Ko sem pred nekaj dnevi pisala zaradi svoje prijateljice, sem bila od prevec razmisljanja, morda malce premalo jasna.. Stvar je taka, da sem ji ponudila pomoc pri vsem. Rekla sem, da grem z njo k svetovalki, zdravniku, tudi v kaksno skupino za pomoc ljudem s temi tezavemi ( seveda ce me hoce zraven.. ).. Poiskala sem tudi razlicne naslove institucij, kjer bi ji lahko pomagali. Predlagala sem, da naj se pogovori s svojim osebnim zdravnikom.. itd. Nic od tega ni sprejela, ker se vedno trdi, da s tem kar pocne, ni nic narobe. Meni se to zdi grozno, a se hujse je, da ne morem storiti nic. Ne morem je zvleci k zdravniku in vsepovsod , ker to ne bo nic pomagalo.. Mora se odlocit sama. Tudi film in oddaje o tem, sva gledali skupaj. Rekla je, da se njej kaj takega ne more zgodit in, da ima vse pod nadzorom.. Morda je imela do predkratkim, a se mi zdi da postaja vse hujse.. Nekdo (od vas ) mi je napisal zakaj sprasujem, ce bo imela lahko otroke.., da ji naj rajsi pomagam ven iz tega.. hmm, ko bi vsaj lahko.. Glede otrok sem pa sprasevala zato, ker si sama enega zelim ( kmalu ) in mi je prislo na misel, kako je s to zadevo pri bolnikih z bulimijo... To zanima mene, ker prijateljica o otrocih se ne razmislja ( morda tudi zato to pocne, ker ne misli na prihodnost )... Mene je pac strah, da bo to "sranje" obrnilo njeno zivljenje na glavo, ko bo ugotovila kako zelo se je zafrknila.... Tukaj sem prebrala nekaj sporocil, ko pravite, da se mora sama odlocit za zdravljenje oz, da preneha s tem in jaz to vem.. Samo upam, da bo to kmalu... Upam, da bo kmalu nehala unicevat sebe in svoje telo!