pje, toliko jedkih, strupenih mnenj o meni, mi še noben ni v fris povedal, kakor ravno lunatkeraj sami hrabri smo , zbrani , kukajoč izza varno skritih zaslonov kaj si mislim o posameznikih ,...nč posebnega, vsi imamo rit od zadaj pa kakorkoli se že obračamo...... drgač pa laže žvim, odkar jesen u meni tuguje, ono v prenesenem pomenu, čeprav zunaj pomlad seka v oči...... preveč meni ljubih sem pokopala, preveč meni ljubih gledala kako odhajajo v bolečini in solzah očeh, preveč trpljenja videla in občutila, preveč slepih ulic obredla, preveč razzsvetljenih srečala in preveč teorij požrla......preveč zamer in grenkobe se nabralo, preveč prevarantov razkrinkalo, preveč jamranja poslušalo....... pol pa enostavno ko si star več se ne spomniš kaj se je dogajalo, ne spomniš se imen, obrazov, manjkajo cele epizode iz življenja ali pa dobijo čisto drugi predznak tak da lubčka na rilc vsem, pazite nase, drugi nimajo cajta, ker imajo preveč dela sami s seboj