Piko

Pa to jaz že od nekdaj vem. Samo vprašala bi... Zanesljivost oz. nezanesljivost je pa tudi malo povezana s pojmom pričakovanja - kaj lahko od rib pričakuješ in česa ne. Če znaš pravilno oceniti, kaj od njih pričakovati, potem so lahko zelo zanesljivi. Aja, kaj pa je to zanesljivost? A ti si zanesljiva?

Se mi je zdelo, da sem še nekam pozabil vtakniti svoj nos. Evo popravljam: Cica v zlatem al v metroju, ja, čisto pomladanski filing! (to je lila škrlatni šal brez a) Roza rutka čez A-jino ritko. Ah ne. Sem še enkrat pogledal, okoli vratu je. Ribica ožarjenih las. Na pomladanskem kontu kak svež popek. Najs, rožno rdeče rutke med črnimi motorji... (Geslo Alibaba in 40 razbojnikov)

To! Ne pa da sam nekej jamrajo. Prav pašejo ene pozitivne afirmacije. Hvala!

Kaj sem že kdaj vprašal (kako se pravilno napiše) Kolk so ribice fajn? ali Kolk smo ribice fajn? (Kar je lahko za enega fajn, morda da za drugega ni. Kaj jst veš.)

Dve pred kratkim odslikani spomladanski rožici - a sta to iris in mak?

a sem pozabil napisat "prednjem" žepku? Takole izgledajo taisti papirčki, že malo preoblikovani, z dodano vsebino. Tu sem Mer Inlan, Razume Vanje postavil v smeri zahajajočega sonca, Mir, Palm Solan sem postavil v središčno točko in Oran Tar, Vital Nost mi je še vedno desna roka... Hkrati sem poteze Miru izostril in preobrazil Razume Vanje. Pustil sem mu moje osnovno razumevanje, kar na glavo ga ne morem postaviti (=na novo narisati drugačnega) sem pa dodal nekaj ostrejših potez na osnovno obliko, bronzo deloma prekril s srebrno; in moram reči, da se je nekaj takoj dodatno izostrilo. Tako si bom ta teden lahko narisal drugačno Razum eVanje okiP P.S. Morda pa zna kdo povedati, na katerem hribu stoji razgledna plošča, kjer so slikani ti vilinčki, ...

Zadnje čase rad hodim z Oran Tar, Vital Nost v žepku hlač. Ponavadi ob četrtkih gorski cilj dobro zadanem zgolj po občutku, še med vožnjo poščam intuiciji, kam me bo usmerila, da pridem na en vrh glede na trenutne vremenske in snežne razmere. Pa sem prejšnji teden šel na četrtkov izlet z Intui Cijo. Moram reči, da je bila intuitivno zgrešena tura. Potreboval bom še kak teden, da bom znal o tem napisati kakšno zgodbico. No, pa sem si v soboto narisal Mir, Palm Solan. Od včeraj zvečer imam v tretjem žepu še en simbol. Klical me je namreč oče, kakne barve stekel naj uporabi za Mer Inlan, Razume Vanje. Bral sem Marjetko, bral in ugotovil dvoje - najbolje je, če za sredino uporabi pariško modro, krake rahlo modro in polmeseca malo temnejše modra. In drugo, da bi simbol lahko nucal tudi meni. Le da sem barve za prav ta primer uporabil skladno z drugima dvema simboloma. Sprva sem hotel narisati novo Razume Vanje, ker mi roka tokrat nekaj ni šla "naravnost", pa sem si rekel - kakršno je, je, očitno tudi razumevanje določenih stvari, ki jih moram razumeti, ni tako "lepo", slika stanja. Danes se mi Razume Vanje zdi "lepše"... ker mi krevle postajajo všeč. Jasno, pergamentki so na sliki malo pomečkani, ker sem jih potegnil iz žepov.

