en nasvet ko nam je res hudo, se skrijemo v kak miren prostor in se spomnimo da smo del oz. otroci velikega ljubečega bitja, ki ga lahko poimenujemo Bog, Narava, karkoli... prijetnega, mehkega ljubečega, kar je vedno ob nas in nas varuje in vedno sprejema in podpira na tej poti, ki jo moramo prehoditi, da bi se čim več naučili. in ob sebi začutimo to svetlo ljubečo prisotnost in ji prepustimo, zaupamo svoje tezave, lahko se zjočemo če čutimo potrebo. ponavadi nas ta bitja vodijo, dajejo višji v pogled v stanje ki nas muči, nas rešijo trenutne obremenjenosti. jaz se zjočem, začutim hrepenenje, povezanost z virom, hrepenenje da bi sla spet domov, v vir, v neskončno ljubezen potem dobim v dušo sporočila da je vse ok, da sem sprejeta, ljubljena.... in se počutim očiščena, prerojena. tako se znebim bremena, ko se res fajn nabere da vse boli. in potem s tem višjim razumevanjem naprej!