Ronja

Kljub temu ga bo še ljubila, je tako...

Priznaj si. Grda si. On se je pa malo zajebaval iz tebe, ti pa nisi dojela šale. Hja, šele danes prebrala tvoje komentarje. Poleg tega, da si Bog, si tudi jasnoviden. Le kako si vedel, da sem grda. Sicer pa, tudi takšni moramo živeti in prenašati takšne lepotce, kot si ti. Malo žegnane vode ti ne bi škodilo. Bodi v cvetju, Lucifer !

Dnevnik sem pisala od 6. razreda OŠ. Do svojega mislim da 25-tega leta. Potem pa ne več. Ker so včasih moje misli preveč zmedene in čudne, pa me je strah, da bi šel kdo to prebirat (kar se je že zgodilo ). Shranjene imam dnevnike iz srednje šole. Tistega kasnejšega sem imela pa 4 leta. Vsi moji spomini štirih let so končali čisto razcefrani v košu za smeti. Zakaj? Ker je bilo veliko takih spominov, ki sem jih hotela vreči stran. Dnevnik sem vrgla stran, a spomini nočejo oditi...

Tudi jaz imam staro mamo v domu za ostarele. Je že prestopila prag 90-tih, pa se za svoja leta še kar dobro drži. Včasih imam slabo vest, ker je ne grem dostikrat obiskat, ker mi obisk z njo vzame ogromno energije. Saj ne, da bi bila naporna ali kaj podobnega, pač pa mi je zelo hudo, ker je v domu. Okoliščine so take, da ne moremo skrbeti zanjo, kot to naredijo v domu, ampak to je že druga stvar. Druga stara mama je že umrla. Njo sem imela rajši kot vse na svetu. Več časa sem preživela pri njej, kot doma. Drugače moj odnos do starejših? Rada sedem zraven kakšne "stare mam'ce", pa se kaj pomenimo. Hudo mi je, ko gledam starejše z vsemi njihovimi križi in težavami. Vem, tudi mlajši jih imamo, samo menim, da jih lažje prenašamo kot starejši. Zavedam se, da bom tudi jaz enkrat ostarela. In tega se včasih bojim, ker se mi poraja vrsto vprašanj, na katere ne vem odgovora. Zatorej, zdaj moram izkoristit čas, ko lahko počnem, kar rada počnem in živeti tako, da bom lahko, ko bom imela 70, 80 let na Luninem forumu brala svoje poste ter se spominjala včasih srečnih, včasih nesrečnih trenutkov, ki so obogatili moje življenje .

Tudi jaz, tudi jaz. Predvsem tule: ... rekla si, nekomu moraš zaupati če kdaj izgubiš, ne smeš obupati rekla si, da mirno boš odšla in nikoli več, ne boš me motila ...

Ja, se strinjam, da te sama kemija rešila ne bo. Ti bo pa pomagala, da boš začel malo drugače razmišljat. Če je človek tako na tleh, da misli samo še na najhujše, če sploh kaj misli, verjemi, mu nobene duhovne vaje ne bodo pomagale, da se bo z razumom zazrl vase. Pa ne govorit, no, da je depresija stanje, ki si si ga sam izbral. Pridejo v življenju dogodki, ki te dobesedno povozijo. In takrat nočeš, da ti kdo stoji ob strani. Saj ne, da navijam za to, da bi se morali ljudje nažirati s tableti, ampak je bolje tako, kot pa si uničiti življenje. Moje mnenje pač.

In v primeru, ko si tako čisto na tleh, da si sam ne moreš pomagati? Sam v sebi že veš, kaj ti povzroča take skrbi oziroma takšno stanje, samo si tako globoko, da ne moreš iz tega. In temu enostavno ne moreš kar tako enostavno narediti konca. Blage oblike depresije lahko pozdravijo sprostitvene tehnike in podobne reči, ob hudi obliki depresije pa "kemija" v veliki meri pomaga, da se izkoplješ iz težav. Poleg tega pa, niso vsi antidepresivi taki, ki povzročajo odvisnost.

Ja, ravno to sem hotela še dodat, pa sem pozabila. Moški pač drugače dojemate "prepovedano ljubezen". Se mi zdi, da dekleta bolj "zares" vzamemo vsako stvar in nas hitro "ponese" nekam. No, ja, spet odvisno od posameznice oz. posamezika.

