Ce prizadanem nekoga, ki mi nekaj pomeni, potem sem seveda zalostna in zamorjena, dokler se situacija ne resi. Ampak, ce krivda ni moja, potem se pa nic ne sekiram.. V zivljenju me je resnicno prizadel samo en (bivsi) prijatelj, ki je o meni siril govorice in govoril stvari o katerih nisem niti razmisljala, kaj sele da bi jih pocela.. Izdal je tudi vse moje "skrivnosti", zelje,.., ki sem mu jih zaupala. Do takrat sem mu res zaupala in nikoli nisem pomislila, da bi mi lahko storil kaj taksnega.. Vzrok za njegovo obnasanje je bil - ker nisem hotela z njim nic vec, kot le prijateljstvo - je okrog govoril, da me je podrl,.., da se dajem dol z vsemi,.., da se drogiram, da nenehno pijem... Takrat sem bila resnicno prizadeta in dalj casa nisem vedela kaj naj naredim. Sram me je bilo pred drugimi, ker sem se bala, da mu verjamejo in mislijo o meni le najslabse... Potem pa mi je prijateljica rekla: "Mi, tvoji pravi prijatelji, vemo kaksna si in kaj je res, zato se ne sekiraj in uzivaj zivljenje.." Ta stavek me je ( na sreco ) predramil in spet sem zacela hodit ven, med ljudi, se pogovarjat z vsemi... in ko je videl, da ga ne jebem, je prenehal s tem pocetjem.. Kasneje ( cez nekaj let ) se mi je celo opravicil, a sem samo zamahnila z roko in rekla, da me ne zanima..