.....naučili so me, da svet ne mara čustev....ne mara velikih nihanj.....ta svet ne mara žalostnih in ne veselih ljudi....treba je bit zmeren.... vsak dojema le tisto, kar nosi v sebi....tako da moje veselje, sproži pri drugem, samo tisto kar je v njem..... Moja nova obleka je skrila moj duh...za sivim ogrinjalom skrivam svoj obraz.... in ostala mi je tiha sreča, miren pogled in trenutki srečanj s podobnimi ljudmi... V trenutkih, ko dvignem sivo ogrinjalo..... Spoznanje, da nikoli ne veš, kakšna bolečina spi v človeku in kakšen up tli v njem, z evforičnim drezanjem, s čustvenimi izbruhi radosti ali besa kaneš kapljo pelina ali priliješ nafte na ogenj..... Naj spijo mirno te utrujene duše od lastnih strahov in naj jih tiha toplina medsebojnih srečanj obda z ovojem spokojnosti, da bo prožen njihov korak, umirjen njihov dih , gibko telo in jasna misel....omilila vihar čustev, da ne bo postal tsunami, ki podira vse kar se mu postavi na pot.... Naj sredica zemlje mirno vdihne in njen izdih naj bo milosten...kajti dovolj je gorja, ni potrebe da nas vrže do neba .... Ni sile, ki bo obrnila izgubljene, če moči ne bo v njih samih....In brez naše lastne notranje moči , smo razsuti kot kapljice v vetru....Kdo bo brzdal pobegle živosrebrne hlape.....Razpršili se bomo v ognju lastne gorečnosti.... Brez cilja bomo begali, od privida do privida in v lastnem hlepenju po boljšem, lepšem,sijajnejšem, popolnejšem, večjem izgubili edino kar imamo - sebe. Lahko noč, Slovenija!