Hm, s tem se ravno ne bi strinjala. Po mojem, kot praviš sam, "pohota" pride šele kasneje. No, odvisno od posameznika, ker tu pač ne moremo posploševati. Najprej čutiš nekaj novega, lepega, nežnega, šele nato se začnejo razvijati globlja čustva. Če so seveda čustva posredi. Menim, da mora človek dobro premisliti, predno se spusti v kaj takega. Ker na dveh stolčkih se res ne da sedeti. Prej ali slej padeš z obeh. Pobrati pa se je težko. Uživajte!

Norme, norme, norme. Včasih sem sama nase jezna, ker sem po naravi preveč, kako naj rečem, v kalupu. Je pa, vsaj v mojem primeru tako: Že od malega so me starši učili "kaj se sme, in kaj ne sme" in to se je mene v občutni meri prijelo, saj me že ob vsaki malenkosti peče vest. Češ, "kaj bodo pa drugi rekli". Šele zdaj spoznavam, da ni vse tako, kot so me učili, v bistvu si šele zdaj upam sama misliti. Prepovedana ljubezen? Ja, se zgodi. In če ti je dana priložnost, da ugotoviš, da ti ta nova ljubezen pomeni več, kot obstoječa in če imaš dovolj moči, da se soočiš sam s sabo in z okolico (partnerjem) in sam sebi privoščiš srečo, je v redu. Ampak je premnogokrat tako, da mogoče preveč gledaš na druge, kot nase in ni vse tako enostavno, kot govorijo tisti, ki v situaciji še niso bili. Moje mnenje pač. Naredite si življenje srečno, saj je prekratko, da bi zamudili še tako kratek trenutek sreče !!! Ronja, razbojniška hči

Hm, Volkec, najbrž je bil tvoj namen videti, kako zvedave narave je kdo. No, jaz, sem! Zvedava namreč. Ženska pač . Povej, zakaj si se zamislil...

Sama težko odpuščam. Bom rekla, da nekako zgladim situacijo, pozabim pa nikoli. Vem, da bi bilo nekatere stvari v življenju bolje 100% izrisati iz svojih misli, pa včasih ne gre. A počasi se učimo. Sem pa zelo hvaležna, da mi je oseba, ki mi veliko pomeni, odpustila eno veliko neumnost . Ronja

Kadar sam sem v temi zgodaj zjutraj, prazno je mesto le cestarji pometajo cesto ti si odšla, ko jaz sem še spal morda zato, ker sem ti lagal vem težko je bilo z menoj živeti moral bi ti malo več verjeti in kadar sam sem v temi ko celo mesto spi si želim, da bila bi tu rekla si, nekomu moraš zaupati če kdaj izgubiš, ne smeš obupati rekla si, da mirno boš odšla in nikoli več, ne boš me motila vem težko je bilo z menoj živeti moral bi ti malo več verjeti in kadar sam sem v temi ko celo mesto spi si želim, da bila bi tu (Vanago band)

Končno sama. Priznam, po dolgem času se počutim tako... misli mi bežijo in zdi se, kot bi ponovno začela podnevi sanjati. ..... ... vstala je zgodaj zjutraj. Le kdo bi spal ob tako čudovitih jutrih, ko te je sonce s svojimi skoraj sramežljivimi žarki nežno zbudilo iz sna. Ko te je vonj po borovcih in morju spravil pokonci bolj, kot najmočnejša kava. ... stekla je na obalo. Končno sama. V daljavi je bilo slišati samo galebe, ki so, kakor da bi klicali morske deklice, krožili nad morjem. Pred očmi sta se v daljavi zarisali dve postavi. Tesno objeti sta sedeli ter opazovali sončni vzhod. Njune misli so bile težke, saj sta se zavedala, da je prišel čas, ko se bosta morali njuni duši posloviti. V njeni glavi so se vrteli spomin za spominom, beseda za besedo, dotik za dotikom, poljub za poljubom. Vse bi dala, da bi za vedno ostala v njegovem objemu. Valovi so butali ob skale. Bolečina je butala ob njeno srce. Zakaj življenje združi tiste ljudi, ki jim skupaj biti usojeno ni? Sonce je postajalo vse močnejše, tako, kot je postajala vse močnejša bolečina. Nista mogla skriti solza, ki so se v soncu bleščale kot najlepši biseri. Prijel jo je za roko, jo še zadnjič poljubil in odšel. A upanje je ostalo, da bosta nekega dne skupaj kot dva galeba plavala po širnem nebu.

Lep dan vsem!!! Danes se počutim tako... tako... lepo, da bi kar... odšla tja, na vrh hriba in si dala duška. In to bom tudi storila.

