Zaphod

Pravljic si niso izmislili iz dolgcajta ... in čuvaji duše niso meseni ... Junaki pa so. Mi smo junaki ... Swedenu pa sporočam, da sem prebral njegov blog. Rešitev je čudovito enostavna vendar je vprašanje, če jo bo znal in upal upoštevati:naj se že neha toliko ukvarjati s sabo. Ubiješ se kahko tudi v glavi, fizično pa ostaneš živ. Sweden pozabi nase: prisili se in nehaj misliti! Pozabi na vse in rešuj le še probleme, ki se pojavljajo sproti. Živi z dneva v dan in se ne sprašuj, kdo te ima rad, ker to ni bistveno. En sam človek te mora imeti rad in to si ti sam! Ko boš to dosegel, ti bo pa itaq že vseeno ... Ti je že kdaj uspelo narediti tišino v svoji glavi? Ta ti lahko pove veliko več kot vsi psihologi skupaj. Ne z besedami. Obremenjen si z besedami, pozabi na besede ... Se usedeš/uležeš, zapreš oči in čakaš prvo misel, ki pride mimo. Jo opazuješ in hkrati pustiš pri miru. Tako kot opazuješ promet z okna sobe ... Ne pustiš da bi te zapeljala in če se zaveš, da te je jo takoj spustiš in pustiš, da gre svojo pot ... To delaj vsak dan kake 20 min. Lahko si zmisliš tudi kako besedo (ali stavek), ki ti vzbuja prijetne občutke in jo ponavljaš v glavi vsakič, ko je kaka misel preveč trdovratna in te hoče na vsak način zaplest v razmišljanje ... In odj... že enkrat tisto svojo alternativno psiholognijo, ker je smešna in ne zna drugega kot delat spektakle in z njimi futrat svoj lastni ego. Obstajajo boljši zdravilci, preprosti, brez obredov ... pa tudi njih ni nujno, da jih rabiš. Po lastni presoji. BTW, kaj bereš?

Na eni strani je strah pred smrtjo, na drugi naveličanost in strah pred tem, da življenje ne bo šlo prav nič na boljše. Ganjen sem bil ob prebiranju tvoje zgodbe. Na koncu sem upal, da boš ugotovil v čem je point, ker si pač preživel ... pa nisi ... nič hudega, še boš ... Če si močen (in NE uničen) lahko živiš, kajti pahniti se v smrt je le trenutek, v tem ni nič junaškega ... premagati zmaja pa je junaško dejanje ... Vitez se bojuje proti zmaju, a na mestu vsake glave, ki jo odseka, se pojavita dve novi ... ti je to znano? Življenje je pogosto tako. Toda pravi vitez kljub navidezni brezizhodnosti položaja ne obupa ... in njegovo junaštvo je poplačano ... Da bi zganil sile, ki podpirajo junaštvo, moraš biti junak ... če sprejmeš vlogo luzerja, ki ti jo hočejo vsiliti, si luzer ... ampak to ni potrebno: pri izbiri vloge si popolnoma svoboden. Vitez nikoli ne skoči v prepad, do katerega ga prižene zmaj, zato je junak. In motivacija? Zakaj bi se bojeval? Zmaj je čuvaj zaklada in čuvaj duše.

Angeles - Enya (Shepherd Moons) Zmelkoow so zakon.

Že vidim. Zate torej sploh ni problem to, da so otroci zlorabljeni ampak čigav je Dnevnik. Briga te za žrtve ... To o telovadnih učiteljih sicer prvič slišim, se pa tovrstni problemi ponavadi rešujejo pred sodiščem. Takole obtožbo bi lahko malo podprl: koliko procentov duhovnikov in goliko procentov telovadnih učiteljev in seveda, kje si podatek dobil ... mislim, če ga že navajaš kot dejstvo ... Glede nepopolnosti podatkov torej tudi sam nisi izjema ... Če bi pripet članek v celoti prebral, bi videl da ne gre za obtožbe zaradi pedofilije same ampak predvsem zaradi prikrivanja primerov in ščitenja grešnih duhovnikov ... Članek se spotika ob to, da je Cerkvi pomembnejši lastni ugled od žrtev in natanko enako velja zate aakhut. No za na konec pa še to. Na eni strani si nekdo "drzne" s prstom pokazati na nepravilnosti neke "svete" ustanove, na drugi strani bi pa ti že kar ljudi "za jajca obešal" ... kdo je tukaj bolj nestrpen, kdo bolj nasilen? Odgovoriš si lahko sam. Še več, lahko se vprašaš zakaj si takšen ... če si seveda sposoben toliko ljubezni ...

