Žalostna komú neznana je resnica, da jo ljubim, v pesmih mojih vedna, sáma govorica, da jo ljubim. Ve že noe, ki bridko sliši zdihováti me brez spanja, ve že svetla zarja, dneva porodnica, da jo ljubim. Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera tiho tožbo moj‘ga bled‘ga, vel‘ga lica, da jo ljubim. Prebival‘šča moj‘ga stenam, mirni je samoti znano, tudi nepokoju mesta ni novica, da jo ljubim. Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase, ve že, ki nad potjo leta ptica, da jo ljubim. Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizu njega, ino ve, ki mimo vodi me stezica, da jo ljubim. Ve že vsaka stvar, kar vedet‘ in kar slišati od mene, in verjeti noče draga mi devica, da jo ljubim. Prešeren