Skoči na vsebino

silver

Zlati član
 Prikaži profil  Najdi objave

  • Št. objav

    1.350

  • Član od

  • Zadnji obisk

  • Zmagovalni dnevi

    200

 Vrsta vsebine 

Zapisi na blogu, ki jih je objavil/a silver

  1. silver

    Nekaj od 177

    Avtor: silver,

    Prosim, ne si razbijat glave z naslovom. Je zlatolaskina uganka in moj interni štos,
    ki ga vam nikoli nikdar ne bom izdal . Povedat vse … je preveč . Povedat premalo
    … le kdo bi to bral. Povedat ravno prav … toliko, da beroči ravno še utegne razmišljat
    med čitanjem . Polovica možganov bere, druga polovica vsrkava prebrano. Premleva ,
    primerja , tehta, ocenjuje in na koncu použije, posoljeno z lastno nebulozo. To bi lahko
    bilo 177 , le da tudi to ni čisto to ...
     
     
     
    Zlatolaska sprašuje le tista vprašanja, ki so mati vseh vprašanj. Ker ve , da nam jih
    ne bo zastavil nihče drug . Na primer … ali je večer vedno manj svetlobe ali vedno več teme ?
    Če je od mene do tebe toliko, kolikor je od tebe do mene, zakaj moram vedno jaz prit na obisk ?
    Ali pa … zakaj je v moji glavi toliko stvari, za katere še nisem našel primernih besed ?
     
    Zlatolaska sprašuje zato, da je vprašani v zagati . Nihče drug vas ne bo spraševal stvari na
    takšen način. Odgovori je ne zanimajo , ker ona pač ve, da na prepozna vprašanja ni moč
    odgovorit pravočasno. Na nespametna ne pametno , na dvoumna ne enoznačno in na šegava
    nikoli resno . Zato so njena vprašanja nespametno dvoumna in postavljena prav smešno prepozno.
    Nato vas privoščljivo našobljena navihano opazuje , kako iščete odgovor tam, kjer ga tudi z lučjo
    ni moč najt . Toda ko ga vendarle najdete nekje v nikolikje , vas prav vedno ošvrkne s vzpodbudnim
    pogledom . Zlatolaske držijo z vami.
     
     
    Mnogo jih je , za vsako vprašanje je po ena. In teh je toliko, kolikor je zlatih las na njihovi glavi.
    Pridejo prisrčno nepovabljene , ležerno zapeljejo vaše misli in nato z nasmehom na obrazu
    odidejo brez pozdrava , kot da je to najbolj običajna stvar na svetu. Za njimi ostane le njihovo
    vprašanje in odgovor nanj v vas . Kaj je torej večer ? Je vedno manj svetlobe ? Je vedno več teme ?
    Večer je od dneva trudna svetloba, ki je odhaja spat, da bo zjutraj zopet lepa . Zlatolaska je
    zadovoljna s katerimkoli odgovorom , da je le vaš.
     
     
     
    ČIGAV JE ČAS
     
     
    Nedolgo tega se je prikazala zlatolaska , ki je hotela vedeti , čigav je čas . Bilo je pozno zvečer,
    nebo prepolno zvezd, jaz pa sem sedel v sobi za pisalno mizo , tuhtajoč, ali naj vendarle grem ven.
    Prijetno je na toplem skozi okno opazovat zimsko nebo . Mraz te ne grize v prste, a slikat se zvezd
    skozi steklo pa le ne da . A bi ali ne bi, sem se spraševal, ko se od nikoder pojavi zlatolaska .
    Sedela je na drugem koncu mize, čeprav, kolikor vem, tam ni nobenega stola. A to zanje očitno ni
    noben problem . Čigav je čas … ? vpraša meni nič tebi nič . Ne dober dan , ne kako ste kaj … nič.
    Čigav je čas ... smehljajoč nemo sprašuje in s prsti zdolgočaseno tapka po mizi . Kot nekdo, ki ima
    neskončno mnogo časa .
     
    Lahko rečem, da zdaj že dodobra poznam zlatolaske. Do obisti, če malo pretiravam. Vem , da ne
    zamerijo, če ne odgovorim takoj . Lahko si vzamem dan, dva … tudi cel teden za premislek, če je
    vprašanje zelo neobičajno . Takšno, da pravzaprav nikoli niti pomislim ne nanj . Neskončno so
    potrpežljive , a neumorno vztrajne . Vračala se bo zopet in zopet. S pogledom bo vrtala vame,
    dokler ji ne odgovorim … to mi je popolnoma jasno. Vzamem kamero z mize , mimogrede pograbim
    še stojalo ter svetilko in se odpravim ven na dvorišče .
     
    Vem, da stoji tam za menoj . Izdal jo je pridušen konjski rezget . Konji na nekaj deset metrov
    začutijo vsakogar, pa četudi so to zlatolaske , ki pridejo in odidejo kot kafra . Naslonjena je na
    češnjo , roki ima prekrižane na prsih in smehljaje sprašuje … čigav je čas . Kako čedna je takole ,
    z eno nogo izzivalno naslonjena na deblo . Saj so vse čedne . Nekatere so vitke in visoke, druge
    nižje, lepo popolnjene . A vse zlatolase . Za hip si predstavljam , da je pomlad in češnja v polnem
    cvetenju . List za listom majski veter trga bele cvetove in jih kot droban sneg trosi naokrog . Prav
    gotovo bi obrnil kamero in pritisnil na sprožilec . In res me zanima ... a bi tisti hip izpuhtela , ali bi
    našobila usta in se koketno nastavila kameri . Tako pa … usmerim kamero proti Orionu , nekoliko
    nižje od prvega dragulja v njegovem pasu . Nataknem objektiv , čas nastavim na 50 sekund in
    stisnem žično sprožilo. Nato me nenadoma prešine ... obrnem se k njej in rečem :
     
    < Čas je od zvezd. Rojen je v prostor času in skupaj z njegovim prenehanjem bo minil tudi čas >
     
    Za hip se mi zdelo zelo modro, kar sem ravnokar povedal , a zlatolaska samo prezirljivo, kot kobila
    prhne skozi rdeče ustnice. Torej ne … . Ja , saj vem , saj vem … ni bilo moje. Prebrano , izposojeno
    od nekoga , ne pa moje. Zopet se zavem, da me mraz grize do kosti . Le kako to , da nje ne zebe ,
    jo švrknem s pogledom .Oblečena je v lahko obleko, skorajda poletno. Zlato seveda . Okrog vratu
    ima zavezano ruto, ki ji pokriva gola ramena . Kar zmrazi me ob pogledu nanjo , toda če ne rabi
    stola za sedet, potem verjamem, da jo tudi zebe ne. In verjetno tudi na WC ne hodijo . Obrnem se
    zopet h kameri . Orion je vsako minuto bolj na južni strani . Še malo in Alnitak bo izginil za sosedovo
    hruško . Nimam več dosti časa ... pripravim kamero za nov posnetek , pa za naslednjega in še za
    naslednjega . Vem, da je ona še vedno tam … za menoj , a zdajle zares nimam časa .
     
    Ne vem, koliko ga je preteklo , časa . Morda pol ure , morda več. Na posnetkih se končno zariše
    oblika Orionove meglice. Nežno rožnata spominja na mlado srce . Zadovoljen se obrnem k njej in ji
    pokažem na ekranu . Poglej , ji rečem … pred 1500 leti . Za hip se mi zazdi, da se ji je prikradel
    smehljaj na obraz . Pristno občuteni nasmešek in ne nemo … čigav je čas ... vprašujoči . Saj me
    ne rabi več spraševat. Vprašanje je sedaj že v meni, prisesano na moje misli . Čigav je tvoj čas ?
    Je res tvoj ? In z njim počneš, karkoli se ti zazdi ?
     
    < Reka je , ki teče mimo nas ... čas . Mi samo zajemamo iz nje , potešimo svojo želje in jih vračamo nazaj v tok … >
     
    < Iiiiin … ? >
     
    mi vzpodbudno pokima zlatolaska . Preseneti me tole … kako mi ponuja pomoč. Običajno tega ne
    počno , temveč samo nemo in vzpodbudno zrejo . Morda se je pa vendarle naveličala . Morda pa
    tudi njo zebe in bi šla rada lulat . No, jaz bom prav gotovo kmalu moral it, če bo tole časovanje še
    dolgo trajalo. Kar tule, za češnjo bom … .
     
    < Vedno teče … in vedno samo naprej, nikoli nazaj . Ampak ... vendarle tudi kroži in se vrača , kot se vrne Orion
    naslednje leto na isto februarsko nebo. Samo v sebi ga ne prepoznamo … kot istega >
     
    Zlatolaske izpuhtijo, ko jim odgovoriš . Vedno mi je zanimivo opazovat, kako najprej odidejo njihove
    dolge noge , pa roke in život . Na koncu počasi zbledi njihov zlati obraz, le temne oči postanejo še za
    hipec dlje . Nemo se poslovijo s toplim pogledom in nato ni ničesar več . Morda je tam v češnji še
    oblaček njene tople sape, ujet v hladnem nočnem zraku, ali pa se mi samo dozdeva . Pa Alnitaka tudi
    ni več na nebu , zato pospravim navlečeno opremo in zviznem nazaj na toplo .
     
