maesta

a dejte no...to mi sploh ni padl na pamet.....sam šhit veš..še zmer me boli.....tko da.....

čist tih sm....

a pol ne smem povedat kva sva počeli???? (LOL)

fak...še pref nisem poslala dedku mrazu...matr.....(Janka pa ne okol govort no...bojo zdej vsi vedel, da si me zmasirala....kje je ženska solidarnost???)

a ni to fajn k se punce tko štekamo med sabo. C.C.C... (matr boli..JAMR..JAMR)

mi je čis vseen,,,,,sam vseeen thx za info....sem skor pomislila, da jo poprosm za masažo......:-)

pa prosim še za navodila kako citirat.....PLEASE....

jez verjamem Janka...k me boli že deset dni..sicer po opisu bolj sodi v išijaz....sam boli pa k revna pa vse drugo skupi.....mamaaaaaaa in zdej vem zakva v božička ne verjamem več...(sicer še pref napišem vsako leto..just in case...)

ja lej..... za njo ne rabm dovoljenja..... :-)

zdi se mi, da sva sosedi...... jez že razmišljam, da fračo kupim......

http://www.youtube.com/watch?v=txapREGWHp0

Ne zanimaj se za ljudi iz preteklosti, saj obstaja razlog, zakaj se niso uvrstili na seznam ljudi v sedanjosti (neznan avtor)

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png k da jez to pišem (samo boldan del).....sicer menim, da uvozniki tekmujejo, kateri bo napisal manjšo deklaraciji..ziher nas snemajo, ko telovadimo z roko...bližje...malo dlje....pa škilmo...(včasih pomaga da si nardiš tak tulc-to sem plonkala od ene starejše dame)....pol se pa režijo.......da o navodilih za uporabo sploh ne govorim......prišla sem že do stadija, ko z iztegnjeno roko nagovarjam prodajalko, da si sama nabere drobiž...(to sem se včasih moji bici režala)....sam smejim se pa še...pa lej Silver...sej ni tak bed EMŠO...men je čist cool.....samo pomisli kaj vse si prestal, da si se dokopal teh magičnih številk.....kakorkoli....jaz mojih ne dam..moje so....in včasih je čist cool....ne sam včasih..kr praviloma je.....ne bi šla nazaj....Če ti rata skenlsat javi...moja sestra dvojčica je tud tko živčna k ti on emšu.....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

ha ha ha ha ...ej skor na glas sem se smejala ob vizualizaciji, da s tok s ketne spustim....hudo...hudo....in tist o rožah bi se lahko nanašalo na moje...al jih utopim al se pa reve posušijo..... Sicer je bilo to povabilo bolj check k sem mislila potem (seveda če bi blo vse nomalno) povabit enga forumaša...sam kako stvari stojijo ne bova pila kave...kdo ve , zakaj je to dobro...mogoče ima člouk fool visok pritisk pa bi še škripnu (kokor mam jez srečo) aja....Meg Ryan...ja lajkam....fool pa stila pa super frizuro...c.c.c.... ja Ceres.... se kar strinjam...NE BOM.....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/mellow.png

