Saj včasih je res dilema, kaj si ob tem misliti ali kaj storiti. Zatreti žalost in bes in obračati v pozitivo včasih enostavno ne gre. Takšna brezčutna in dobesedno nagnusna dejanja vrste, kateri sam pripadaš - dvignejo pritisk v višave. Včasih, ob takšnih dejanjih me je v bistvu zaradi dejanj drugih sram, da sem človek. Človek, kateri je kao višek razvoja, kot najvišja razvojna stopnja, kot absolutno najvišje razvito, kar živi na zemlji. My ass!! Ozri se v naravo, človek, pa boš videl, kako zelo majhen, neumen in nepomemben si! Česa vse se moraš še naučiti, kar živali že davno obvladajo. Ali drugače - kaj vse si že pozabil, kar si nekoč že znal. Zvezane roke - ne moreš biti sodnik in izvršitelj kazni za storjeno zlo. Ne gre, ker potem sam seješ isto... Contesa, tvoja občutja popolnoma razumem. Tudi meni bi dekl odneslo... Menda bi res tudi jaz še koga kar kam kresnila. Z velikim veseljem in zadoščenjem. Mi je že en idiot povozil mačko v smrt, ko je bila mamica trem 10 dni starim mladičkom (se vrnem iz službe domov in pred domom na sredi ceste v luži krvi leži ubito ubogo moje malo bitjece), pa sosedje vedo, kdo je to bil in da jo je povozil, ker je preveč divjal, pa mi nihče še danes, po 15 letih noče povedati, ve se.... bi grmelo ko sto hudičev. Skušam nekako obrniti takole: Slej ko prej se vrne nazaj direkt u glavo. Vsak račun se plača. Tako ali drugače. Življenje samo poskrbi za to. Vedno, brez izjeme!