     
     
    RAVNO PRAV JUGOZAHODNO OD MEGLE
     
    Žametni alt na radiu zaspano dahne … Tenerife 18 stopinj . Jezus, tule pa komajda stopinja in še
    megla se vleče na oni strani oken. Kaj bi zdajle šel na Santa Cruz de Tenerife. Počakal bi na večer,
    stisnil prgišče eur v roke uličnemu lumpu , ki bi za tri ure iztaknil glavno varovalko na otoku in potem
    … tema vsepovsod … vse tja do neba . Končno bi videl vse tiste zvezde, ki jih še nisem . Bolnice in
    ostale ustanove posebnega pomena imajo itak lastne agregate za primere lumparij in ostalih naravnih
    nesreč. Če pa kakšen otočan ne dobi tistih treh kock ledu v sangrio, pa tudi nič hudega.
     
    Zlatolaskam bi bilo to všeč, sem prepričan . Nimam v mislih mlačne sangrie, temveč potovati za Orionom tja
    dol na jug. Se približat Magellanovemu oblaku , Tau Ceti … in potem je vse mogoče … vse tja do
    južnega križa. Ker one potujejo z Iberia Airlines , so fanice zvezd in pravijo, da je logika samo majhen
    odkrušek od domišljije .
     
    S tem zadnjim delom se popolnoma strinjam. Prav tako delim z njimi navdušeno zvezdoljublje , dočim
    letim pa jaz raje ne. Body control freaki želimo popolnoma nadzorovat lastno telo in trideset tisoč čevljev
    nad tlemi temu ni tako. Je želodec v grlu in je srce ... prosto po Heisenbergu ...nekje med gležnji in koleni .
    Kar je za božji delec CERN-ov veliki hadronski trkalnik v Ženevi, je letalo za moje srce . Človek z razlogom
    nima peroti . Torej ... ni druge, kot z ladjo na Tenerife … ko in če . Na pozibajoči lupini so moji giroskopi še
    funkcionalni, dočim se visoko nad tlemi kvantno ponorelo vrtijo v nedoločenosti . Higgsov bozon je srce
    v hlačah.
     
    Drugač imam z zlatolaskami besedo. Beseda... to je en tak arhaičen izraz za zaupljiv in pošten odnos
    z nekom. Moja devetdesetplus letna soseda ima vedno besedo z ljudmi. Njej dogovor ni zgolj načelen
    sporazum, ki ga je sicer treba spoštovat do poslednje črke zapisanega ali dogovorjenega ... ampak nič
    več, kot le to. Beseda pa je obveza , da boš v dogovoru skrbno čuval tudi neizrečene interese onega
    drugega. Beseda je v svojem bistvu obveza do sebe , da boš človek … človeku. Všeč ! Tudi zlatolaskam .
    Zato imamo one in jaz ... besedo . Zlatolaso in o mnogočem . Trigon ! In nič megle .
     
     
     
     
    LEVA ROKA TEME
     
     
    Malokdaj se zgodi, da se zlatolaske tudi predstavijo. Z dušo in telesom , z imenom in priimkom.
    Najraje so incognito, brezimne in neslišne. Tudi pomladi ne slišiš, ko prihaja. Vidiš jo in jo zavonjaš
    ... bujno zeleno ter prijetno dehtečo. Slišiš zgolj ptice, pa veter , ampak pomladi same pa ne.
    Ampak tale se je le predstavila … Ursula Le Guin pravi da je . Trdi , da prihodnost napovedujejo
    preroki … zastonj , jasnovidci včasih zaračunajo . Futurologi vedno zaračunajo , pisatelji vam pa
    neskropulozno lažejo . Romani so pravzaprav skupinska blaznost … pišočega in beročih. So ljudje,
    ki jih nikdar ni bilo in jih ne bo. So nikoli po licu polzeče solze in smeh, ki ne prihaja iz kotičkov ust,
    temveč izpod tipk pisalnega stroja. Seveda tudi pisatelji hrepenijo po najčistejši resnici, a vam
    pripovedujejo zgolj svojo … izmišljeno in ovinkarjenja polno . Včasih čudaško, običajno pretirano
    čustveno in vedno lažnivo . Besede so zato, da povzročajo zmedo. Nič boljše niso od bogov .
    Nikoli niso dejstvo, temveč so tisto , kar si v nekem trenutku predstavljamo , da so . Logično so laž,
    psihološko so simbol, umetniško metafora . Ampak … saj smo tudi ljudje obeh spolov .
     
    Zlatolasa Guin-ova me ni prišla spraševat, domnevam. Se mi zdi, da včasih , zelo poredko sicer ,
    enostavno pridejo na čvek. Se pogovorit, pri čemer se dotični glagol udejani tako, da one govorijo,
    jaz poslušam. Tudi prav . Dolžan sem jim in na ta način vračam molk za mnoga postavljena vprašanja .
    In če je molk zlato, kaj je potemtakem šele vprašanje … ? ( Pravo) vprašanje je najmanj z biseri posut
    zlat diadem . Govori, kot piše … nesmiselno , a ji vendarle verjamem vsako besedo. Njeni simboli so
    kot Freud, skrit pod kavčem, a jih razpoznam . Laže, kot pes teče, a je vendarle iskrena v svoji zlaganosti .
    Želim si ji verjeti, ker mi je tako zelo podobna in je v svetlobi njene laži moja resnica bolj smiselna .
     
    Luč je ... leva roka teme
     
     
     
    SFRK
     
     
    Nekateri ljudje so kot kolaž . Šele od daleč jih zares vidiš v celoti . Od blizu jih vidim zgolj kot skupek
    vrlin in nekoliko manj vrlih vrlin. In čeprav se še tako trudim, osebnosti ne prepoznam. Nekako nametani
    se mi zdijo … kot v naglici postavljena novoletna jelka. Svetla in kričeča, a brez vsakršnega stila. Od
    daleč, ter gledajoč nazaj in z distance pa se sestavijo v nekoga . Posamezni koščki dobijo smisel ,
    pomen in vrednost . Skupek včasih postane človek, če stopiš korak nazaj. Včasih , ne pa vedno.
    Ne vem ... morda pa jaz ne stopim dovolj nazaj .
     
    A zlatolaske niso kolaž , tihožitje so . Živijo tiho , pogovarjajo se v umskem jeziku . Ustnice imajo
    za šobljenje in obraz za grimase odobravanja ali zavračanja . Oči so za takšne deževne dopoldneve,
    kot je današnji , uokvirjene s temnimi bralnimi očali. Poudarjajo zlate obrvi, ki se premikajo gor in
    dol, levo in desno … kdo neki bi rabil usta, če pa ima gostobesedno govoreče obrvi. Lastnicam
    pomenljivih obrvi se nikamor ne mudi ob takšnem vremenu . Zlatolasje v počasnih deževnih dnevih
    na prvi pogled nekoliko spominja na svetobolje . Ampak ne ... preveč vedro je od znotraj.
     
    Bereva knjigo, morda celo beremo … kdo bi vedel. Kuka mi čez rame ... zdaj z desne , zdaj z leve .
    A ste že kdaj brali v dvoje ? Nič ni bolj zamotanega in prepirljivega, kot je branje v dvojini. Ona bi
    vsak stavek razumela malo drugače, kot ga preberem jaz. Obrnem list , a ona bi še malo postala
    na prejšnji strani. Čudovita ji je misel, ki jo sam samo preletim in naslednji trenutek pozabim .
    < kako si lahko … meni nič, tebi nič … tole spregledal > reče v umščini , v kateri moraš kljub
    tišini artikulirat besede v umu sobesednika . Nekateri zato umščino mešajo s telepatijo . Telepatija
    je slaba za odnose in zato je pametni ne uporabljajo . Kdo neki bi si želel prebrat kaj slabega o sebi.
    Branje misli nekoga slej ko prej pripelje do težav in težave vodijo v nepremostljive razlike. Za katere
    pa vemo , kam peljejo … v sfrk odnosov . Ravnokar sem prebral to besedo … sfrk ... in se mi zelo
    dopade . Kratka je in hitro gre v uho. Istočasno nedvoumna in hkrati široko uporabna . Spominja
    me na zakrkrnjena ocvrta jajčka. Še malo prej gnetljiva in živahna želatina je trenutek zatem trdna
    in nepovratno izoblikovana. Samo še za pojest je. Ko je nekaj sfrknjeno, potem nimaš več izbire.
    In izbira je nekaj dobrega. Dve možnosti so bolje kot ena , tri so boljše kot dve...za naprej pa nisem
    popolnoma prepričan. Mislim, da se človeku sfrknejo možgani, če ima pred seboj več možnosti, kot
    jih pa zmore.
    < A bi lahko prosim bral po svoje in ti po svoje > ji odvrnem . Leva zlata obrv švigne navzgor in
    njeno desno oko na mi nameni ″peace stari″ pogled . Ne potrebujem prevoda v umski jezik, da bi
    razumel posmehljivo grimaso. A opozorilo zaleže in mi celo stran ne skače v misli . Vem seveda, da
    pa naslednje ne bo več zdržala brez svojega mnenja in se že veselim njene bistroumne pripombe
    na neko naključno prebrano vrstico. Morda kar na tole … ali je bolje imet šolski kombi na etanol
    ali na sončni pogon.
     
