KAJ TI POVEM Kaj ti povem, otrok moj, za življenje, učenje in čas, ki je vedno pozneje kot misliš? Kaj ti povem, kaj ti dam za popotnico, da boš imel leva v srcu za vse dni, trdne prijatelje, spoštovanje pri vsakih gladko namazanih vratih? Ne meči vrat s tečajev, ko vstopaš čez prag! Tako povem tudi sebi. Kaj ti povem in kaj naj ti nadevam v bisago tvoje rasti - débel kos sonca, kozarec sveže sreče, smeh v vrtljivem vetru za dobro kri, zemeljsko igro, da boš znal tudi izgubljati, delo pa za ognjeno plačilo hitrih, dobrih rok in za molitev. Kaj ti povem, ko ti poklonim Besedo na življenjski poti, ko ti govorim človeško in verno iskreno na glas - da si boš pel na svoji poti in da ne boš klel: da boš pokončen. Kaj ti povem, kaj podarim, da bo večno živ tvoj pogled in da boš gibčno poskočen v blaginji in stiski, razigran v moči in se boš rad učil pametno, kaj. Tako povem tudi sebi. Kaj ti povem za dobroto in da boš znal razumeti samega sebe, otrok moj, ki si hkrati krhko droban in trdno močan! In zmerom proti krivici in za resnico! Kaj ti povem, otrok moj! Na življenjsko pot ti dajem še plašč resnice za pokončnost, uro miru za pravico in lepo, pojočo, kraljevsko navado. Kaj ti povem na svetu za nasvet, ki naj bo sol na tvoji žlici, a tudi zdravilna grenčica: sredi sveta bodi, kdor si! Vzemi medenjake znanja za svojega duha, da boš krepak in čil, ko boš spoznaval svet. Tako povem tudi sebi. Kaj ti povem, otrok moj, s svojim lastnim primerom in zgledom, da boš varno prišel daleč, ko ti bojo šteli napake in boš znal pohiteti, kadar bo treba!? Kaj? Kaj, ti povem: O, posvečuj življenje, otrok moj in hodi po ravni poti skozi življenje! Naj bo luč v tebi! Kajti ko se razlije svetloba čez svet, je tudi življenje svetlo in sveto. Kaj ti povem! Ali ti res nimam dati ničesar drugega na tvoji poti in v potrpljenju? Saj veš, sneg ne polomi vrbovih vej in vihar ne izruje gibčnih sadik! Kaj ti povem, otrok moj, da boš moder, ko te bojo preskušali, da boš srečen, kakor si sam želiš! Odpri oči in srce! Bodi skušen bolj kot učen! Tako povem tudi sebi. Kaj ti povem in podam, ko se podaš na pot, če ne duha življenja! Kaj ti povem, otrok moj, da boš prvi hvaležen in da boš našel rešitev za sleherno skrb, saj dež ne ostane na nebu. Tako povem tudi sebi. Kaj ti povem, otrok moj, da ti ostane v sladkem spominu tudi kdaj moj grenki nauk - in da boš vedel, da boš vedel, kar sem ti dal za življenjsko popotnico. - Nič drugega ti ne morem dati, a to bodi dovolj! In kar sem povedal tebi, sem izrekel tudi sebi.