Po tolikem času je spomin na doživetja že malo izkrivljen, ker pa je prostor-čas vedno ukrivljen, nima ničesar smisla ravnati. Nikdar ne vem, kaj poskušam poravnati – ali svoj pogled nazaj v času, čas v svojem pogledu ali objektivno ukrivljenost samega prostora v tistem času. Vtisi iz Aqualanda (5. del) Meni je bilo najtežje, kadar sem eno ali dve uri nepremično čepel v vodi in prisluškoval sem tišini okoli sebe, iz vode pa so mi gledala samo usta in oči; nič se ni dogajalo, niti z menoj. Kadar sem se tega zavedel, sem se malo pognal po vodi, da je vzvalovala, in opazoval sem ukrivljenost vode v bazenu. Zanimivi so bili predvsem različni odzivi na valovanje. Majhni valčki so včasih koga zmotili, ko se je ogledoval v prekrasno zrcalo mirne gladine. Oho, nekateri so bili vešči v napovedovanju VVV - vsakega vodnega valovanja, pri tem pa so uporabljali položaj morskih zvezd, ki so prav v ta namen v posebnem bazenu. Ampak to ni bilo moje področje. Raje sem sam delal valove, kot bi jih le napovedoval. Enkrat sem se celo pognal v navidezno mirno, a hitro vodo. Dokler sem se v njej samo peljal, je bilo vse v redu, ko pa sem se v njej postavil na noge, je voda okoli mene močno šumela in zabučala. »Poglej, kaj si naredil, takoj ven!« sem zaslišal. Oh, pa sem se spustil dalje po toku, ki je bil čedalje močnejši in hitrejši, tako da sem moral kar dobro mahati s prsti na rokah. Vmes sem dobil po glavi še od enih vratic za kajakaše in ko sem se uzrl nazaj, da bi si jih še enkrat bolje ogledal, kje sem zgrešil, jih je nekdo že odstranil. Moral sem plavati dalje, tudi brcati je bilo treba – le tako sem imel občutek, da se bom lahko obdržal nad vodo, ki je drla čedalje močneje. To je bila zanimiva skušnja, ki je znala pritegniti gledalce. Od nekaterih sem dobival ocene celo iz plavalnega sloga. Ampak v divji vodi je težko ohranjati lep slog. Zraven mene se je v taisti vodi znašel še nekdo, ki mu je tudi voda zalivala grlo. Težko je bilo vedeti, kaj je bolje - kričati na pomoč ali plavati. Nekaj vode sem popil, pogoltnil, pa kaj. Saj ni strupena, celo zdravilna je baje. Ker je vse skupaj dišalo po tekmi, so se nekateri spomnili tudi starih napačnih sodniških odločitev. Voda se je počasi umirjala, a je zraven dvignila še nekaj zastaranega mulja. Naslednji dan so bile zapornice nad brzicami spet spuščene in razen mojih mokrih gat je večina sledov za divjimi vodami že izginila. Še vedno mi ni bilo jasno, ali se v deroči vodi plava s tokom naprej ali obratno, proti toku nazaj? Eno in drugo? Prihajali so novi gledalci. Nekateri so se jezili, ker mimogrede pošprical tudi njih, nič krive gledalce, eni tudi v povsem novih kostumih… Tudi stranski sodnik, ki ga na sami tekmi ni bilo, je dal svojo ceneno oceno mojega sloga plavanja. Da pojma nimam, kaj je to voda, da nimam pregleda nad dnom bazenov in zaradi tega ne morem vedeti, kaj se v resnici dogaja nad gladino, sta začela tuliti vkup oba z glavnim sodnikom. Trener je bil tako jezen, da mi je še zavpil, naj kar zbežim od tam in naj si naredim svoj ribnik, kjer bom lahko po mili volji ribaril, čolnaril, reševal utopljence in še kaj. Tisto o tekmi se mi je prej zdela zgolj prispodoba, a tole je pa že grožnja za drugi rumeni karton, oziroma kar rdečega. Nekaj kopalcev je stalno pod vodo a so bili vseeno na tekočem, saj so okolico vseskozi opazovali s periskopom. To so takoimenovani »skriti kopalci«. Navidezno so zunanji gledalci, pa so vendarle skoraj nevidno znotraj ograje, da pravočasno skočijo v bazen po kak cvet rože, kadar priplava mimo. Povsem nevidni ne morejo biti, ker jih izdajo jasni odtisi mokrih nog, ko skočijo v vodo in zopet lezejo iz nje. Zanimivo je bilo opazovati, da je naraslo tudi število kopalcev, ki so gladino opazovali pod vodo, na skrito, s periskopom, trener koga namočil. Kot bi jim grozila kakšna nevarnost. V zadnji deroči strugi sem na pomoč poklical celo tri ljudi. Čeprav se tisti, ki priskoči na pomoč, izpostavi – da se tudi sam zmoči ali da ga namočijo gledalci, da celo od sodnika vaterpola dobi rumeni karton za nedovoljen položaj - mi je eden vseeno pomagal iz vode! Drugi se je umaknil in tretji je nekaj razlagal o tem, da je treba ljudem gledati v oči. Še najtežje je ujeti sodnikov pogled, ker tako hitro vrti oči in z njimi bega sem ter tja. Jasno, nihče se ni hotel zameriti trenerju, zaradi vseh dobljenih pohval ob lepih zamahih nad vodo, pa še kakšnih pod vodo. Večkrat sem dobil tudi očitek, da nisem trenerjev prijatelj, če ga ne hvalim, če sem imel od njega drugačno mnenje, ko se je postavil v vlogo sodnika… Nekajkrat sem bil že v rahlih dvomih, če sploh znam plavati. Ker pa so letele pripombe predvsem na moj stil plavanja, sem se zavedel, da mi plavanje samo ni pomembno, pomembnejše mi je bilo obdržati se nad vodo, v vsakršnih pogojih in ob vsakem vremenu. Predstava se je počasi končevala in ugotovil sem, da bi bilo dobro učiti se v življenju še kaj drugega, kot plavanja, sicer bom imel kožo preveč zmehčano od vode. Spet malo v gore, čez kak mesec pa bo skok v vodo spet prijal. Uh, potem sem se končno zbudil in videl, da nič ni bilo tako, kot sem mislil. Samo nisem si na jasnem, ali so tudi to sanje o sanjah in se bom spet zbudil v drugačno realnost. Ali je to, kar imam danes za realnost, tudi ena vrsta sanjanja. (konec 1. sezone)