     
    Če se po jutru dan pozna, potem bo prebrano mnogo vrstic . In ker jabolko ne pade daleč od
    drevesa, bodo za večer ostale zgolj še zahvale, oštevilčene opombe ter kazalo. Zlatolask tedaj
    ne bo več. Kakšno uro prej si bodo začele pretegovat ude, govoričit o novem tednu in nato
    bodo ena za drugo odšle v zlatolas svet.
     
    Ursula le Guin : Če kdo ne verjame v zmaje, bo nekoč pojeden od njih . Od znotraj ...
     
    Menim, da enako velja za zlatolaske !
     
    Sfrknjeno tole ...
     
     
     
    JUPITROVE LUNE
     
     
    < Uaaaauuu … teleskop > zažgoli zlatolaska in z zlato orokavičeno roko zdrsne po lesketajoči
    površini črnega tubusa , ki skozi okno otožno zre v oblačno nebo.
     
    < Ja … fajn , a ne ? Jupitrovo oko, Io , Calisto … >
     
    < Eeehhh, vi Jovijci … > posmehljivo zavije s temnimi očmi in še naprej sprehaja prst gor in dol po pločevini.
    Sliši se , kot da jih pozna v dno njihove kiklopske duše. One vedo in vse jim je jasno . Še mnogo bolj ,
    kot je jasno zvezdno nebo ob prazni luni in ob najbolj hladnem zimskem anticiklonu. Zlatolaso jasno ...
     
    < Eisenstein > se še posmeji ...
     
    < Einstein > jo popravim , tik preden se ugriznem v jezik, ker nisem prepoznal ironije . Mnogokrat me
    takole dobijo na levi nogi in to me jezi .
     
    < Kakorkoli … smešen skuštran možic . A veš, da v čevljih nikoli ni nosil nogavic … vsaj pravijo tako ?! >
     
    < Opičjo pamet je imel … > sklenem prevzet pogovor v svoje roke . < Bistroumnost brez opičje pameti
    ni dosti vredna . Radovedne opičje tace in njihova neizmerna želja , da se nečesa dotaknejo, poberejo,
    otipajo , povohajo, razdrejo, izboljšajo in na koncu zavržejo. Opičja radovednost je gibalo človeškega razuma . >
     
    < OK … Albert je bil bosopet možicelj z dolgimi kosmatimi rokami > povzame zlatolaska in družno se zareživa
    namišljeni podobi človeškega junaka, sedaj pomanjšanega na najmanjši možni skupni imenovalec .
     
    Oba občutiva kanček cinizma , ki obvisi v zraku in nihče od naju ga ne mara . Seveda ... ni moč vsak dan
    prepevati visoke pesmi . V najbolj oddaljenih kotičkih glave se vedno skrivajo postani in zatohli zračni žepi ,
    v katere kdaj pa kdaj zaidemo ... na kolenih . A zato imamo oči, mar ne ?! In na stežaj odprta usta , skozi
    katera piš vetra odpihne pritlehnost ven , na prosto . Tam spremeni agregatno stanje in zopet postane
    domislica, šala in pomežik soncu .
     
    Ganimed je tam, skrajno levo . Europa in Io sta tesno skupaj na desni strani, Calisto pa je skrita za planetom.
    Kako zelo zelo so za luno Jovijci , če jih imajo cel kup. Nič čudnega, da se jim zlatolaske posmehujejo.
    Pogledam jo takole, od blizu. Njen, ob prihodu skoraj androgen videz, je sedaj simpatično očlovečen .
    Kotički ust so nekoliko povešeni . Znamenje na levem licu, ki ga od daleč niti ne opaziš. Komaj opazen
    podbradek in gube na sicer vedno gladko polikani zlati koži . Smejalne in one druge , ko v jezi namršči čelo.
    In če so mi simpatične te... na čelu, potem si moram priznat, da ji pristojijo tudi one na duši , pa čeprav
    včasih cinične. Ta naša opičja radovednost, ko brskamo po tujih dušah ...
     
     
     
     
     
    KAKO JE , KO SI TI ... ZGOLJ TI ?
     
     
    Eno težjih zlatolasih vprašanj. Večkrat in vedno znova postavljeno, a nikoli dokončno odgovorjeno .
    Mislim, da nanj niti ni moč v popolnosti odgovorit, dokler ne spustiš duše. In če me kdo vpraša ...
    raje bi se še malo oklepal lastne duše, kot pa da bi dočakal sklepno misel. Morda so tudi zato
    najina srečanja zgolj epizode, v katerih igrava glavno vlogo … jaz in dotična zlatolaska . Ko takole
    sedi ob mizi na nestolu … resna je , kot kakšna sodnica višjega sodišča. Že tako ozke ustnice
    tesno stisnjene skupaj rišejo ravno črto na strogem obrazu . Drža je toga in obleka ni casual ,
    temveč skrbno , do zadnjega gumba zapeta prav do vratu . V sebi se na skrivaj nasmiham … ali
    ji ni še nihče povedal, da so na ženski neskončno privlačni prav zapeti gumbi . Kar kričijo po odpenjanju .
    Za trenutek si zamislim, kako v molovi lestvici, odpeti en za drugim spuščajo glasove … od zgoraj
    navzdol. Nato se zresnim . Vprašanje je resno, ona je resna in zato odmislim v c-molu prepevajoče
    gumbe. Njihova usta postanejo tanka stisnjena črta ... natanko takšna, kot so njena.
     
     
    Da za vsako vprašanje pride druga zlatolaska , to sem že omenil . A za takšna , ponavljajoča in
    nikdar dokončno odgovorjena, prihaja vedno ena in ista. Saj ... tudi sonce je vedno zgolj eno, pa
    naj bo zima ali poletje , jesen ali pomlad. Jaz sem vsakič drugačen, sonce pa je vedno enako in
    zlatolaska je vedno ista. Dela se , da me ne pozna , pa vendarle je bila vedno tam … ko sem bil
    neskončno zaljubljen pri sedemnajstih in neizmerno pameten pri triindvajsetih . Na dnu pri tridesetih ,
    uspešen pri petintridesetih , okamenel pri štiridesetih in sprejemajoč pri petdesetih. Rdeča nit je ...
    zlatolaska ... v zapetem sivem kostimu , ki ga vztrajno z rokama gladi po nogah navzdol , pa ji vedno
    nagajivo zleze nazaj čez kolena . Kot moje življenje je … njen kostim . In rdeča nit je njeno vprašanje
    v pravilni umščini < Kako je, ko si ti … ti ?! >
     
     
     
    < Dobro je … > odgovorim .
    < A ni dobro , ker vedno znova izgubljam ljudi , ko hočem biti jaz jaz . Dobro je, da sedaj to vem ,
    pričakujem in sem pripravljen. A ni dobro, ker nisem prepričan, če ni moč tudi drugače, pa tega ne še
    znam . Dobro je, ker sem dovolj močan in pogumen, da delam tisto, v kar verjamem. A ni dobro, ker to
    morda prizadene nekoga drugega, ki verjame drugače . Dobro je , a še ne dovolj dobro ! >
     
     
    Zlatolasa tišina. Komajda opazen razumevajoč nasmeh in kostim deset centimetrov nad koleni, ki si
    jih tokrat pozabi zakrit. Znova se zalotim, da mi prepevajo njeni gumbi. Pomlad je in tudi kosi pojejo.
    Nekaj si zapisuje v beležnico . Enako kot pri sedemnajstih, triindvajsetih, pri tridesetih, petdesetih …
    Nagnem se preko mize … k njej ... upajoč , da bi kaj razbral, a je zlatolaso črnilo mojim očem nevidno.
    Ne reče ničesar, samo pospravi beležnico in nato začne izginevat ...zlatolaso . Najprej ena noga ,
    pa druga … roki, trup in nazadnje obraz, ki sedaj vendarle ni več tako strog in tog.
     
     
     
     
    NOV ZAČETEK
     
     
    Starodavne so zlatolaske , modrejše so od krščanskega boga , lepše od Mokoš . Vedo, da
    ničesar ni kot z nožem odrezano, od celote odtrgano in za vekomaj v pozabo potisnjeno .
    V zlatolasi umščini ni besede za konec, je vedno samo nov začetek. . In kjer je nov začetek,
    tam tudi slovesa ni. Je preprost odhod, sfrk telesa , a sporočilo ostane , obljuba je izpolnjena
    in delo je dovršeno. Razpuščene zlate lase si s črno žametno pentljo namotajo v čop , za
    trenutek se še zazrejo vate in morda s prsti pomenljivo pobobnajo po mizi . Njihov pogled ti
    zašepeta < to je to > … in že jih ni več http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif
     
     
     
     
     
  2. silver

    Tempus fugit

    Avtor: silver,

    .
     
