Še nisem ciganka Še nisem ciganka. Še nisem odšla, da se ne bi nikoli več vrnila. Trepalnice mojega otroka mi kot drevord visokih topolov kažejo pot domov. Pa bi bila slast sesti v rjav prah, zagrebsti vanj noge, da porjavijo nohti in prsti. Z umazano roko si nategniti štrenaste lase, brezbrižno zamazati, pomečkati in strgati krilo in obzirnost in vse dolžnosti in vsa pravila in vse načrte. Bila bi slast ždeti rjava in zamazana na rjavi, težki zemlji in jokati dolgo, s počivanjem in oddihanjem, izjokati vso žalost, vse solze in z njimi napolniti reko, da odnese iz duše vse pomrle upe, sanje, hrepenenja, hotenja, da odnese vse mrtvo,razpadajoče in odloži neznano kje, kot rodovitno blato, v katerem lahko vzklije vsaj eno seme trpotca. Izjokati in oditi: brez vrnitve, brez želje po njej, grda,povaljana in raztrgana in kalna kot voda, ki teče, kamor mora. Ne bežati pred čim, ne hiteti za čim- samo hoditi po svetu, da se dopolni življenje. A zdaj še nisem ciganka. Trepalnice mojega otroka še utripajo kot veje topolov, ko dahne veter. Zato sem tu. Neža Maurer