Samo še 15 dni, pa bomo 20 05 2005

Aha, nisem vedel, da zapovedi še niso prevedene v slo. Zanimivo bi bilo poiskati, katera od posameznih božjih zapovedi se pojavlja kot samostojna tema nekje na forumu, pod drugim imenom, ja. V oči mi je tudi padlo, kako je Tjazy svojo razpravo iz Varanja prenesel sem. Pa zanimiv je pogled kakega pravnika na te zapovedi, ja. Pa kako se vklaplja v poplavo drugačnih načinov verovanj, vzhodnjaškega tipa. Mimogrede, ali kdo pozna Mormonsko knjigo? Kako so te zapovedi napisane tam?

Po tolikem času je spomin na doživetja že malo izkrivljen, ker pa je prostor-čas vedno ukrivljen, nima ničesar smisla ravnati. Nikdar ne vem, kaj poskušam poravnati – ali svoj pogled nazaj v času, čas v svojem pogledu ali objektivno ukrivljenost samega prostora v tistem času. Vtisi iz Aqualanda (4. del) Kjer je ribnik, so menda enkrat imeli tudi piknik. Verjetno se je zato rado govorilo tudi o hrani, od zapletenih receptov do kmečke pojedine, predvsem pa o torticah. Kdo bi ne poskusil tiste »Zvezdne torte«, polnjeno z jagodno skuto? Eno tortanje je bilo hecno, ker se niso obmetavali s tortami, kot bi človek pričakoval, ampak so se špricali z vodo, pravo jedilno vodo! Po moje bi pa bilo grgranje bazenske vode lahko celo zdravilno! Zvečer sem po TV gledal tenis, kjer so igralci ob vsakem zamahu z loparjem vsaj zavzdihnili, če že ne zakričali. Kdo ve, ali sem v bazenih med vsakim zamahom tudi sam tulil v bazenih? Ko je postalo že malo dolgočasno, so izbirali miss Rajske plaže in misterja Univerzrajskega. Tudi osebje bazenov se je nekajkrat postavilo na oder. Čeprav je vedelo, da je nekaj pohval dobilo izključno na »trenerski«, »sodniški« ali kak drug naslov, ji je godilo. Štos je moral biti in vsake toliko sem stopil na oder tudi sam. Bistveno večji nastopači zato že nismo bili, ko smo zraven še stopili na tisti foto-oder. Najzanimivejše je bilo tekmovanje v poklonih - kdo jih bo ta najlepšim dal največ. Vsi bazeni me niso zanimali, tudi časa nisem imel toliko, zato sem po večini izbiral tistega, kjer sem računal, da si bom ob močnejših zamahih pridobil največ moči. Nisem pa se mogel upreti, ko je iz sosednjih bazenov kdo poklical na pomoč, in tja pokukal – ker je bilo vedno lepo videti kup po vodi plavajočih poljubčkov in srčkov ki so obkrožali kličočega na pomoč; ne glede na to, ali so mu bili v pomoč ali ne. Oho, nekaj novih članov je prišlo, verjetno računajoč na skrivni nudistični kotiček! Sicer si ne bi nalepili golih entiketk. Kdo ve, imejo tam tudi savno? Ah, kuhat sem se raje hodil drugam… tu je bila najvažnejša voda, voda in spet voda! Kot bi bil po nebesnem znamenju riba. Delo osebja je težaško. Istočasno briše vso nesnago, pa tečajnike uči plavanja, spotoma daje bodrilne besede vsakemu, ki je na začetku njegove nove poti, pa hkrati mora poskrbeti še za prijatelje, ki jih postaja čedalje več. Vmes kuha še kosilo za svojo družino, in tako se zgodi, da se opeče z ognjem oziroma z vročim oljem. Neverjeten je ta animator, ko kljub vsemu z velikimi bolečinami v zapestju oddirigira celo prstno uverturo. Ni čudno, da se včasih kar v predpasniku pojavi kot sodnik na vaterpolo tekmi, drugič pa v elegantnih črnih sodniških hlačkah začenja brisati nesnago, ki so jo spotoma prinesli od zunaj. Kadar prijazno gosti svoje prijatelje, je v naključnem prepiru tudi objektivnost prijateljska. (se nadaljuje)