     
     
     
     
     
     
    15 . December 2015
     
     
     
    December je in večeri so dolgi. Visim na netu in preverjam kdaj za vraga bo vendarle prišla pošiljka .
    V tolažbo si požvižgavam ...
     
    I ve got another confession to make
    I m not a fool ...
     
    OK , mal sem si priredil besedilo, ampak če žvižgaš, tega itak noben ne opazi. Trenutno imam
    obdobje Foo fightersov . Poleti pa je bila era Stevie Nicks in Fleetwood Mac . Stari dobri ritem
    rocka . Preprosti, a udarni akordi dveh ritem kitar, trdi zvoki bobnov in raskav glas . Telo se začne
    samo od sebe pozibavat in glava prikimava na takte iz slušalk . Če se le da, poslušam muziko s
    koncertov , ne tiste iz studia ali video spotov. Množica valovi kot eden, na rokah stoterih k odru
    kot ladje plujejo ″mrtvaki″ . Mlado dekle se pozibava na ramenih fanta in v rokah nosi napis …
     
    " my boyfriend hate you, but I love you , Dave ... "
     
     
    Rad imam December , ljubljanski megli navkljub. Spada zraven … k novoletnim lučem, k moji
    decembrski lenobni počasnosti , ki tako prija po letnem hitenju in hlastanju za časom.
    December je čas, ko leto zapelješ v miren pristan, mu pokrpaš strgana jadra in popraviš polomljeno
    krmilo. Nato ga položiš v posteljo, pokriješ s toplo odejo in mu zaželiš …
     
    ″ Srečno novo leto … leto ″.
     
    In nato na silvestrsko noč vseeno odidejo , pa če si še tako prijazen z njimi. Ne vem, kam gredo
    stara leta z novimi jadri na jamborih . V večna pristanišča ? V dom za ostarela leta ? Učit nekoga
    drugega , kako plut s polnimi jadri mimo čeri ? S seboj vedno vzamejo tudi izpolnjen del mene,
    ostanejo pa koščki želja in pričakovanj. Stkem jih v dobre želje sebi in drugim, ter jih kot jadra
    pripnem na jambore novega leta . Z leti je jader vedno manj . Človek ne bi smel imet več
    pričakovanj , kot je prstov na eni roki. In želeti zgolj toliko želja , kot jih je sposoben nositi.
     
     
     
    * * *
     
    Ko je prejšnji teden odšla v večno korenišče deset metrska cipresa pred hišo, se je pročelje
    zasvetilo, kot bi se prižgalo še eno sonce. Zakaj ciprese ne ostanejo pritlikave vse svoje
    srebrno-zeleno igličasto življenje ? Sedaj pa bo pred hišo rdeče . Namesto stožčaste ciprese
    dve vrtnici, ki se bosta čez čas vzpeli do balkona in čez. Obrobljeni sta s češmini , ki so
    vrtnice brez cvetov . Rdeči in bodeči . Nad vsemi pritlikavci bo bedela visoka in košata breza,
    ki je preživela žledolom . Sedaj, ko ni več njene sestre dvojčice …slava ji … , se je začela
    bahavo razraščat tudi na južno stran . Mogočna breza bo nekoč .
     
     
    Kosi zobajo drobne temnordeče jagode vinike , ki je z leti prepletla balkon in pročelje hiše.
    Ko zmanjka jagod, odidejo kosi in babje poletje . Pride druga plat jeseni. Meglena in
    deževna . S puhajočimi dimniki , z vejevjem brez listov, s hladnimi nogami in z vročim čajem .
    S poštnim predalnikom, ki je nabito poln reklam za bunkice, lučke, plezajoče miklavže ,
    led srnice in pvc smrekce . Ugodno in poceni . Kupiš dva , dobiš tri , a rabiš pa nobenega.
    Ptice nikoli niso depresivne, ker ne vedo. Zobajo , vreščijo, čebljajo in letijo …do neba in
    nazaj . Neumne, srečne ptice .
     
    Mladi kolega , zakaj imamo plane … me je nekoč vprašal moj mentor , ko sem še opravljal
    pripravništvo . Da jih izpolnimo ? Neee, dragi kolega . Plane imamo zato, da nam zagrenijo
    vsakdan. Improvizacija torej … zares pride v življenju dostikrat v poštev . Ko se resnobnim
    in togim planom dogodi frfuljasta (hvala Ceres) improvizacija, dan postane zanimiv , nepredvidljiv
    in včasih neobvladljiv. Današnji je bil natanko takšen . Spolzel mi je med prsti in se skril v tale
    večer , da ga ne najdem več .
     
     
    * * *
     
    Jesenska jutra so drugačna od poletnih . Medtem ko Julija sonce čaka na mene, zdajle jaz
    in megla čakava nanj . Mi je bolj pri srcu jesenska varianta . Obilo časa imam od
    prebujanja do polne funkcionalnosti . Šejk , malo razgibavanja, kofe in cigaret . Dnevni
    plan … komu je treba pripravit kozje mleko , ki ga počasi že zmanjkuje. Komu peljat drva .
    Nato se spomnim ...popoldansko povabilo na kratko srečanje v mestu in na novo
    premečem dnevni razpored. Itak bo vse drugače, a me pomirja … rock solid na papirju zapisano.
     
    Tiho je. Megla, podobno kot padajoč sneg, zaduši ostale zvoke. Dež tudi pomirja, a ni tih .
    Šklopota po strehi , se zliva v strešne kanale in nato strmoglavi v ponikalnico. Dnevu daje
    počasnejši ritem in meni čas za razmišljanje. Dežja danes ni, je pa megle po ljubljansko obilo.
    Nedaleč stran ulična svetilka zgolj brli skozi mlečno kopreno . Jesenska megla je skoraj zima .
     
    Rad razmišljam … o sebi, o ljudeh, o sebi in ljudeh. Kje smo, kaj bomo , kaj ne. Do drugih,
    sploh do tistih, ki jih ne poznam zares dobro, nisem direkten in neposreden , prej
    prispodobičen . A ni nič zlonamernega v mojem načinu , morda zgolj nekaj voyarizma in
    pomanjkanja samozavesti… pletem, tipam , ugibam, predpostavljam. Lastne nebuloze so
    nujna kolateralna škoda ne ravno direktnih ljudi. Sem vzel v zakup.
     
    In v pisanju ter fotografiranju je vedno tudi kanček voyarizma . Ni to kvačkanje … kraja duš.
    Spodobno je in poniglavo obenem. Nasladno in slabo vest povzročujoče. V kopreno
    strasti ovito zanimanje in pozornost do drugih ... kot je z meglo zastrta jutranja svetloba
    ulične svetilke . Skriva in odkriva , kot ravno prav odpet gumb na ženski bluzi . Ne vem,
    ne vem, zakaj se mi tolkokrat zapiše tole ... z bluzo in gumbi . http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png
     
     
     
    * * *
     
     
     
     
     
     
    Nekega davnega deževnega popoldneva, po službi - ob kavi in oblačkih nikotina, mi je prijateljica
    razlagala, da ljudje presejamo ljudi . Kot moko skozi rešeta . Na vrhu je najbolj grobo sito , na dnu
    tisto z drobnimi luknjicami , skozi katerega gredo le najbolj fini ljudje . Bela moka. Pravzaprav fini
    ni najbolj posrečena beseda. Naša rešeta za ljudi so precej tricky zadeva. Vsakomur bela moka
    ne ustreza. Mnogi si raje spečemo prijatelja ali partnerja iz polnozrnate , v katero zamesimo semena
    naših pričakovanj in predstav o tem, kaj partner ali prijatelj je. Zapečemo ga lahko narahlo ali močno .
    Ko v še toplega zagrizemo , zlatorjava skorja zahrusta pod zobmi in prikaže se mehka sredica,
    iz katere vonjamo ter okušamo prijateljstvo, ljubezen, strast, lojalnost, dobroto, iskrenost … .
    Karkoli smo pač presejali in zamesili.
     
     
    Enako, kot mi presejamo druge, tudi oni presejajo nas . To pomeni, da moraš tudi sam biti moka
    nekomu . Se pogumno spustiti skozi njegova rešeta, padati proti dnu izbire , ki ni nujno vedno
    zlato zapečen kruh. Včasih nekomu postaneš drobtinica , drugemu rogljič z marmelado . Nekdo
    te zamesi s premalo kvasa in nikoli ne vzhajaš . Drugi te presoli in te izpljune po prvem grižljaju .
    Ne zna vsak iz moje moke speči dobrega kruha in tudi jaz ne znam iz vsake moke pričarati
    pirinega ali ajdovega z orehi.
     