Včasih me je pričakal..včasih ne…..vedno sem ga vabila k sebi z kosi mesa, toda ni kaj..Pepi je bil karakter…ni se dal….meso sem pustila vedno na istem mestu, ki sem ga videla iz kuhinje, da sem ga lahko opazovala kako je….ni jedel…hlastal je…..zanimiva so mi bila njegova ušesa…tudi ko je jedel so bila vedno visoko..kakor antene…..imel je krasno gosto dlako…in ob dnevih, ko se je prikazalo malo sonca se je lesketala….izžarevala je zdravje….ko je končal z hrano me je vedno pogledal…..pravzaprav zagledal se je vame in šele nato stekel nazaj v gozd….vedno pod isto smreko….ob pogledu sem se počutila kakor Mali princ, ko ga je lisica prosila, naj jo udomači začela sem mu pripisovati lisičino pričakovanje, veselje..nemir…oba sva potrebovala obrede. Počasi sem začela kupovati hrano za mačke in mu puščati obilne obroke. Med nama se je porodilo nekakšno spoštovanje in…(ne se smejat please) nekakšna vez. Postopoma sem se mu približevala….nekoč sem se usedla blizu hrane in čakala…oddaljenost je bila sprva cca 3 metre, a sem počasi hrano približevala, dokler nisem prišla na meter….mislim, da je prvič trajalo skoraj pol ure, da je začel jesti..potem pa se je navadil moje bližine…vedel je, da se ne bom premaknila dokler je tu, čeprav sem si zelo želela dotika te mehke dlake…..Sčasoma je postal moj zaupnik….kaj vse je slišal Pepi, ko je jedel…..vedno sem imela občutek, da me pozorno posluša..seveda sem se zavedala da je tudi ton ta, ki je pogojeval njegove reakcije…..včasih bi zastal..me pogledal…(kao…a je vse ok s tabo al kaj)…..ob moji žalosti se mi je zdelo, da celo hrano požira počasneje in mi daje čas, ter uteho….vedno sem imela občutek, da me razume…..da razume smisel Lisice in Malega princa….da razume bistvo, ki je očem skrito (ja fool mam rada to knjigo). Opazila sem, da kako se spreminja z prihodom pomladi….shujšal je….in postal bolj počasen v begu nazaj….čas, ki ga je preživel blizu hiše se je postopoma podaljševal…prišlo je poletje, Pepi pa je bil vedno bolj suh in dlaka je izgubila lesk. Ker sem prihajala na Zaplano le na obisk sva se videla dokaj poredko….a sčasoma je pritekel do prve smreke še preden sem ugasnila avto. Sestra je povedala, da ga občasno vidi…a nje ni spustil v bližino….tudi mesa, ki bi mu ga prinesla ni vzel…..celo pihal je na njo, pa je proglasila oba za norca…Pepija in mene….. »join the club« sem si mislila….jaz sem eden bolj normalnih norcev, Pepi pa je itaq car Toda včasih je bil vesolja daleč od carja…prihajal bi poln ran…nekoč mu je na prsih manjkal cel šop dlake…da velike rane na tački niti ne omenjam...kdo ve….kje je bil in s kom se je tepel….. Poletje se je prevesilo v jesen, ko se mi je Pepi prvič približal. Srečanje mačka in človeka v svetu najbrž ni nek dogodek…a jaz sem se v sebi smejala cel teden….kar prišel je do mene….in sedel. Ne samo sedel..sedel je tako, da sem ga občutila. Čisto poleg mene. Še zdaj vem kako topel je bil….bil je moj najljubši del dneva..polmrak…topel veter…in Pepi ob meni….popolnoma srečna sem bila...(moj bivši-požri se!!! c.c.c.)… Sploh se ga nisem upala dotakniti…le uživala sem v prisotnosti. Prvič sem v kuhinjo sem planila……«prišel jeeeeee«…..pogled moje sestre je bil zgovoren...."tebi ni pomoči"....ok....sfw? imam pač rada mačka...na svetu so še bolj nenavadne ljubezni.... Prav tako pa je prišel tudi dan, ko sem ga pobožala…..nekje pred koncem poletja se je začel rediti in spet je postajal alfa maček kakšnega sem spoznala. Njegova dlaka je bila tedaj že gostejša … ko sem se prvič sprehodila z prsti pod njegovim vratom….uhh..kako Pepi prede….in kako se namesti…kakor, da je čutil, da je to zanj dobro je mirno stal, ko sem mu čistila rane, pihal je, ko sem kanila propolis na odprtino pri šapi....zbežal pa ni..... pri veterinarju sem nabavila kapljice in zdravila....ogrlico proti klopom je izgubil v dveh dneh.....tolažila sem se, da so vse te nadloge in bolezni obstajale že preden sva se spoznala...in da bo narava pomagala...pa ni vedno...rano na tački sva zdravila dva meseca.....Že to zimo je skočil že sam na okensko polico in dobrohotno dovolil tudi moji sestri, da ga hrani…v hišo ni hotel, je pa prihajal vse pogosteje, tudi, ko mene ni bilo tam. Ko sva spomladi nabirali regrat nama je sledil kakor pes in se nama dobrikal, ko sva ga čistile. Bilo je očitno, da ima rad dotik in postajal je vedno bolj domač….čeprav je vedno ob objemu teme izginil pod smreko