Po tolikem času je spomin na doživetja že malo izkrivljen, ker pa je prostor-čas vedno ukrivljen, nima ničesar smisla ravnati. Nikdar ne vem, kaj poskušam poravnati – ali svoj pogled nazaj v času, čas v svojem pogledu ali objektivno ukrivljenost samega prostora v tistem času. Vtisi iz Aqualanda (3. del) Zanimivo je to, da nas je bila večina v nekakšnih kostumih, ki so deloma ali v celoti zakrivali našo identiteto, čeprav je vsake toliko nekdo razgrnil svoj kopalni plašč, pod katerim ni imel ničesar in zavpil »halo, to sem jaz«. Na nek način smo bili vsi ekshibicionisti, ker je Rajska plaža bila zelo javna in si jo je prav vsak lahko ogledal tudi od zunaj. Plavanje, špricanje, sončenje, pa spet… tam, kjer so se špricali, je bilo najbolj mokro. Trener ni maral mokrote in je zato tam tudi najbolj brisal. Kadar sem prišel kanček prepozno, sem tako izgubil vse najbolj zanimivo. Včasih je bilo treba malo pošpricati naokoli, da so vsaj vedeli, kadar sem bil tam. Uporabljal sem zgolj bazensko vodo, a nekaterim seveda to ni bilo prav. Komu pa bi bilo? Odzivi so bili zelo različni. Eni se za to niso zmenili, drugi so vpili, da sem jih sredi bazena zmočil, celo umazal kakopak (čeprav so se kopali v isti vodi), eni so malo pošpricali tudi nazaj. »Mir, ne špricat z umazano vodo, to je na javni plaži prepovedano«, se je zaslišalo vsake toliko. Enkrat je ista voda razglašena za umazano, drugič se je zdela še primerno čista. Le kdo je testiral oporečnost vodnih vzorcev? Enega, ki so ga proglasili za packa, so sprva nagnali ven iz bazenov, potem pa še iz vsega območja - videl sem prvi izgon iz Rajske plaže… Bazeni so imeli eno posebno dnevno kahlico, kjer so noge namakali vsi, ki so pohodili kak pasji drekec. Le naglas morajo potarnati, pa so jim bile noge spet čiste. Pravzaprav se je voda v banjici čistila s solzami tistih, katerim se je kaj slabega zgodilo. V bistvu se notri zliva vse mogoče, pa so šli tudi zato vsi najraje svoje prstke namočit tja notri. Prstki so imeli v bazenih najvažnejšo vlogo. Ko si naslednji dan pobrskal po dnevni kahlici, si dobil občutek, kot bi brodil po AquaDnevniku. Je bil predolg, a videti si ga moral v celoti, da ti ni ušla bistvena podrobnost. (se nadaljuje)

O Todika, zakaj na Vrbino željo? Kje so tvoje želje? Zakaj navali narode, je potem samo provokacija? Nič ni narobe, če tako stara stvar na novo razburka tale forum. Samo 10 preprostih zapovedi, pa toliko različnih kompliciranih mnenj. Nekaj mora biti na tem. 1. Zakaj bi verjel v dva boga, v dve resnici? 2. Če sprejmem točko 1., bog je. Jaz tudi sem. Ne želim si, da bi kdo skrunil moje ime in tudi on si tega ne želi. A ni samo to, a ne? 3. Z bogom ne moreš občevati kar mimogrede. Pa tudi o svojih pravilnih in nepravilnih dejanjih ne moreš soditi mimogrede, spotoma. 4. Če bi bilo vsem to zelo lahko in samoumevno, potem ne bi bila božja zapoved. Ni vsem lahko najti ustreznega načina. 5. Ja, človeška zapoved je za ljudi, sploh ker so se vedno veliko in krvoločno pobijali. Ne ubijaj, ne bodi napadalen, ne bodi ti tisti, ki izzoveš poboje. 6. Uf, ne znam si natančno predstavljati pojma "nečistovanje" Ampak gotovo pojem ne pomeni nič dobrega. Zakaj bi bila ta zapoved problematična? 7. K-raja, konec raja, kraj je konec, raja, hm. Odrekel si si možnosti, da bi sam naredil se izpopolnil, bil ustvarjalen, boljši. 8. Sprenevedanje, zanikovanje, prirejanje resnice, polresnice, zamolčanje, ko ne bi smeli biti tiho, joj koliko variant je še tu. 9. Ne bo več bljižnji, ko bo izvedel in zato ženska ne več "tvojega bližnjega". Če ne ve, mu veeno nisi blizu. To sta si lahko le oba ali nihče. 10. V čem se razlikuje ta s 7. zapovedjo? S to zapovedjo imam pa res nekaj težav. No, to je bil moj 1. poskus. Pa še kak 2. komplet 10. zapovedi si moram prebrati. Verjetno ni edini izmed krščanskih.