    Bilo je obdobje , ko nisem več želel presejati ljudi in peči iz njih . Bal sem se razočaranja, ker so
    bili venomer nekateri preslani, drugi prevodeni. Orehi so bili žoltavi in sezamova semena so se
    drobila ter padala na mizo, da sem jih moral pobirat s prsti in vsakega posebej nosit nazaj v usta.
    Bil sem slab mlinar in nič boljši pek . Najslabše pa je bilo, ker sem se s tem za hip sprijaznil.
    Nisem več presejal ljudi in nisem se pustil presejati drugim . Ampak potem se nekega dne zaveš ,
    da pa brez moke ni niti črnih drobtin, kaj šele dobrega kruha . Zakrpal sem svoja rešeta in zdaj
    zopet presejam ter pečem . Kruh, žemljice, rogljiče . Sicer ni čisto vse venomer užitno , ampak
    stradam pa ne več - ljudi ...
     
     
    * * *
     
     
    56.670 udarcev srca meri najdaljši dan v letu. Če ga pretečem od zore pa do mraka, ni nič krajši . Zato
    je bolje , če ga mirno prehodim . In vedno je Luna na koncu na dneva . Luna, ki jo bo leta 2778
    zamenjala Sabina , če je kaj za verjeti opazovalcu Noetu Nowaku . Vsepovsod bo Sabina, samo na
    bohinjskem koncu bo Luna. Ob jezeru bo končno našel svojo Iksio , dvakrat edino žensko. Edino,
    ki nima mišjih zobk in istočasno še poslednjo preostalo samico človeškega rodu. Rod, ki se bo
    nadaljeval pod Komarčo nad jezerom , kot v lepi človeščini opisuje Miha Remec . Eno stvar pač
    imava skupno z Remcem. Tudi meni je Bohinj pri srcu, mnogo bolj kot Bled.
     
    Dobre knjige je vredno večkrat prebrat … takole … z desetletnim razmikom med enim in naslednjim
    branjem. V vsakem obdobju jo razumeš drugače, ker si se sam spremenil . Vedno iste besede, za
    njimi pa vsakič drugačni pojmi, prepričanja in vrednote . Pri Remčevem Iksu se v najstniških letih
    bere erotika, v zrelih letih ZF in šele v zelo zrelih letih opaziš palčka, ki Nowaka spremlja celo pot.
    Od opazovalne votline v Andih , preko Atlantide , pa vse do Komarče nad Bohinjem.
     
    Po nekaterih dobrih knjigah se ne da posneti dobrega filma. Po Iksu prav gotovo ne . Če pa že , bi bil
    to kvečjemu mehki pornič. Po moje bi filmarji tako videli Remčev cherchez la famme skozi tega in
    večino njegovih ostalih del. ZF je zgolj celofan domišljije, v katerega ovije svojo pripoved . Naslednja
    je Ostrostrelka … mislim ... njegova knjiga, ponovno za prebrat . Da vidim, koliko sem se spremenil v
    zadnjih letih . Če bi Remec pisal v kaki drugi človeščini in ne v slovenščini, bi bil skoraj Nobelovec .
    Skoraj pravim, ker mislim, da še noben avtor ni prejel Nobela zaradi SF opusa. Škoda . In nepravično.
     
     
     
    * * *
     
     
    Poletni večeri . Časovni preludij , ki ni več dan in ni še noč . Z nevidno sulico, dolgo čez cel
    nebesni svod, luna naganja sonce z neba. Igra , ki traja že milijarde let in jo od daleč opazuje
    občestvo milijarde milijard zvezd . Blagodejna mračnost končno prične ohlajat pregreto naravo .
    Na zahodu zgolj še rdeča zarja, ki napoveduje lep jutrišnji dan
     
     
    Usedem se na na stopnice pred vhodnimi vrati, ki so še vedno prijetno tople . Vhod je na južni strani
    neba, zato keramične ploščice in beton pod njimi cel ljubi dan vpijajo moč sonca . Hortenzije pod
    stopnicami si še niso opomogle od celodnevnega obsevanja in povešajo cvetne koške . Četudi bi ne
    vedel, da je Junij in da je vroče , bi po njihovih cvetovih prepoznal poletje . Po dveh ali treh dneh
    visokih temperatur prej čvrsta stebla postanejo mlahava in težki cvetovi jih upognejo navzdol .
    Cvetni lističi so se ravnokar pričeli barvat . Najprej po zunanjem obodu in nato vedno bolj navznoter.
    Modri so , nekateri rdeči , največ pa jih je vijoličastih. Nekoč sem kupoval barvilo, ki si ga lahko dodal
    zemlji in tako hortenzijam določil barvo, modro ali rdečo. Zdaj jim prepustim , da se obarvajo po
    mili volji in izbrale so … raznolikost. Kot bi jim prepustil izbiro, ali naj bo otrok fantek ali punčka ...
     
     
    Večeri so v mnogo čem drugačni od juter . Luna ugasne sonce, noč zamenja dan in zvoki postopoma
    zamrejo . Še čivk vrabcev v krošnji sosedovega drena je zgolj prepir za mesto na najboljši veji in ne
    pozdrav prihajajočemu dnevu. Potihne v hipu, ko šibkejši odneha in se umakne na vejo druge
    kategorije. Večerni mrak je začetek konca , jutranja zora je začetek začetka . Sončev point of view ,
    luna vidi drugače . V nečem pa sta si vendarle neizmerno podobna . V čarobnih trenutkih brezčasja
    prijetne mrakobnosti , če se ji blagovolim prepustit za hip. Moja zadnja plat na toplih ploščicah in
    osvežujoč hlad na goli koži. Senzorska svetilka, ki se prižiga in ugaša , ker ... digitalna kot je, ne ve,
    ali je že noč ali pač še ne. Narava je analogna, digitalnost bo tudi čez milijon let zgolj približek. V blokih,
    par sto metrov daleč čez progo, se okno za oknom prično prižigat luči. Človeška vrabišča so kot z
    ledicami okrašeno satovje v čebelnjaku . Namesto ptičjega vreščanja nema govorica luči. Toplo rumena
    v višjem nadstropju najbližjega bloka je ugasnila . Morda nek trot svoji čebeli pravkar počasi odpenja
    gumbe na bluzi, ker si je ona maloprej pomenljivo razpustila lase . Moja idealna ženska nosi bluzo in
    krilo. Glede dojemanja nekaterih stvari ljudje za vedno ostanemo na neki stopnji razvoja . Izoblikujemo si
    stališča, kaj je prav in kaj ne, kaj lepo in kaj ni . Vse novosti po tem obdobju sprejemamo, toda na
    staromoden način, gledajoč na njih skozi očala olesenelih izkušenj .
     
     
    Zapozneli sprehajalec na pločniku ob cesti . Čez dan ga ne bi slišal, toda tako pozno se zvoki korakov
    slišijo že od daleč . Zdajle nisem ravno v modu za klepet o bilo čem, zato se delam, da ga ni. Oči uprem
    v skodelico v roki in opazujem oblačke, ki se dvigajo iz žareče palčke med prsti. Kolikor uspem videt, tudi
    on gleda strogo pred seboj in že ga ni več. Še pred minutami topel mrak postane hladnejši in piš vetra
    mi požene kurjo polt po koži . Svetilka nad vrati se ne pogaja več sama s seboj in neha mežikat. Noč je .
     
     
     
    * * *
     
     
     
    Vse ženske so nekdaj bile, nekoč bodo ali prav zdaj so ... mlade, lepe in ljubljene . Nihče jim tega ne more vzeti .
     
    * * *
     
     
    Difficile est se noscere ipsum
     
    * * *
     
     
    16. Marec 2015
     
     
    Ljudje smo kot voda na kraškem polju. Poniknemo in pridemo ven čisto nekje drugje .
    Druga luknja, a ista voda , samo bolj bistra . Ljudi ponikalnice razumem, ker sam
    mnogokrat poniknem vase , vedoč, da potrebujem vijugasto pot po lastnem podzemlju.
    Pot, na kateri skaljene misli odlagajo usedline . Lepijo se lepe na grde, pa grde na
    lepe … v notranjih tolmunih se okusi pomešajo med seboj, kot koščki raznoterega
    sadja v stekleni bowli. Življenjske izkušnje so kapniki, ki ostanejo v tebi in ne tista misel,
    ki čista in bistra privre na dan.
     
    Vsi smo sami sebi svoj Had, nihče drug. Naše podzemlje je enkrat Tartar in drugič Elizijske
    poljane . Sami sebe kaznujemo . Kot Oziris stehtamo svoje srce in če je lažje od gosjega
    peresa, se naredimo mrtve. In sami sebe nagrajujemo . Tedaj naša Izis zbere na koščke
    razrezanega Ozirisa, katerega je razkosal brat Set in ga oživi v večno pomlad, kot se
    pritiče junakom in pravičnim.
     
    Ta večni boj v nas … med Ozirisom in Setom. Med rodovitnim in puščavo duha. Izis, naša
    volja do smiselnega življenja, ne ubije Seta, temveč oživi Ozirisa. Slabo obstaja zato,
    da prepoznamo dobro. In tista Jezusova … nastavi še drugo lice...narobe razumljena,
    naj bi se človek pustil klofutati. Mišljeno je drugače … človek naj bi se vedno znova
    sestavljal v nekaj, kar je smiselno in rodovitno. Ne ubij Seta v sebi, oživi Ozirisa...
     