Kako začeti?....najbolje na začetku....in začelo se je nekega mrzlega zimskega dne leta 2011, ko se je nebo dotaknilo zemlje in jo poljubilo...z nešteto snežinkami.....ko se je na dan spustila tišina, ki jo prinese sneg. Vse je bilo belo in z mojim (tudi belim) avtom sem se prebijala do sestre, ki živi na Zaplani. Vse je bilo belo..ko sem stopila iz avta sem globoko vdahnila..nisem hitela odpirati dežnika, želela sem začutiti snežinke, jim pustiti, da poljubijo tudi mene..ovohati zrak in deliti z naravo mir. Ozrla sem se na jaso na kateri se poleti pasejo srne in z otožnostjo pomislila..kako jih zdaj zebe...kaj jedo....bela je bila ta jasa kakor tudi težke veje smrek, ki so se nagibale pod težo snega in dajale vtis , kakor da objemajo steblo, da ga ne zebe...mir...tak neverjeten mir je bil....na površju potoka se je naredil led....vse je bilo belo....toda v trenutku sem začutila , da nekaj ni kakor bi moralo biti....nekaj je kazilo ta mir....nekaj...ozirala sem se proti hiši, gozdu,potoku, jasi in iskala....nekaj.....čutila sem kakor da me nekdo opazuje, nekaj skritega...še nekdo je tu, sem pomislila...ni me bilo strah, ta občutek je bil le konstatacija, da nisem sama......tedaj sem že čutila ledeno ljubezen zime....snežinke so se na mojih oblačilih počutile čisto ok in so formirale odejo mraza, ki se je počasi a vztrajno selil v mojo notranjost...po obrazu so se kotile kaplje...snežinke, ki jih je moja toplota spremenila v vodo.....kakor, da jočejo in jaz z njimi.....in vendar..nisem mogla oditi v toplo notranjost hiše..stala sem, kakor, da želim postati snežak...mirno in drhteče....."kje si??? in kdo si??" Obrnila sem se proti gozdu in tam je bil....oči mačka so me radovedno ogledovale in drža telesa ni delovala prijateljsko..kakor da bo skočil...hrbet je bil usločen in ušesa privita na glavo...konec romantike...kar malce sem zastala in mir se je umaknil.....ne strahu..nekakšni napetosti......in kakor moja prijateljica, ki sem se ji vedno smejala, ko je mijaukala svojemu mačku..... sem zamijaukala....«mijau«. Revež se je kar usedel.....očitno res ne znam mijaukati...mene pa je gnala radovednost .....in prizor je bil res nekaj posebnega. Zdaj se je videlo, da to najbrž ni domači muc...bil je prevelik in dlaka je bila neverjetno gosta...njegova siva postava je izstopala v belini….maček je bil...wow......čutila sem, da bo zbežal, če se mu poskusim prehitro približati, zato sem počasi sedla tudi jaz …kar poleg avta…na sneg… (..jaz, ki pazim na garderobo in včasih tudi z robčkom obrišem stol v lokalu sem presenetila samo sebe…), visoke pete pridejo pozimi zelo prav, saj se zabijejo v sneg in držijo kakor neke vrste dereze....in sva se gledala....v mislih sem imela z njim uvodni monolog...."kar takoj mi povej če si hleht maček, tak na kakršne me je opozarjala bica....k veš...mam fool dolge nohte....pa še ugriznem te lohk.....tko da se ne špili z mano...k jez sm lev..in mačke za zajtrk jem.......sam..če si pa priden in prijazen maček bi te pa pobožala....." ….maček nič....zato sem spregovorila.... "pridi baby....ne bodi čist sam kle v tem mrazu"…...maček nič......hm......bila sva oddaljena cca 50 metrov...samo to je v zimskih razmerah kilometer in v glavi sem kalkulirala kako bi se mu lahko približala....in...ali bi ostal? Vrata hiše so se odprla in sestra je prišla pogledati zakaj že ne vstopim.......ko sem obrnila glavo nazaj proti gozdu ga ni bilo več...... Tako sva se spoznala...Pepi in jaz...