Po tolikem času je spomin na doživetja že malo izkrivljen, ker pa je prostor-čas vedno ukrivljen, nima ničesar smisla ravnati. Nikdar ne vem, kaj poskušam poravnati – ali svoj pogled nazaj v času, čas v svojem pogledu ali objektivno ukrivljenost samega prostora v tistem času. Vtisi iz Aqualanda (2. del) Po malem se mi je začelo svitati, da so se nekateri med seboj poznali. Le kje so imeli stike, morda so se pomenili kar pod vodo, da tega ni videti? Nekateri dialogi so bili zato smešni, ker so bistvo publiki skrili in se o tem pogovarjali nekje druge, verjetno pod vodo. Med seboj so se javno pogovarjali tudi o privatnih stvareh. Briga me, prišel sem le plavat in ne se potapljat… Premišljeval sem, ali naj se priključim kakšni skupini z dobro izdelanim slogom. Voda je bila bistra, dno čisto. Morda je bil v kakšnem kotu ostanek mulja, ki ga čistilka še ni opazila in pobrisala. Jasno, tam je očitno nekdo ves čas nekaj urejal, pospravljal, premikal in brisal, zato pa je bilo tako lepo in čisto. Enkrat se je obetala nabiralna akcija za nove garderobne omare in slačilnice; z zadovoljstvom sem prispeval nekaj cekinčkov. Pa še glavni trenerki in njenemu možu, ki sta skrbela za ogrevanje vode, sem dal en majčken osebni poklon, na meni ribji način. S časom sem opazoval okoli sebe ljudi, njihove gibe, njihovo plavanje, njihove vdihe, izdihe in vzdihe; njihovo neskončno veselje. Oho, večina je bila mlajša od mene. Sem ter tja je nekdo v vodo stresel tudi ščepec soli. Ker sem bil preveč nov, naivnež, sem javno opozoril, da nekdo v sladko vodo meče sol. No, nič hudega ni hotel, to je bilo vse za zdravje in zdel se mi je tudi prijazen. In končno je bil en starejši od mene. Izkaže se, da namaka svoje ritke tudi veliko učiteljic, zraven pa rade govorijo o svojih učnih programih. Zares se lahko zraven še česa naučim. Natikači so tudi zaželeni in dobro sprejeti, ampak ne kake copate, tudi okorne cokle niso moderne, pač pa pravi moški natikači. V bazenih je tudi animator, ki po glasbi daje ritem vaj. Gor ni dol, pa vdih in izdih… včasih opazi, da kdo od novih učencev dela vaje v napačnem bazenu in ga nemudoma napoti v pravega, včasih mu naredi uslugo in ga tja prenese kar sama. Poleg animatorja, z drugo besedo moderatorja, je kar nekaj moderitorjev, pa moderitliznikov ampak prav vsi namakamo v bazenih svoje riti. Ali že imajo moderitača? Če ne, sem potem prvi! Nekaj je tudi modrih, ki pa so že po naravi bolj tihi, povedo seveda manj, pa zato tisto pravo. Vendar voda Rajskih bazenov zgleda modro predvsem zaradi pobarvanega dna bazenov. Rajska plaža je imela še eno zanimivo lastnost. Kadarkoli sem šel nedaleč mimo nje, me je kar posrkalo vanjo. Čepel sem v njenih bazenih ali v njih namakal rit, kot bi v njih valil zlata jajca. Hihi, sčasoma sem na bolj mirnih kotičkih opazil kondomčke, ki ji niso hoteli ali uspeli povsem skriti. Ni čudno, da se je od tisočih obiskovalcev kak par celo poročil. Tudi vonj po zažgani travici sem že zaznal in slišal hrustanje tabletk. (se nadaljuje)

Navsezadnje vsem Helou evribadi, še prej pa Ribici Katji, Cosmi in Marsi. Kaj se je dogajal, Markov evangelij? Matr, a je bilo zato tako nabasano po cestah? Ne vem zakaj, ampak včeraj sem se odločil od doma iti šele ob 19:15, pa še neke papirčke sem pozabil doma, tako da sem izgubil še dodatne 5 minut. Ne vem, zakaj sem hotel iti skozi Spodnjo šiško mimo Hale Tivoli, ker je bilo vse zabasano. Bojda neki koncert. Če bi se takoj spomnil iti skozi Mostec. No, pa drugič, recimo 22. maja. Torej uspešno sem zavil po stari Prešernovi in se grdo prerinil na levi odcep, za Celovško. Polno jih je čakalo za parkirišča v Tivoliju. Pa jasno, mene je zanimal Kino Mojca na Medvedovi. Joj, koliko jih je križarilo šele tam. K sreči sem našel prostor na Milana Majcna, ki drugim ni padlo na pamet. V troje smo bili, pa smo se odločili, da gremo pogledat, kaj se dogaja pred Halo Tivoli. Spredaj je bila dolga kolona za parter, ni mogoče, da bodo prišli vsi notri do začetka šova. In smo šli gledat zadaj, na zahodne tribune. Čisto zares je tako pisalo na tistih 3 papirčkih, ki sem jih na začetku pozabil doma – zahodna tribuna. Zici? K sreči smo sedeli zelo blizu eden drugega. Ampak to je bilo po začetku naenkrat vseeno. Mojter, mojster Marko! Na odru je kar žarel, pa ne samo od močnih belih luči. Izžareval. Je vložil v komade, kot ne bi bil v eni majhni Ljubljani! Temperatura je hitro rastla, termometer za odrom je hitro začel kazati 28 stopinj, potem so začeli na vrhu odpirati vrata za ventilacijo. Spodaj so se v prve pol ure do konca napeštali. Kekec pašteta, hala pašteta, ribja pašteta, Markova pašteta.... Ko je šel reflektor po publiki, so bile videti samo glave in roke, ramen pa ne več. Tudi tribune na vrhu so bile dobro obložene in obtežene. Vzdušje fantastično. Ob novih komadih je bila publika malo bolj mlačna in mlečna, pa je to opazil in ponovno začel z že znanimi. Po uri in pol so aparature nažgali do konca in zvok je šibal večkrat precej preko 120 DB. Kaj češ, če hočeš dobro videti, pač predobro slišiš. Ampak na 1/3 tribune se mi zdi še danes najboljše. Tistih vatow ni bilo glih treba, ker je sam izžareval veliko energije. Vsi so igrali profijevsko. Podaljški, kaj pa je to? Eden je bil gotovo predviden, ampak tudi v drugo so odigrali še prav rade volje. Doma sem dal gor plato Sailing to Philadelphia, oh, zvok s plošče se mi je zdel kar mlečen proti tistemu v Hali! To ni vse, a vsega se ne da napisati. Treba je bilo biti tam. Piko Gumbič P.S. V nadaljevanju pa seveda sledi nadaljevanje.