     
     
    12. Marec 2015
     
     
     
    Samo še nekaj mi gre slabše od rok od parčkanja osamelih štumfov …zapisovanje telefonskih
    številk. Kje je že tista številka od prejšnjega tedna ? Na robu časopisnega papirja ? Ne, tisto
    je bil nekdo drug. Na hrbtni strani računa iz trgovine ? Morda, ampak ta je že odšel v smeti. Na
    ubogem listku, ki je romal v prsni žep srajce, katera je naslednji dan pristala v pralnem stroju ?
    Oprane listki s telefonsko številko slovijo po svoji neberljivosti. Nejevoljno se spravim brskat po
    meniju telefona in iz množice sila podobnih številk pokličem tisto, za katero se mi dozdeva, da
    bi naj bila prava. Halooo, a ste vi mogoče ...? …. Oooo oprostite , napačna številka . Naslednja
    pa ... no , tista je bila prava , toda gospod ima jutri nujno pot in ne bo utegnil. Nč od nč od
    telefonskih številk danes. Tudi prav, se nemudoma potolažim, saj imam toliko drugega še za postorit .
    Moj pragmatizem na koncu vedno najde dovolj dobro pojasnilo za karkoli, kar se mi zgodi in takisto
    za ono, kar se mi ne, pa čeprav se mi je še prejšnji trenutek dozdevalo, da je zadeva nadvse nujna .
    Oni gospod, ki je tako oboževal kavče, bi dejal kakšno o freudovski cigari ter ljudska basen bi o lisici
    in kislem grozdju …
     
     
    Grozdja sredi Marca sicer še ni , je pa mnogo cijazenja s traktorjem, na katerem je zadaj pripet
    zdaj plug, drugič brane in na koncu še zadenjski nakladač , ki sem ga pred leti za majhne denarje
    izbrskal v Libeličah. Tam gori traktorji nimajo registrskih številk, smernih luči in luči nasploh . Kako pa
    to gre, če pridejo policaji ? … vprašam možakarja , ki mi je prodajal stroj . Sej ne pridejo … se ne upajo !
    ... se zareži . Uporniška vas s še bolj uporniškimi in razboritimi vaščani. A boste kaj spil ? … že tretjič
    v zadnjih desetih minutah vpraša in istočasno sebi že toči domače žganje. Tri prste v velikem kozarcu za
    vodo ni 0.3 . Hvala , ne bom . Vozim ! Ahha, Ljubljana … si razloži moj odgovor in natrosi nekaj
    zdravokmečkih ugotovitev o prestolnici in njenih mehkužnih prebivalcih. No, no … samo zaradi lepšega
    ugovarjam . Nakladač je res poceni in ne bi rad bil obenj zgolj zaradi namišljene podobe žabarjev , ki so ,
    roko na srce , res plavutonožci. Zopet se mi oglasi oni ljubitelj kavčev, pa ga gladko pošljem sedet nazaj v
    podzavest. Zdaj ni čas za principe, bova drugič o tem . Užaljeno obmolkne kot izklopljen telefon …
     
    In ko se tako pozno popoldan peljem domov … rahlo omotičen od sonca, izpušnih plinov in prevroče
    kabine, mi nasproti prihaja pomladanska idila v vseh možnih podobah. Soseda s polno vrečko regrata v
    roki , zadovoljna sama s seboj , mi na utrujen način pokimava . Pes, velikosti srednje velike mačke in
    oblečen v pisan telovnik, drobenclja za žensko, ki se pred prahom namrgodeno umakne s ceste na rob
    travnika . Nasproti pripelje sotrpin v velikem, bleščeče zelenem Deutzu s trobrazdnim plugom na plavajoči
    hidravliki. V veliki kabini pluje najmanj pol metra višje od mene. Z zavistjo gledam navzgor in po šofersko
    pozdravim. Brezbrižno, da ne bi zaslutil mojih misli. Pa saj ga ne bi imel kam parkirat, me reši zavisti moj
    pragmatizem . In niti obrnit ga ne bi mogel na ozkem domačem dvorišču...mu pritegnem . Kar naj ga ima,
    saj je verjetno itak kako zemljo prodal zanj . Komaj objekt poželenja izgine iz vzratnega ogledala , že se
    pred menoj čez cesto vali gost bel dim. Sosed spet kuri kres. Tretjič, četrtič letos ? Poskušam ne dihat tistih
    par deset metrov v dim ovite ceste in nato pričnem zavijat , proti domu. V tistem trenutku me prehiti avtomobil
    , kar sem pričakoval in stopil na zavoro za trenutek, da je neučakanec zdrsnil mimo mene . Ljudje se ne
    zavedajo, da se fiksni priključek na traktorju ob zavijanju pomakne čez sredino ceste in te prehitijo ravno tedaj,
    ko ne bi smeli. Po možnosti z mobitelom v eni roki, s pogledom na dekolteju mimoidoče sprehajalke in z mislijo
    na skorajšnjo večerjo. Po pravici rečeno, zadnji dve opombi bi lahko veljali tudi zame, zato ga razumevajoče
    nisem ozmerjal s cepcem , temveč sem , med desnim zavijanjem, z očmi še enkrat ošinil sprehajalko .
    Pogled iz traktorske kabine je visok in seže dlje ter globlje od tistega z avtomobilskega sedeža.
     
     
     
     
    21. Februar 2015
     
     
     
     
    Kot bi hodil v preteklost, ko pešačim po Wolfovi navzdol proti Ljubljanici. Tromostovje
    je za nas, sedanjike, od vekomaj , čeprav v resnici nima niti sto let. Plečnik ga je
    ustvaril na starem Frankovem mostu , katerega kamnita osnova je še vedno vidna,
    če pogledaš most s spodnje strani. Trije mostovi so sončni pletež Ljubljane, iz
    katerega seva energija na štiri strani mesta … proti gradu in Rožniku , ter navzgor in
    nizdol po Ljubljanici. Voda in zemlja se sekata prav tu , na Tromostovju. Če vas
    zaščemi v ledjih , je vznemirjenost morda prav zaradi tega , morda pa zaradi čednega
    bitja na kolesu, ki pricinglja mimo v poznem petkovem popoldnevu. Vse ženske tega
    sveta bi morale nositi krila, ki plahutajo v toplem popoldanskem vetru . Motna površina
    reke narahlo ziblje sence mestnih hiš . Nižje je sonce, daljše so in vedno bolj kažejo
    na vzhod . Popoldanska svetloba je mehka in topla, jutranja ostra in močna. Odkar
    fotografiram, sem pozoren na svetlobo in sence. Celo tedaj, ko aparat pustim doma,
    se podzavestno vedno oziram za odtenki in odsevi . Neprestano na lovu za motivom,
    ki bi mu ukradel dušo.
     
    Toda ne danes. Nadaljujem po nabrežju v smeri senc, dokler ne prispem. Rekla je …
    daj, saj lahko pišeš pri meni … v miru. Tole pisanje … to je ena bolj naivnih stvari,
    ki sem se jih kdaj lotil v življenju. Spominja me na sanjave mladostne želje postati to
    ali ono . Enako nedosegljivo se mi zdi , pa kljub temu vztrajam . Všeč mi je ustvarjanje
    fikcije, v kateri bi lahko tudi sam živel. Ko govorim o drugih, pripovedujem o sebi . Tudi
    ko pišem fikcijo, je v ozadju vedno moja zgodba, toda na način, ki se ni in se ne bo
    nikdar zgodil . Je resnica, ki jo lahko vedno zanikam , češ, saj je samo zgodba. Všeč
    mi je najina igra pišočega in njegove muze, ki se prepleta z romanco v tretjem nadstropju
    stare mestne hiše s pogledom na obrežje reke . Voda me pomirja in prav vedno me
    napolni s prijetno energijo in močno voljo do delovanja. . Pomirja me tudi njeno
    govorjenje. Na trenutke me zaziblje v polsen … kot vlak, ki v enakomernem ritmu
    ropoče ure in ure daleč.
     
    A me ti sploh poslušaš …povzdigne glas nepričakovano .
    Seveda te poslušam …
    Aaaa ... pa me zares poslušaš ? zumira svoj pogled natanko vame .
    No, ja … na pol pa res , no .
     
    Včasih res ne slišim vsako besedo, pač pa zgolj prijetno melodijo njenega glasu, ki je
    potem partitura za moje misli. Sicer pa, zakaj pa so muze, če ne ravno za navdih . In
    moralno podporo. Bolj verjame vame, kot bom sam kdajkoli verjel vase. Mislim , da se
    niti ne zaveda , koliko mi to pomeni. Ona in jaz … ko je ena in ena enako tri . Najprej
    je hotela sproti prebrat, kar je bilo napisano, pa nisem bil za to. Ne , ne boš … vse
    bom še spremenil … nima smisla. Ni vztrajala, pa čeprav vem, da prebira na skrivaj .
    Najina neizrečena skrivnost … nekatere stvari so še bolj zanimive, dokler niso izrečene.
    Povedano dobi smer, spin, namero, obveznost, določnost in meje, neizrečeno je
    svobodno in spontano. Kot tisto frfotavo krilo na Tromostovju, ki zdaj prikriva , zdaj odkriva.
     