Hm, kot da bi brala svojo zgodbo. Mene pa še pozdravi ne več. Sicer nisva ravno blizu doma, vendar... Ko bi vsaj napisal kaj. Pa še to ne več. Pa ga pogrešam še vedno, čeprav... Življenje gre res naprej. Kot sem enkrat napisala:" In nas uči, da od vseh trenutkov v življenju, ohranimo v spominu samo tiste najlepše..."

Čisto potiho, čisto narahlo, kot rahlo peresce, si prikradel se v moje srce. Božal si me z rokami angela, prebudil v meni ljubezen, čisto kot najbolj kristalni izvir. Ko si odšel, pustil za seboj razdejanje, kot bi se združilo tisoč viharjev. Ni mi žal, da sem te spoznala. In ni mi žal, da sem jokala. Ker ljubezen, ki sem si jo podarila, v meni novi svet je zbudila.

Upam, da ti v srce prinašam lepe spomine !

Lep pozdrav vsem! Niti ne vem, če je prav, da odpiram novo temo, pa vseeno... Moram se malo izkašljati in povedati, kaj čutim... Dolgčas, dolgčas spremlja me te dni tišina edini potnik, ki sledi nervoza počasi kljuva mi oči a rad bi ti postlal med zvezdami Znova mi poklanjaš lep pogled me objame prijeten vonj in tvoj nasmeh a sanjam, sanjam svoj zakriti svet in nate sem nehote pozabu spet In vedno znova vsak korak, ki ga nardim te prizadane, ko razmišljam in ko spim in vem, da tut sanjat več ne smem in vem, da tut sanjat več ne smem Hm... ko sem slišala tole pesmico od Guštija po radiu, kot da... Nesmiselno se je spraševati, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Tolikšna zmešnjava v moji glavi, v mojem srcu. Koliko časa je že minilo? Dnevi, tedni, meseci tečejo, kot bi hoteli prehiteti sami sebe, a moje misli ostajajo kot pribite. Pri tebi... Čeprav bi te rada pozabila, ne gre. V glavi mi nenehno odzvanja tvoje ime, moji spomini. Koliko besed je preteklo med nama, preden sva se prvič zares videla. Včasih sem se jezila nate, včasih sem bila žalostna, a vedno sem te imela rada in sem se znova in znova veselila vsake tvoje besede. Pa četudi je bil to le pozdrav. Danes sem zelo otožna. Mogoče zaradi vremena... V mislih se mi prepletajo prelepe besede, a ko jih skušam spraviti na papir, ne morem. Tako rada bi ti povedala toliko novih stvari, ki so se mi zgodile od takrat, ko sem te zadnjič videla, a zame ostajaš nedosegljiv. Za vedno. Se spomniš najinega prvega srečanja? Kot dva najstnika. Ob misli na tisti dan se mi prikrade nasmeh na obrazu. Ko se nikakor nisva mogla posloviti. In najin prvi poljub... Tako narahlo so se najine ustnice dotaknile, kot bi iskale nekaj, kar je bilo že davno pozabljeno. Z besedami ne znam opisati občutkov, ki so se budili v meni. Še vedno... Še vedno čutim tvojo roko na mojem obrazu, kako me boža, tvoje poljube, ki gasijo mojo žejo po tebi. Še vedno slišim: "Rad te imam!". Zadnje besede, ki sem jih slišala iz tvojih ust. Danes? Danes sem zelo otožna. Mogoče zaradi vremena. Moja sreča je odšla s teboj. Čeprav vem, da ti nisem pomenila toliko, kot si ti pomenil meni, čeprav vem, da vse tvoje besede niso bile iskrene, si še vedno v mojem srcu. Bodi srečen, kjerkoli že si. Pazi, kako boš ravnal z besedami, ker te včasih bolj bolijo, kot udarci. Ne razmetuj besed "Rad te imam!", saj nekaterim pomenijo preveč. Bodi iskren in drži obljube, ali pa sploh ne obljubljaj, če obljub ne moreš izpolniti. In na nebu je posijalo sonce... Po mojem obrazu sta spolzeli dve solzi. Ena zate in ena zame. Sončni žarki so se poigrali z njima in na licih narisali mavrico. Zaželela sem srečo. Eno zate in eno zame. Ker po dežju vedno posije sonce...

Imam vse, a nimam nič. Brez tebe... Narahlo stopam po oblakih sanj, da se ne zbudim. Čeprav vem, je vse zaman. In sanje, sanje so vse, kar ostalo mi je. Od tebe... Pa vendar, upanje ostaja. Da ko se zbudim, ponovno zaspim. Ob tebi...