškim. Ne vsem, pa kaj potem. Vprašaj svojega, če ne verjameš. Drugo je, če ne verjameš njemu v teh rečeh. Ti še kar naprej bodi taka, kot si. No, izboljšaj kar misliš, da lahko in moraš, le pazi, da pri tem ostajaš TI. Za vsak slučaj ti pošiljam trojni in od danes si postala moja stalna stranka. Ops, še mojim stalnim strankam mnogo tega z okusom jagodne torte. Pa verjamem ti, da imaš prav glede Muši, zato še njej enga

Tak zaključek je pa preveč enostaven! - poljubčkov ne pošiljam zgolj zato, ker prehitevam v škarje. - v škarje sploh ne prehitevam - lahko da sem se rinil kje po mestnih ulicah mimo tvojega avta, lahko da si se obenem vidno gestikulirano jezila, šele potem odgovorim s pošiljanjem poljubčkov. Pomisli. Kakšen avtoček pa je bil, se še spomniš tipa in barve in v katerem mestu? In zakaj ne maraš lubčkov? i

Ko že govorimo o prijateljstvu med žoškimi in meskami, ne vidim nobenih problemov, so, obstajajo. Sploh če vemo, da obstaja tudi sovraštvo med moškimi in ženskami. Saj ne more obstajati samo en pol. Kaj vem, koliko žensk bi me hotelo za prijatelja in predvsem koliko je takih, ki me sovražijo, hihi. Imam pa občutek, da "na splošno" moški niti ne iščemo prijateljev med ženskami. Res pa je, da ne bi mogel biti s partnerko, s katero se ne bi mogel pogovoriti o večini stvareh.

O Panda, ti nežno bitjece... tudi če poslan poljub koga še bolj razkuri, glavno da sem vsaj jaz na boljšem. Dolgoročno pa bi moralo biti tudi za onega bolje. Ampak kot pravim, nisem še povsem uvežban. Zato vsake toliko uvežbavam. Včeraj sem na primer s kolesom zapeljal čez dvojno zelenico med njima pa še čez trojni prometni pas, pa mi je en voznik avtobusa mahal. Verjetno se mu je zdelo da sem zapeljal čez cesto preveč tvegano pred njim. Dva semaforja naprej sem ga slučajno dohitel in prehitel, ker je skipal ene rodjake. Pri zavijanju v desno bi se moral tlačiti mimo mene, ker mu je že gorela zelena puščica v desno, meni pa za naravnost še gorela rdeča. S kolesom sem se prestavil na pločnik, mu dvignil roko v pozdrav in ne samo, da mi je pomahal nazaj, tudi na obrazu sem mu videl nasmešek.

No, kar se tiče tujskega tretmaja, nimam nobenih pripomb nad gostilno v Danah pri Sežani. Nič slabše nismo bili postreženi od taljanov. Jedli smo tudi dobro, izbira vin pa se mi je zdela slaba. Tudi v Izoli, kjerkoli smo sedeli, za konec tedna ali ne, nisem imel vtisa, da bi taljane tako favorizirali kot na Krasu. Verjetno se znajo med tednom, ko sosedov ni, tudi slovence ustrezno prijazno postreči.

Šele po xyz letih (28-ih letih) in precej stotisoč kilometrih vožnje sem se naučil nove strategije. Še vedno rad pohupam in poblendam, tega se ne bom še mogel tako na hitro odvaditi, ampak če se kdo jezi name, upravičeno ali ne, mu z roko pošljem poljub skozi avtomobilska stekla. Verjemi, da dobro deluje za oba!

Hvala, Cosma, sem šel šele sedaj gledat, kaj je novega. Sedaj sem se spomnil, kakšne lignje sva poskusila: - po Livornsko. Njam njam. Tiste pripombe o kraških gostilnah pa žal, žal niso redkost. Veliko izkušenj sicer nimam, a je vseeno več tovrstnih slabih kot dobrih. Tudi v kakšni primorski planinski koči se ti lahko zgodi, da bodo taljani prijazneje postreženi. Nekateri so pa recimo alergični na ljubljančane...

No, pa je mimo ponedeljek, 13.06.2005. Ob 13. uri sem bil naročen pri dohtarju. Je to slabo? Natanko 21 let, tri sedemletke so minile od moje travmatične kolesarske nesreče na 13.6.1984, tudi ob 13. uri (po spominu je bila sreda). Sploh ne morem reči, da je 13 moja nesrečna številka. Trinastega je dan, ko postanem malo bolj pozoren, saj se lahko zgodi kaj nepričakovanega in fino je, če ob tem nisem preveč presenečen. Da se mi zgodi kakšna nenavadna priložnost. Tako sem premišljeval popoldan, potem pa sem v slaščičarni, kamor sem šel na 2 tortici, nepričakovano v dar dobil še dve tudi zelo zelo dobri tortici. V bistvu so mi ponedeljki vedno simpatični, navihani, ta je mogoče minil malo bolj umirjeno kot ponavadi.

A te že skrbi za to, pa šele prišel so gor, hehe? Naj pomislim, kdo na tem LNF je najbolj navezan nanj. Aha.