    Zunaj je že dolgo temno in reče … saj ne boš več dolgo, a ne ? Zjutraj moraš kmalu
    vstat … . . Skrb in povabilo v enem stavku. Čez dobro uro se ji pridružim. V tem času
    je napisana edina stran v tem dnevu. Pisanje je nekaj , kar se lahko dogaja samo v
    samoti...ko se umirijo misli in si na milost in nemilost sam s seboj . Tedaj neham polnit
    koš za smeti s posvaljkanimi listi , ki so popolnoma pokrili dno. Pišem hlastno in
    hitro, da ne izgubim rdeče niti, ki sem jo iskal celo popoldne . Kot pajek mrežo tkem
    zgodbo, popravljal in oblikoval jo bom jutri . Morda jo bom celo podrl in spletel na novo .
    V tistem trenutku mi postane jasno, zakaj je Atwoodova napisal dva romana o eni in isti
    stvari. Ker je imela v košu za smeti stran vržen roman, ki je bil celo boljši, ali pa vsaj ne
    slabši od onega … napisanega. Morda pa bi moral zbirati stran vržene liste in nekoč
    napisati roman o tem, kako sem pisal roman.
     
    Februarska jutra ob petih so še noč. Zgolj slutim lahko meglo, ki se dviga iz Ljubljanice,
    ko pešačim proti centru in nato dalje proti parkirišču v Tivoliju. Ko pripeljem na domače
    dvorišče, najprej zapeljem do hlevov. Izza priprtih vrat komaj slišno pritajeno otroško
    meketanje. To pot sem zamudil. Slečem bundo, zaviham rokave, pod vročo umijem roke
    in začnem z brisačo odstranjevat sluz s pravkar skotene mladice. Druga se že postavlja
    na tresoče in negotove noge. Mati jo ob pritajenem grlenem meketanju liže z jezikom in
    ji s smrčkom pomaga obstati . Kljub temu se telesce zvrne v slamo, toda že naslednji
    hip zopet poskuša na noge. Tukaj ni predaje … zgolj neomajna volja po pobiranju s
    tal. Poberem od porodne vode mokro in okrvavljeno slamo ter jo zamenjam s svežo
    in suho. Mladiča obrnem hrbet, ju narahlo stisnem s koleni in jima razkužim popkovino.
    Glasen protest obeh ob prvem posegu v njuno intimnost . Obe sta punčki , po dobra
    dva kilograma ima vsaka. S tistimi od včeraj je sedaj delni izid 3 : 1 za punce.
    Zaprem vrata za seboj , da ne bo prepiha . H konjem bom šel kasneje, čeprav so
    me slišali in že tolčejo s kopiti po vratih . Menijo , da je čas za zajtrk, toda jaz menim
    drugače. Odidem v hišo, si umijem od joda porumenele roke, preoblečem se v konjske
    cunje in si privoščim dišečo kavo , ob kateri puham oblačke. V njih piše, da sem
    dvoživka, ampak to mi je všeč ... in to vedno bolj.
     
     
     
     
    15. Februar 2015
     
    Valentinski spomin na tiste čase, ko je bil sv.Valentin zgolj eden od mnogih svetnikov
    in ne praznik zaljubljencev. ″Pridni″ študentje smo hodili zgodaj zjutraj čakat na
    priložnostna dela . Edini študentski servis tedaj je bil na Rimski (morda je celo še )
    , v trikotniku med Cankarjevim domom, strojno fakulteto in Šumijem . Če si hotel dobit
    najbolje plačano delo, si moral prit še pred peto uro zjutraj. Položil si izkaznico na
    stopnišče pred vhodom ŠS in se tako postavil v vrsto. Do sedme ure, ko se je odprl
    servis, smo postavali okrog, lovili prve sončne žarke, vendar daleč stran nisi smel it.
    Če je šel kdo ″nazaj spat″, se pravi, prinesel izkaznico in nato zginil kot kafra za dve
    uri, smo ga gladko vrgli iz vrste. Edina izjema je bila tedaj , ko smo šli vsi skupaj na
    kavo. Do Mraka , kjer je bilo najprej odprto ali pa pozneje v bližnji bistro, če kave
    tisto jutro nismo tako zelo potrebovali. Tedaj smo jih včasih srečali … punkovce.
    Po dva ali trije so se zaspano primajali izpod obokov gostilne ″pri Lipci″ ali pa z
    bližnjih dvorišč. Poležane frizure so zgledale celo bolj normalno, kot prejšnji večer,
    ko so žulili pivo na vrtu pred gostilno. Ko so gostilniški vrt zaprli, so se nekateri s
    steklenico v roki samo presedli par metrov stran in nato omagali pod kakšnim
    bližnjim pročeljem. Meni, tradicionalno vzgojenemu kmečkem fantu, punkovske
    žurke z rekami piva niso bilo nič kaj blizu . Všeč pa so mi bile njihove usnjene
    jakne , Pero Lovšin in njihove ženske. Lepa dekleta ljubijo barabe. Saj ne , da bi
    bili zares barabe... čisto v redu fantje so bili, ampak drugačni od nas … barabinski
    v dobrem pomenu besede ... če to obstaja. Verjetno so jim bili privlačni, ker so bili
    svobodni in uporniški . Nekateri iz prepričanja, drugi zato, ker je to bilo in. Biti
    punkovec tedaj je bilo, vsaj v mojih očeh, še najbližje pomenu fraze - živeti na ulici ,
    z vsem dobrim in slabim, kar s seboj to prinaša .
     
    H kavi smo se posedli mešano...saj so bili tudi oni ″naši″ - študentje. Večina jih je
    bila s filozofske ali FDV in so spraševali svoje kolege, kaj je bilo prejšnji dan na
    predavanjih, do kdaj oddat kakšno seminarsko in če se da dobit zapiske od tega
    ali onega. Zjutraj jih je vedno skrbelo za šolo, čez dan se je skrb iz ure v uro bolj
    razblinjala, da bi jo zvečer dokončno utopili v kriglah piva . Ona je bila Primorka .
    Ponavadi je, zavijajoč z velikimi črnimi očmi , rekla … ajoj, kaj buo z muojo šuollo .
    Tako nekako... ne znam ponovit ljubke primorščine, ki so jo spremljale grimase
    obraza, ob katerih sem se ji vedno režal kot pečen maček. Ko je videla, da me
    njeno spakovanje zabava, je to znala ponavljat v nedogled . Tiste kave so
    hitro minile in potem sva odšla vsak na svoj konec. Ona s svojo druščino v
    študenta prespat preostanek dopoldneva, da bi bila zvečer fit za naslednjo čago.
    Jaz selit kako pohištvo , potem na predavanje, če sem ga še ujel , popoldne
    pomagat doma in in zvečer spat. Ni bilo variante, da bi se midva še kje drugje srečala,
    razen na tistih jutranjih kavah. In tiste tedne, ko se je zima že počasi prevešala
    v pomlad, sem bil jaz hudičevo dostikrat čisto slučajno tam ob petih zjutraj in
    ona se je enako slučajno prikazala nekje v bližini .
     
    Ne spomnim se več, kdo se je tedaj prvi izneveril in ga naslednjič ni bilo, ampak
    simpatije imajo nenapisan vozni red. Ko sprevodnik Čas zapiska, imaš, da na
    postaji pravočasno vstopiš na prispeli vlak. Ker če ne, ta odpelje in nanj nekje
    drugje vstopi nekdo drug. So kot reka, v katero nikoli ne stopiš dvakrat. Vozovnica
    je vedno za dva, nepovratna, neprenosljiva in nima končne destinacije. Če je ne
    izkoristiš, vlak odpelje in moraš na vesoljni šalter po novo . Kupnine ne vračajo.
     
    Eno lepo valentinovo želim vsem vlakom, na katere nisem vstopil , tistim
    neprispelim in tudi onim iztirjenim. Drago ste me stali, ampak je bilo vseeno vredno .
     
     
    9. Februar 2015

     
    Kozam se bo zgodil molzni stroj. Prenosni, z vrčem, motorjem in pulzatorjem na
    majhnem vozičku. Za molžo dveh sem lansko porabil dvakrat po pol ure na dan.
    Letos se bodo molzle štiri... ergo ?! Nič več bolečih zapestij , dolgotrajnega
    čepenja v globokem predklonu, nehotečih (pajade !) sunkov z rogovi . Sedaj
    jih bo molzla jeklenoplastična pošast, pred katero bodo par dni bežale po boksih ,
    kot da jih podi hudo zagret kozel v nepravem ciklu lunine mene. Potem se bodo
    navadile. Kozam hitreje kot človeku kapne v njihovo meketajočo rogato glavo …
    sprejmi, česar ne moreš spremeniti .
     