Helou, evribadi! Malo gori, malo doli naokoli, pa vmes še kak skok v vodo... tule so: Po tolikem času je spomin na doživetja že malo izkrivljen, ker pa je prostor-čas vedno ukrivljen, nima ničesar smisla ravnati. Nikdar ne vem, kaj poskušam poravnati – ali svoj pogled nazaj v času, čas v svojem pogledu ali objektivno ukrivljenost samega prostora v tistem času. Vtisi iz Aqualanda (1. del) Na zanimivi vodni park sem naletel čisto slučajno. Šel sem mimo vrat, na katerih je pisalo »Javna plaža«. Pogledal sem čez ograjo in videl nekaj ljudi, ki so plavali, nekaj se jih je sončilo, vsi pa so predvsem uživali. Vsi so se imeli radi, po zraku so si pošiljali poljubčke, čeprav se je zdelo, da se med seboj niti niso poznali. Pripovedovali so si tako dobre kot slabe dogodivščine, a se je vsem zdelo vse prav, hm, kot bi bila - pa saj to je tudi bila: »Rajska plaža«! Članarine ni bilo, vpisnine tudi ne, na recepciji sem dal le osebne podatke in že sem bil znotraj. Takoj so me opazili: »O, pozdravljen, Novi!« Videl sem, da je imel vodni park nekaj različnih bazenov. V enih so se igrali, v drugih se potapljali, imeli pa so tudi resne treninge plavanja. V vseh bazenih pa je bilo slišati trenerja plavanja, ki je dajal napotke in pohvale za dobre in predvsem lepe zamahe. Prvič me je bilo strah zamahniti, ko sem videl, da je večina znala že toliko izjemno dopadljivih gibov. V glavnem pa sem plaval sam zase. Jasno, moji prvi zamahi so bili še zadržani. Poskušal sem in treniral, a se mi je zdelo, da prsne tehnike nisem nič popravil in izboljšal. Prepustil sem se uživanju, in v vodi raje delal prevale in premete. Nekaj sem jih spotoma poškropil, kaj bi, a nihče ni bil videti zaradi tega slabe volje. Pokukal sem v kopališki red, a je izgledalo, da špricanje tu ni bilo prepovedano. Vse je bilo čisto, pospravljeno! Menda ni bilo dovoljeno škropiti le z umazano vodico, takrat bi bil prav nemaren pacek… Ne vem, od kod so ljudje sem ter tja le prinesli tudi umazano vodico, a čistilka je sproti in neopazno pobrisala vso svinjarijo. Stil plavanja sem sčasoma spremenil v kravl, ker se je tako dalo bolje brcati z nogami oziroma močneje speniti vodo. (se nadaljuje)

