Ej, tebi mali moj, ki so ti izpili ves življenja sok, tebi, ki oči ti trudno počivajo med bledimi stenami in šelestenjem modrih angelov... Tebi, ki te je smrtna groza stisnila v mračno tesnobo neopravljenega. Tebi, ki si me danes v svoji tesnobi in strahu poklical... Jaz pa nisem vedela da si to ti, da ta čudna teža in tesnoba ni sad mojih misli, ampak tvoj trpeči klic.... Mirne roke so prerezale danes tvoje telo.... Razširile tvoje žile, aparati so ti dali dih, in srce razbolelo obudile... Ali so dosegle tudi tvojo dušo, so naredile rez še na njej? So jo rešile strašnih spon, ki ne pustijo sreče ti užiti... Glej mali, moj, veliki brat tvoja mala sestra v tihi prošnji zre v nebo,prekletstvo zvezd.... Čemu, čemu ves ta peklenski ples? Se spomniš mali, ko sva šla na Triglav peš... Junca mlada, sva lezla po gamsov sled in ponavljal si mi spet in spet: "Drži se mala, da ne zdrsneš čez.... Prekleto stari, še bova lezla v breg: "Drži se stari, da ne zdrsneš čez..." So rekli mi, da spiš, počivaj mali... To etapo si zmagal, počivaj zdaj, veš jutri bo tekma tvoja spet nazaj... Ej, nikar ne misli če nisem ob tebi zdaj... da si sam, moje misli so s teboj to vem in čutim, da si tudi ti z menoj.