Tega topika niti nisem šla prebirat nazaj, morda je sledeče že bilo objavljeno, morda sem niti ne paše, ampak želela sem nekje tole deliti z vami... Ko cilji umikajo se ti v praznino, ko sebi in drugim obljubil si molk, ko nimaš nikogar več, da bi ga ljubil, ko svoje in tuje bridkosti preziraš, takrat že počasi, počasi umiraš..... Tole mi je pred tam nekje 25 leti v spominsko knjigo napisala sošolka. Seveda takrat pomena teh besed nisem razumela. Danes zjutraj so mi tile verzi kar od nekje uleteli v misli in dolgo časa sem potrebovala, da sem se spomnila, kje sem jih prebrala.... kr en tak čudn filing....