https://www.youtube.com/watch?v=WlBiLNN1NhQ

wow.....čestitam..... naslov teme pa je mišljen natančno tako....z leti je teh "prvič" vedno manj....oziroma če so, so bolj drastične....in zato bolj zanimive. Dajejo začimbo ustaljenemu ritmu in nam (mi) poženejo kri hitreje...... Jaz sem pred kratkim prvič povabila moškega na kavo...itaq, da sem bila že kdaj na kavi z kakšno osebo nasprotnega spola...a nikoli jaz kakor pobudnik......sem požirala tist knedl u grlu in poskušala delovati čist sproščena...... zardevala http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flirt.gif (ja tud v mojih letih je to še mogoče) in sploh nisem bila "jaz".....človek je deloval čist ok...potem pa je najbrž zaključil, da sem prostovoljni psiholog...in me uspel v pol ure zamorit z temno črnimi mislimi....nič ni ok.....ženske so vse pokvarjene...moški so sami pijanci ......našo državo bo kupila neka velesila, ker bom bankrotirali (to naj bi se zgodilo takoj nato, ko bo Grčija prodala zadnji otok)....otroci so vsi nevzgojeni....hrana je zastrupljena...zrak kontaminiran.....zemlja polna pesticidov.....dež kisel....sonce ubija.........in še še slabše bo......najraj bi mu kr štrik kupla http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sleepy.gif ......tko da......mislim, da je bilo to obenem tudi zadnjič.....sam......smejala sem se pa k pečen maček kasneje k sem podoživljala v mislih...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Kakor govori naslov....Kdaj ste nazadnje naredili nekaj prvič?.... ste radovedni....? si upate?http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

http://www.youtube.com/watch?v=7_PFNjVs4q4

hm...ne vem, če bi to opisala kakor da imam občutek smole...so pa obdobja, ko se mi zdi, da se vse okoli mene podira in da mi gre vse narobe.....na ta obdobja poskušam bolj gledati kakor na novo fazo, začetek, novo izkušnjo. Seveda so trenutki, ko kar ne morem verjeti, da se mi to dogaja, da gledam nek slab ameriški film...je pa dejstvo, da vse mine.....tudi "dobra" obdobja...tko, da se tolažim s tem...in res je..vse mine. Ko po nekem časovnem obdobju pogledam nazaj, se praviloma izkaže, da je bilo tudi to za nekaj dobro......takšne izkušnje me praviloma spremenijo (ne nujno na bolje)......res pa je......so obdobja brez katerih bi z lahkoto živela....toda...kako lahko sploh dovolj cenimo nekaj, kar nam nikoli ni bilo odvzeto in nedostopno....oz kakor bi rekla moja bica "šele, ko si dolgo zelo lačen, veš kako dober je kos kruha"

ko sem lani imela podobne probleme, me je prijateljica napotila v lekarno da naj si kupim (vsaj za njo) čarobno kremo. Imena se ni mogla spomniti a je vseeno mrtvo resna izjavila, da naj povprašam za kremo, ki jo uporabljajo za mazanje vimen po molži....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ohmy.png . Še enkrat sem prečekirala a me pošilja v veterinarsko lekarno..toda ne...klasika....in pripeketam,,,tko čist potiho povem kaj iščem..in žensko mrtvo hladno postavi pred mene škatlico in pripomne, da je odlična in, da je ogromno prodajo..in res je super....priporočam....

tole si ponavljam že nekaj dni......