Bil je čas, ko sem prišel, slej ko prej je čas, ko je treba iti. Razlogi, Če sem tu zaradi virtualnih sto razlogov - razlog je vedno en sam: tu sem zaradi samo sebe, in nikogar drugega. Vse, kar sem napisal, sem samo zaradi sebe. Zato, ko to pišem na forum, pišem pravzaprav izključno zaradi sebe. Drugi so pa drugi in ravnajo in pišejo sebi primerno. Njihovi razlogi in interesi so gotovo drugačni pa zato njihova pisanja temu dobro sledijo. Vsem (ta vsem je brez izjeme) bi napisal še tale moj pogled: Forum kot del Luninega neta je tudi del javnega zavoda. Ima lastnika, urednika in še marsikaj drugega, a ne, jasno, a je predvsem javni. Kaj vse to potegne za seboj, ima vsak na forumu svoje mnenje. Kaj se zaradi javnosti sme in kaj se ne sme. Ko sem odprl tole komentiranje samega sebe (ne pozabite, da to pišem predvsem sebi), je na levi gumbek s "Pravila foruma". Ker je forum javni, morajo veljati za vsakega, tudi zame. Večkrat sem pomislil, da se jih ne držim popolnoma. Ne, nisem se jih držal. Ali sem jih tudi grobo kršil? Ne vem. Eni pravijo, da sem. Bom o tem še razmislil. Kljub vsej javnosti foruma moram razmisliti o nečem pomebnem. No, dobil sem kar nekaj jasnih namigov, da sem tak, kot sem tu nezaželen. Namreč če to napiše urednik, ki ima pomembno besedo, potem to ni nepomembno. Ali naj se spremenim zaradi tega, da ostanem na forumu? EH, na forumu sem zaradi sebe, torej je smiselno premišljevati le o tem, da se spremenim le zaradi sebe, ne pa zaradi foruma. Vse to sem napisal sebi, z namenom, da vidite to še vi, predvsem pa sam, ko bom ali če bom to še kdaj prebiral. Za nekaj časa, nedoločno dolgo (recimo da bom o tem začel premišljevati 1. maja), se umikam iz aktivnega življenja foruma. Kar ne pomeni, da me ni več. Saj sem tu, na istem stolu in bom še naprej. Če bi mi kdo hotel reči, so na voljo še vedno pošte - tako oseben OS kot e-mail. Ne pozabite, da to ni kako poslovilo. Ko se gre s foruma, se ne poslavlja. To sem napisal sebi. Vam pa pravim, premislite o tem: ali ste na forumu zaradi drugih ali zaradi sebe. Ali imate kakšno firmo, če jo imate, zaradi drugih ali zaradi sebe. Ali hodite v službo zaradi firme ali zaradi sebe. Ali študirate zaradi sebe ali za koga drugega itd... ali ste pripravljeni služiti komu ali čemu zaradi drugih ali zaradi sebe. Mejte se!

Krokodil, hvala za odgovor. Zaobšel si sicer moja 3 vprašanja, a tako ali tako ne bom več na ta način iskal odgovorov. (P.S. Marsa, ali si nisva rekla, da bova nehala med seboj?)

Cosma, najlepša hvala za tvoje misli.

Hvala. Te tudi jaz prosim taisto.

Nekaj vam rečem – kadar se počutim zares za en drek, tega ne morete izvedeti, ker takrat ne hodim na forum. Tako. Pa to niti ne pomeni, da se ta hip zato počutim dobro. Sem pač zaplaval v vodo, kjer so lepi koralni grebeni, pa tudi kakšna čer, v katero se da butniti. Peljem se zjutraj v službo in na pol poti ugotovim, da nisem obrit. Kot da ne funkcioniram najbolje? Pa se spomnim, da peljem mimo očeta, kjer se lahko obrijem. Za kaj pa so očetje? In njegov kanarček poje, poje lepe melodije. Kanarčki znajo peti samo lepo! Piko P.S. Berem odzive na torkovo protivečerno dogajanje v Dnevniku. Vmes berem tudi obtožbe, ki jih Marsa napisala proti Micku in meni. Trojni mix bi rekel. Tole sem premišljeval že včeraj zvečer, preden je Cosmo zvilo v želodcu. Zato, Cosma, tega ne beri naprej, pocajtaj se prvo, posveti se sebi… še posebej, ker se z boleznimi ne gre hecati. Poskušam razumeti nekaj stvari: Free daje podporo Marsinim ukrepom. Če sem razumel, ima boljše informacije od mene, ki sem bil sredi 15-minutnega dogajanja, ko mi je Marsa sproti brisala poste (o številki nima smisla, a jih je bilo veliko), pa čeprav sem rekel samo »A«, samo pomignil s prstom, zgolj z razlogom, da je pokazala svoj prav. Free, vse to lahko veš samo, če si bil zraven. V tem primeru se vprašam, zakaj se nisi oglasil takrat. Pisal si torej o dogajanjih, komentiraš ukrepe, pri katerih predvidevam, da nisi bil zraven. Zdi se mi, da si čutil potrebo, da zagovarjaš Marsine ukrepe. Cosma je dobra gostiteljica. Zna organizirati veliko fešto za veliko ljudi. Razlika je le v tem, ali goste na večer poimensko povabiš, ali nabiješ na vrata stanovanja: Tukaj je žur. Vabljeni VSI. Prosimo le, da se držite naslednjih pravil… (kaj če se izkaže, da na zadnjih vratih še piše, kako boš prevelike gobezdače na gobec, ker si v tvoji hiši ti gospodar?) Oprosti, tukaj se ne strinjava. Vsak ima svoj razlog za prirejanje fešte, gostitelji pa se ponavadi ne sprašujejo o njih. Kaj bi se vtikali v razloge, zakaj gostijo, to je stvar gostiteljev, a ne? Velika fešta zahteva tudi vunbacitelje, se strinjam. Zaradi pretepov, nemirov, motenja itd. To smo že vse videli. A ne mi reči, da me lahko gostitelj na nos, ker imam o določenih stvareh svoje mnenje, zraven pa trdi, da sem ga napadel? Daj no. Veš kako sem jaz videl začetek brisanja? Navidezno se je začelo vse okoli Akhija. Marsa mu je pela litanije, pa tudi midva z Mickom sva vsak na svoj način kaj dodala. In Marsa je napisala 3 stavke, od katerih je bil prvi : »Marsa ima raka na prebavilih.« Takoj vprašam nazaj: »Prosim lahko tole pojasniš, je res?« Medtem ko sem odgovarjal še Micku, sta izginila oba posta, njen in moj. Ampak s tem se je tekma, kako hitro se bo moje poste brisalo, šele začela. Enega od brisanih imam predhodno nekje celo spravljenega. Ja, pa Krokodil. Nikomur se še ni zameril pri njegovih 28 letih. Ja kaj si pa delal do sedaj? Bil z vsemi dober, če pa ti kdo ni bil po godu, si mu pa natrosil eno šalo? Z vsemi se ne moreš strinjati, sam v sebi vsem ne moreš dati prav. Ker izkazuješ prijateljstvo z njo, ti še povem, da kakorkoli se Marsa trudi iz mene narediti njenega »sovražnika«, ji to ne uspeva. Nekaj komentarjev je bilo v stilu, da ne vidim toliko, kot urednik, on menda vidi več. Od kod taka miselnost? Ali ne vidimo vsi enako, kar je tukaj na forumu? Vidim jaz kaj manj? Vse tri moram zaradi podpore, ki so jo dali Marsi, vprašati tudi naslednje (ker te opredelitve eksplicitno v pisanju ni bilo) če se strinjajo z ukrepi, ali se strinjajo tudi z njenimi utemeljitvami: 1. da sem (sva z Mickom) hujskač 2. da se vmešavam v urednikovanje (ker za vmešavanje bi potreboval kako admin pravico, torej izražam samo neko mnenje) 3. da o Marsi mislim slabo in še kaj. P.P.S. Za vse, ki jih teli dogodki niso zaobšli in jih je kakorkoli doletelo (pa to ni moglo biti kaj dobrega) nekaj ljubečih pozdravov.