Res mnogo hvala za ta podatek! Jaz sicer ne dam mnogo na te mislece, ampak včasih jim rata Tko kt vsakmu ... še meni kdaj Vedno pa rad napišem koga citiram: iz spoštovanja do izvirnega avtorja ... to je najmanj, kar lahko storimo

Tole sm dubu po mailu, pa se mi je zdelo kot nalašč za sm not:

Ja, si mislim, da je ravno nadutosti tisto, kar nekatere ljudi najbolj moti ... ampak, ko govorimo o glasbi so značanjske lastnosti glasbenikov brezpredmetne. Ko pa praviš hkrati da žagajo brez filinga prihajaš v protislovje: ne moreš bit nadut in mislit da si zvezda in hkrati žagat brez filinga. Oni žagajo s filingom, da so zvezde in ker je celotna rock glasba v glavnem zgrajena na egotripu izvajalcev, so v tem tudi prepričljivi ... od tod jim slava. Kar pa se tiče imena: ja sami so si ga nadeli in priznajo, da predvsem zato kr se dobr sliši ... Če od benda Siddharta pričakuješ poduhovljenost pravega Siddharte, potem imaš res nemalo možnosti, da boš hudo razočaran ... Ampak to ni nič novega ... spomnimo se samo Nirvane ...

ta dokaz ni vreden para dingovih ledvičk. stvarstvo je čudež že samo po sebi, če ga naprtiš nekemu bogu s tem nisi naredil nič, ker je naslednja stvar, ki jo boš moral dokazat od kod njegov obstoj. to je seveda nesmisel in če že moraš sprejeti nek fakt kot tak, potem res nevem zakaj bi to moral biti bog in ne kar stvarstvo samo?? brez veze ... zastarelo ... Če Boga definiraš, hkrati ustvariš vse potrebno za dokaz njegovega neobstoja. Zatorej res nima smisla, da bi se najprej trudil z neko definicijo, potem pa bi se trudil še z dokazom o neobstoju tega, kar sem pravkar definiral ... boljš kaj spit pa mal posedet na soncu ...

Vsi ki trpijo v življenju, trpijo zato, ker si želijo lastne sreče. Vsi ki so v življenju srečni, so srečni zato, ker želijo srečo drugim. Santideva

Finta je: solidna besedila, kvalitetno izvedena glasba in predvsem akutno pomanjkanje česarkoli boljšega na slovenski sceni. Res je, da se obupno trudijo oponašat še marsikaj tujega, ampak k sreči oponašajo vsaj poslušljive zadeve.

Adagio -> Saltimbanco (Le cirque du Soleil)

Dobro je ta se tega zavedaš. Težko boš sam popravil prvi vtis, ki si ga pustil ljudem. Podrugi strani pa si svoboden: ni nujno, da si suženj prvega vtisa, ki ga je nekdo pustil tebi ...

Naj povzamem še z jutranje svežine ... Stisk roke je samo del govorice telesa nekoga, s katerim se (morda prvič) srečamo. Celota nam lahko veliko pove o tem človeku. Vendar je važno, kolko se tega zavedamo in kaj potem s tem naredimo. Vedno je veliko odvisno od tega, kdo je ta oseba in kaj pričakujemo od nje. Če se zgolj prepustimo vtisu, bomo imeli v večini primerov sicer prav, a je bolje, če celotno stvar ozavestimo, sploh če je oseba za nas pomembna. Če se zavedamo vseh podatkov, ki smo jih od osebe dobili z govorico telesa, imamo določeno prednost v odnosu: vemo kaj lahko in česa od osebe ne moremo pričakovati in na osnovi tega delujemo naprej. Primer: Z nekom moraš speljat nek projekt, ko ti ga predstavijo mlahavo stisne roko in spusti pogled z oči. OK, tip je očitno nesamozavesten. Imaš dve možnosti: A: Se prepustiš predsodkom: "tip je mlahav". Jamraš vsem znancem, ki jih srečaš, ka za enega kretena si dubu, z njim pa ravnaš podcenjujoče, po možnosti ponižujoče in itak sam spelješ ves projekt ... in se tipa čimprej rešiš. B: OK. Očitno boš mogu prevzet vodstvo in večino iniciativ. Ampak njega lahko vlkjučiš. Lahko se odločiš, da ga boš spoštoval takšnega kot je. Pustiš odprta vrata in ugotoviš, da je za nekatere stvari pa res nadarjen, čeprav je v ostalih res nula. Torej zadeve itaq vodiš in poskrbiš za to, da on dela tisto, kar mu gre dobro od rok, ti pa spelješ preostali del ... Tip dela to kar dela rad in kar mu uspeva, zato pridobi na samozavesti. Za zadevo postane bolj zagret in obstaja velika možnost, da bosta projekt odlično spelala (vseeno si sam naredil 70-80% ampak v zakup si vzel 100%, tako da si na plusu) ... Skratka, po koncu projekta si stisneta roki in si pogledata naravnost v oči. To je seveda samo primer, ki naj bi ilustriral razliko med zavedanjem in predsodki. Lahko se zgodi tudi drugače, lahko je tip obupen primer ...

