Zmorem razumeti zakaj nekdo leze na vrh gora, drugi tone v jamah, tretji brzi po cestah, četrti je zakopan v pomembnih delovnih obveznostih, peti skače okoli svojega zaroda kakor malega boga, ta deseti prežurira cele noči v grozljivem begu pred soočenjem s samim s seboj..... A ni to samo bežanje pred samim seboj...Zakaj bi javnosti pisali, kaj se dogaja v nas. Zmorem v samoti pogledati globoko v sebe in videti lastno majhnost in lastno nepomembnost, lastno minljivost, svoj začetek in konec. Zmorem začutit življenje, ali pustim, da nekam odide, zbeži, se porazgubi na tisoče drobnih koščkov. Mogoče je to življenje..da me vidijo, da zmorem...Zmorem se povzpeti na dvatisočaka, zmorem odbrzeti po vijugah asfaltne kače, zmorem plesati po tleči žerjavici,zmorem premagati ovire na poti, zmorem dajati voljo in moč ljudem okoli sebe, zmorem igrati igrice vsak dan, a ne zmorem si pogledati v oči in si priznati, da me ni.... V vseh teh silnih naprezanjih, dokazovanjih in merjenju moči je del mene nekje ostal. Morda na jasi sred gozda na zadnjem metru dvajsetkilometrske poti, morda na tistih zadnjih metrih pod vrhom gore, morda pred vrati velikega brata, kjer sem pogoltnila brezmejno jezo in gnus in z nasmeškom v ustih vstopila, da bi izbojevala košček pogače za svoje domorodce,ali na jasi sredi gozda, ko sem stopila na tlečo sladkorno preprogo, ki ni nič žgala, samo kakor sladkor je hrustala pod nogami. Zmorem si priznati, da me ni......vsepovsod je ostal delček in se vtkal v čas, kakor čipke na rdeči žametni blazini, le da se je vtkal s krvjo in z bolečino