Zadnjič sem te videl, kako si naskrivaj švigala okoli mojih dragih, delala na tihem, čeprav si nadeneš take varovalne barve, a hvala, si se mi pokazala le toliko, da te vidim na poslu, da lahko vedno verjamem vate. Čeprav te ne vidim, si domišljam, kako lepo krožiš po eni bolniški sobi, kjer ležijo mame, mame so vedno nekomu drage, domišljam si, kako delaš čarobne kroge okoli enega vratu, da se bodo vretenca lažje postavila na mesto. Hvala ti.

Dobro jutro! Eni ne razumejo jeze, drugi ne razumejo razočaranja, tretji ne razumejo četrte reči, pa tega niti ne napišejo... ostal je pač samo drobiž, ki ga nihče ni pomedel. Vsi pa vidijo samo ta drobiž, ker je bila glavnina plazu že odstranjena. Brisana. V naravi je drugače. Ko sem se vračal s Kredarice, smo naleteli na plaz, star nekaj ur. Pa četudi bi bil star sedem dni, bi se težko zgodilo, da bi našel samo drobižek na koncu ob poti in ne bi znal videti, da je ta velik plaz prišel od zgoraj. Velik je bil, sprožilo ga je nekaj čisto pri vrhu. Včasih se taki plazovi sprožijo sami, zaradi razmer, včasih pa kdo od planincev hodi po takih visokih položajih in ga lahko sproži on. Ko uleti plaz, se vse zgodi v nekaj minutah. Težko je naslednji dan oceniti, kaj vse se je dogajalo prav tisti hip, kaj se je dogajalo z ljudmi, če ki so bili tam blizu in so preživeli... Jasno, da vas razumem, ker ne razumete. Glavnino plazu je Marsa brisala. Brisala pa je zato, ker je razumela, kaj je napisala, da je sprožilo ta plaz in razumela, kaj smo pisali mi, kar je bilo tudi brisano. Vsak plaz brisanja se začne s kepo in tudi ta se je. Ker je Marsa brisala svoj post, je morala še mojega, ker sem se nanj skliceval. In potem se je začelo! Toliko zaenkrat, sedaj pa jo brišem spet dol. Za vse, ki se imajo radi, en za vse, ki se pa nimajo, dva pa še nase ne smem pozabiti.

Splačalo se je odjaviti. Ker se sedaj zares pokaže bener: "Vse strani LN Foruma in vsa vsebina so avtorsko zaščiteni. Vse objave na tem forumu predstavljajo mnenja uporabnikov, in ne nujno tudi mnenja uredništva. Člani foruma odgovarjajo za resničnost, verodostojnost in avtorstvo svojih objav. Če se vam kakšna objava zdi sporna, žali vaša čustva ali kakorkoli posega v vaše pravice, potem prijavite tako objavo uredništvu ali administratorju foruma. Uredništvo si pridržuje pravico do brisanja objav iz kakršnihkoli razlogov. Osveženo: 22. Mar 05 ob 17:14 " Ampak Marsa, ko uporabljam IPB dezen, tega benerja ni. Tako. Govorim seveda o tehniki, ne vsebini.