Ne da se mi brat ostalih odgovor, jaz pa razmisljam tako; cisto odvisno je, kako bi ta oseba s casoma sprejela to svojo invalidnost oz. bolezen. Če bi šlo za res tak ekstrem ( nezmožnost vseh opravil, higiene ) težko rečem. Vsekakor ne bi mogla biti samo jaz in on, ker mislim, da temu nisem kos. Kolikor sama sebe poznam, sem bila še vedno poštena in pripravljena pomagati, tako da to bi 100% tudi v tem primeru, na kakšen način pa ne vem. Pri starših je drugo kot pri partnerju zame. To je pač ekstremen primer. Če bi se partner ponesrečil ( naprimer) in pristal na vozičku, ostalo bi pa normalno funkcioniralo, se upam kar zagotovo trditi, da bi odnos lahko laufal normalno dalje, ker vidim, kaj vse se lahko naredi kljub invalidnosti. Ampak cisto odvisno, kako bi on sprejel sčasoma.