Ja mlahave roke so bed itaq, in neki povejo o človeku itd. Čeprav jaz vseeno spoštujem tudi take, ki mi ponudijo "mrtvo ribo" ... imajo že svoje razloge za to in svojo zgodovino za sabo in tudi pred sabo in mogoče je to sam obdobje v njihovem življenju ... kaj jaz vem? Kdo sem, da bi o tem sodil? Po drugi strani me močan stisk roke nikoli ne moti, čeprav pravtako pove veliko ... kaj pa pogled v oči? Nekdo lahko še tako ornk stisne, če medtem gleda za vranami se mi zdi še veliko slabše kot "mrtva riba". "Mrtva riba" namreč pomeni zgolj neko pomanjkanje energije, medtem ko odsotnost pogleda v oči pomeni pomanjkanje spoštovanja. Pomanjkanje energije je nekaj pri čemer si ljudje sami težko pomagajo; pomanjkanje spoštovanja pa je že skoraj zavestna odločitev ... In so še te sorte ljudje, ki se jim blazno mudi stisnit roko. Ponavadi so to tisti, ki se zavestno ukvarjajo s tem, da jo morajo stisnt. Ko jim sežeš v dlan, hlastno zagrabijo že za prste ... in kaj se zgodi? Če te kdo stisne za prste, nemoreš ti nič, ne moreš mu stisnit roke, ker te je onemogočil (probajte po parih, če še nimate te izkušnje, ali ne verjamete) ... in tako izpade, da si ti dal mrtvo ribo ... Torej tisti, ki se vam "mrtve ribe" pogosto dogajajo, bodite pozorni na to, mogoče pa prehitro stisnete. Počakati je treba, da ti človek seže pošteno v dlan, šele takrat naj se sprožijo prsti ... Ima še kdo takšne izkušnje?

Kompliment sm vseeno sprejel, hvala "Zabhod je padž dag dip" (Douglas Adams, Štoparski vodnik po galaksiji) Počutim se sicert rosno mladega a vseeno polnoletnega

Od mlajših definitivno Alanis Morisette (jo mam glih zdej na iPodu) sicer pa pravzaprav vse kar je dobro ... celo rap občasno ... zelo mi je všeč ambientalna glasba in new age od starih pa hipijevske zadeve Woodstock rulz pa psihedelika ... pa queeni, pa u2 ... Trše varjante roka, ki so se pojavile konec 70. in v začetku 80. (heavy metal ipd.) mi niso nikoli potegnile, pač pa mi še vedno sede dober punk ... in seveda klasika: Mendelsson, Tchaikovsky, Mozart, Bach, Bethoven, Grieg, Chopin, Dvorak ... niso mi pa všeč modernejši klasiki a la Debussy Aja ... "svetovna" glasba, predvsem afriška: souk, ray, macossa pa seveda salsa ... Pri teh stilih glasbe je dobro to, da pridejo do "nas" že prefiltrirani - samo najkvalitetnejši Dgač pa če mate čas, naj pristavim še svoj piskrček: http://100pp.zru.si/mp3.php Mal je odbito ampak bi nekaterim znalo bit všeč ... Aja in tle je še video, v katerem nastopajo moje sexy noge Tonček

Ko takole razmišljam, mi sčasoma postaja vse jasno. Tisti vdor pred dvemi meseci vendarle ni bil tako nedolžen: kako bi sicer ti tipčki meli naše mejle?? Očitno jih majo ... :xx!: sranje ... Nekdo, ki to zna, bi lahko file odprl v varnem okolju in ugotovil, kaj se zgodi, kaj se vse inštalira in kam. Na ta način bi se dalo izdelat navodila za vse tiste reveže, ki so zadevo odprli, kako jo ročno odstranit. Obvezno pa bi bilo fajl poslat na Symantec in podobne inštitiucije, da ga pregledajo in dajo na seznam, če je nov ... In seveda policija, obvezno, za kaj jih pa mamo ...

hehe ... ne ... mojemu kosmatemu imidžu navkljub, nisem bajker

kdu bi vedu ... svoje cajte smo hodli za počitnce h Govcu v Robanov kot ... takrat sm se peljal skoz Mozirje ... ... ampak ... Vesolje je majhno

O šit ... pa ne da sm že tok star, da sm "dobro ohranjen" :OO!:

Hvala!

