Bela stavba Vozički na kolesih na njih ljudje brez življenja, vrečke z urinom, pogledi brezizrazni otopeli, na levi strani maha vrečka z urinom... Nekoč so živeli, hrepeneli , se vzpenjali po belih rjuhah v vrtincih strasti... Zdaj nebogljeno zrejo, kdaj bo rejeni doktor napisal zadnjo diagnozo. Ko zapustim to stavbo dušečo, vdihnem globoko se zazrem v šipo stekleno je moj gib, počasen in težak, binglja li vrečka že za mano otrem si čelo, z nasmehom oblijem spečega čuvaja... Kakor, da čuti radost mojo ker odhajam, smejem se fant misli, da ga osvajam, jaz pa bežim iz stavbe bele , daj mi milost ti tam zgoraj, naj odidem kar na travi, z gore naj se zvrnem da me nikdar ne najde ta debeloglavi dohtar da mi diagnoze ne postavi odšla je zaradi strasti....