Ugotavljam da je eno največjih sranj potlačevanje čustev. Jeza, strah, krivda... bojimo se da nas ne bi imeli radi, bojimo se obsojanja, graje in zato se lepo odločimo za mimikrijo (ker če nas nimajo radi, nas sprejemajo smo v nevarnosti Ta strah izvira iz preteklosti- če nismo vključeni v skupino ne bomo preživeli ...) torej se raje delamo bolj sprejemljivi za druge, hočemo biti takšni da bi nas imeli radi- ta potreba na je vcepljena že v otroštvu. Do nekje 6 let imamo v bistvu že vcepljen vzorec našega okolja- odnos med staršema, vzdušje doma, odnos družina okolje...- in po njem se ravnamo. Ko otrok začne odraščati in ugotovi da stvari ki so mu jih privzgojili niso tisto kar on potrebuje za bogato življenje ,se začne uporništvo. Ker ne znamno drugače ponavadi udarimo v nasprotje tistega kar nam je znano in je "sprejemljivo" samo da bi se otresli dušečih vzorcev našega okolja. V bistvu pa se z mimikrijo le še bolj oddaljujemo od drugih- saj naš lastni jaz ne pride na površje. To se seveda čuti in drugi se začnejo na to odzivati z nesprejemanjem, odtegnejo svojo ljubezen. Ker ne čutimo dovolj ljubezni od drugih začnemo vedno manj imeti radi sami sebe. In ker se nimamo radi se vedno manj izražamo, bojimo , sramujemo se samih sebe.... Ob tem je jasno da bolj in bolj potlačujemo svoja čustva. To pripomore k temu, da se izogibamo srečanj s tistimi, ki bi nas lahko ljubili. S tem si pa zapiramo pot k sprostitvi napetosti potlačenih čustev in se vrtimo v krogu. idealno okolje za zdravljenje potlačenih čustev je intimno razmerje. ker si želimo biti z ljubljeno osebo smo ponavadi pripravljeni zrušiti blokade, da čustva lahko pridejo ven. saj si želimo bližine in razumevanja, ki pa je mogoča le če smo popolnoma iskreni. Torej ne zamolčimo delčke resnice oz. napihnemo določena dejsta --ampak POPOLNA ISKRENOST. Torej ta "iskrenost do daske" povzroči postopno odpiranje in odkritosrčno izražanje čustev... Torej samoizražanja se lahko naučimo- kulsko x!x ob tem pa znova vzpostavimo to ljubezen do sebe.