No zdaj pa res ... ne vem zakaj mi in dovolil popraviti :xx!: http://gresak.net/slike/PICT0022-mini.jpg

No ... ena Zaphodova glava

Hmm ... koliko mnenj Mislim, da je Pikica stvari s svojega stališča čisto dobro povedala. Kot se je sicer izkazalo iz kasnejših komentarjev žensk, ne gre toliko za žensko/moško stališče ampak predvsem za različne individualne poglede. Nismo vsi za vse in kakršnokoli posploševaje je tu odveč, tako z ene kot z druge strani. Edino, kar je res je, ta je takšno prijateljstvo očitno pač možno. Michelle me je razveselila s svojim primerom saj je z ženskega stališča napisala natanko to, kar sem jaz mislil, na bolj razumljiv način Nekaterim torej paše, nekaterim ne. Ni nam potrebno postavljati dogme o tem in verjemite: tisti, ki jim ni do tega ne bodo srečni, tudi, če bi se razumsko prepričali da je to blazno kul. Kr to sploh ni kul ... to je, ali pa ni. Zatorej v razmislek vsem, ki bi si želeli seksa s prijateljem/co: kakšen si ti in kakšen je on/ona? Lahko se bo obneslo lahko ne ... življenje je polno pasti in če delamo stvari zavestno se jim lažje izognemo.

Ni besede in ni dejanja, ki ne bi vsaj nekoliko spremenila odnos, tako da je odnos vedno neka dinamična zadeva, ki se nekako začne in na nek način tudi konča. Tudi po seksu, ki ni majhno dejanje odnos nikakor ni isti, kot je bil prej. Vendar to ne pomeni, da je obvezno slabši (ali boljši). Vse je odvsino od ljudi in kakšen pomen vsemu dajejo ... Nenazadnje, odnos se lahko skvari tudi če do seksa ne pride, ker pride do zadrege ali celo zamere. Skoraj sigurno pa bo seks uničil prijateljstvo v primeru, da eden od partnerjev pričakuje kaj več, ker je zaljubljen in bo zameril, ker tega ne bo dobil in se bo morda čuitil uželjenega, izkorščanega, ponižanega ... Te stvari še posebno moški težko prenesemo ... Sicer pa prijateljski odnos s seksom lahko zelo dobro funkcionira, še posebaj, če sta oba samska in imata stvari razčiščene tako vsak v svoji glavi kot med seboj. Sam se imel dve zelo dobri tovrstni izkušnji. Edini problem nastane, ko se eden od njiju veže na partnerja: takrat se zares pokaže iskrenost odnosa, drugi mora namreč spoštovati to ne da bi se počutil užaljenega in zapuščenega. Situacija pogosto postane polna zadreg, ker ne veš kaj drug misli in kako naprej ... Takrat je potreben res iskren pogovor, še bolje pa je, če se tovrstna situacija predvidi že v naprej ... Verjetno me boste zdaj vprašali zakaj dva samska človeka, ki sta dobra prijatelja, se očitno dovolj razumeta v postelji, da si želita rednih spolnih odnosov nista par?? Ja, dobro vprašanje. Predvsem zato, ker se nimata za par, čeprav je njun odnos lahko veliko boljši kot odnos marsikaterih zakoncev. Druga stvar je, da popolnoma odpade vprašanje zvestobe in ljubosumja, ker vsak od partnerjev v takem odnosu v resnici živi povsem svoje življenje. Tretja stvar je, da ti spolni odnosi v resnici niso redni ampak so le drobni posladki življenja, ki si jih občasno privoščita. Zelo pomembno je dejstvo, da se oba zavedata, da je prav tokrat lahko tudi zadnjič in to brez kakršnegakoli obžalovanja ... skratka ni odvisnosti. In zdaj boste rekli nekateri: pa saj to je idealno razmerje. Tudi sam sem pomislil na to. Pravzaprav bi sel lahko z obema od prijateljic s katerima sem imel tovrsten odnos tudi poročil in odločil za skupno življenje. Ne bi mi bilo hodega toda prepričan sem, da se dolgoročno ne bi obneslo ... Da bi družina delovala morata biti partnerja pripravljena krmariti skupno ladjo. Ni dovolj, da se dobro razumeta, pomembno je, da lahko v tako tesnem odnosu, kot je zakon, dovolj dobro funkcionirata. Za to pa ni dovolj le spoštovanje ampak je nujna določena kompatibilnost značajev. Govoril sem ... ... preveč