    Drva se najbolje koljejo v hudem mrazu, je dejal nekoč moj pokojni stari oče.
    Zmrzal se zaje v razpoke med lesnimi vlakni in jih razteza . Dovolj je, da hlodu
    pokažeš sekiro in tkorekoč sam skoči narazen . No, jaz jim kažem cepilca na
    traktorju … in res, s truščem in grmenjem polena letijo narazen. Fantje smo
    radi glasni. Tako moško je … grmenje odprtega auspuha, ropotanje preluknjanega
    izpušnega lonca, sikanje motorke na visokih obratih. Sporočamo , tu smo... močni ,
    jekleni in neustrašni . Lahko bi bili tudi vaši. Pa čeprav ne smemo ... ali ne
    zmoremo več ...
     
    Štucanje kozjih parkeljčkov, Berenekini kodri, hlajenje otečenih konjskih bicljev,
    čakanje na Samyang . Ne bi ga smel plačat vnaprej...zdaj se pa ne zmigajo …
    ščuvam samega sebe. Ko ga dobim v roke, bo na prvi sončen dan narisal HDR
    panoramo in iste jasne noči ovekovečil rimsko cesto . Skladovnice drv čez dan,
    knjiga v rokah zvečer, roman v mislih, ko zaprem oči. Svet rešujem tako, da mu
    ni treba reševat mene . Manj si ne zasluži, več ne potrebuje .
     
     
    4. Februar 2015
     
     
    Odgrnem odejo in se usedem na posteljo . Medtem, ko roka sega proti omarici
    in zatipa za očali , noge naučeno poiščejo copate in zdrsnejo vanje . Prva misel
    se zaspano pretegne tam zgoraj . Ali sneži ? Počakaj, grem pogledat. Vstanem
    in oddrajsam do okna, ki gleda na ulico. Zunaj - nedaleč stran, cestna svetilka
    meče svetlobo na cesto. V rumenem stožcu se rišejo mlečne megle, samo kakšna
    snežinka poplesava sem in tja. Kot bele vešče so, ki ne morejo stran od luči .
    Breza pred hišo pod težo snega upogiba veje na tisto stran, kjer se je še lansko
    leto bohotila njena sestra dvojčica. Žled ji je prelomil deblo na polovici , cel dan
    se je borila z ledeno oblogo. Iz ure v uro je bil njen vrh bolj upognjen , da bi se
    na koncu začul le še resk pokajočega lesa in trušč padajoče vrhnje polovice
    drevesa. Par sekund in ni je bilo več . Življenje pij po požirkih, ne nalokaj se ga
    … sem se bogvedi zakaj tedaj spomnil nasveta . Pametni nasveti modrih. Kako
    naj mi postanemo stari in modri, če ne bomo ponovili vseh vaših napak. Padamo
    zato, da se naučimo pobirati. Od breze je ostal le štor, obrezan čisto ob tleh, da
    se mi ob košnji ne zatika kosilnica. Osiroteli bršljan ob njej je ponovno pognal in
    se sedaj vzpenja po sosednji brezi . Sramežljivo se oprijema mačehaste skorje,
    kot bi jo spraševal … saj smem, a ne ?! Nihče ni otok, mu verjetno zašelesti breza.
     
    Ne , ne sneži … stresem z glavo že skoraj prebujen. Je pa belo. In mrzlo , ugotovim,
    sedaj že na balkonu . Mehkoba belih linij, do koder seže pogled, le kot z ravnilom
    splužena cesta moti spokojnost. Kmalu bodo po njej začeli kapljati prvi avtomobili .
    Snežni plug se bo vrnil po moji strani ulice in mi zaplužil garažo , kamničan bo za
    seboj privlekel belo vlečko . Noč bo odvrgla tišino, si nadela svetlobo in postala dan.
     
     
     
    1. Februar 2015
     
     
    Dobrih trideset let je tega, ko se je nekega zimskega dne vila procesija proti cerkvici na
    griču. Sonce , pobeljeni bregovi ob cesti in ledene plošče pod nogami, na katerih je bilo
    treba pazit na vsak korak. Na čelu sprevoda smo vnuki nesli krsto s starim očetom. Za
    nami naše matere in očetje . Dve hčeri sta prijeli staro mater pod roko in z njo prehodili celo
    pot od doma do pokopališča. Ena od njih bo danes pokopala svojega moža. Druga je bila
    naša mati.
     
    V roke me zebe, ko umivam avtomobil . S haube z nohti drgnem drobne pikice. Od kod
    neki mušji kakci sredi zime. Otresem predpražnike, z mokro cunjo obrišem prah z
    armaturne plošče. Misli begajo nazaj na tisto poledenelo pot, ki sem jo pozneje prehodil
    še trikrat. Poleti ali pozimi, vedno je sijalo sonce . Tudi na sadovnjak pred domačijo starih
    staršev, topovski streljaj stran od Ljubljane , je vedno sijalo sonce, ko smo , še mnogo let
    prej, prihajali na obiske. Komaj skobacani iz plenic smo se vnuki igrali med drevesi . Podili
    smo kokoši po dvorišču in si previdno ogledovali konja v majhnem hlevu ob domačiji .
    Danes je ni več, avtocesta jo je vzela. In naši starši, tako mladi in polni življenja. Tete so bile
    lepe in spogledljivo oblečene v kostime s krilom prst nad koleni. Strici so bili močni, glasni in
    kvantaški. Njihovi fičkoti, parkirani pred hišo, so se lesketali od optimizma . Tedaj otroci
    nismo vedeli, toda danes vem … tako varni in brezskrbni smo bili v naročju teh mladih in
    močnih ljudi. Zvečer so nas posadili na zadnje sedeže, poleg njih so se usedle njihove
    mlade, lepe žene in odšli smo domov po stari magistralki .
     
    Nekaterih med njimi danes ne bo. Tudi pot ne bo enako dolga , odkar so na gričku ob cerkev
    prislonili mrliške vežice. Sonce ? Bilo bi dobrodošlo. Preglasilo bi tišino stoterih, njihovo
    mrmranje molitve, doneče zvonove . Skrilo poglede, ki ne vedo, kam bi se dali . Ob koncu
    obreda bomo odšli po poti navzdol do svojih Fordov, Subarujev, VWjev in Kiij . Na zadnje
    sedeže bomo posedli naše starše in se zapeljali do najbližjega razcepa za avtocesto .
    Prvi kilometer bomo molčali in ko bo nato nekdo prekinil tišino, bo prav gotovo omenil
    sončno jaso pred staro domačijo.
     
     
    30. Januar 2015
     
     
     
    Sneg za snežake delat , moker , težak in gnetljiv . S tremi potezami rok nastane glava,
    iz enega naročja posvaljkanih kep oblikujejo trup in nato še podnožje . Korenček ,
    najprej namenjen konjem, je končal svojo pot kot nos. Dva drobna krompirja za oči
    in niz drobnih koščkov zdrobljenega črnega kruha za širok nasmeh belega moža. Z višine
    petih pedi prijazno gleda v svet , kot vsi snežni možje , ki so jih kdaj naredili otroci .
    Samo govori še ne. Namesto njega vprašajo ...
     
    A imate kakšen star klobuk za na glavo … ?
     
    Nimam .
     
    Kaj pa pisker … ? .
     
    Tudi ne.
     
    Po daljšem posvetu vzamejo posodo, v kateri sicer namakam pesne rezance in mu jo
    poveznejo na snežno glavo. Prevelika je . Teža posode prelomi nos na dva korenčka
    in zdrsne na ramena .
     
    Ooooo … zavzdihnejo . Punčka pobere korenje in s koščkoma v rokah steče k ponici .
    Na ... jej Ema .
     
    Fanta se nato spomnita in snežaku naredita ušesa. Velika in močna so. Posoda, ki jo
    zopet posadita na glavo, se sedaj varno zasidra za njimi . Namesto korenja v vdolbino
    na glavi potisneta košček odlomljene veje. Ampak niso še popolnoma zadovoljni . Medtem,
    ko se pomenkujem s staršema, mi zaplenijo metlo, s katero pometam po boksih . Zdrvijo
    mimo nas in jo zapičijo snežaku v bok . Nato se vsi trije posedejo okrog belega stvora,
    z glavami obrnjenimi navzgor … kot piščeta , ki pijejo vodo.
     
    Počasi se že mrači in starša pozoveta piščance … Alo, gremo domov. Tale stric mora
    konjem dat večerjo, vi pa tudi … večerjat.
     
    Pozdravijo sneženega moža in se poslovijo od vsakega konja posebej . Na vprašanje
    ...no in kako boste rekli stricu … mi samo mimogrede pomahajo, medtem ko en za
    drugim poniknejo za vogalom hiše. Na povodec ujamem našo kobilo in jo odpeljem
    iz izpusta proti boksu. Ko se približava snežaku, prestrašeno zaprha in skoči nazaj,
    da me skorajda odnese s seboj. Nato na glavi prepozna posodo, iz katere je večerjo
    in se ji , še vedno prhajoč, previdno približa. S smrčkom narahlo sune in posoda s
    snežno glavo vred odleti po tleh. Zobje iz koščkov kruha se razsujejo po snegu in kobila
    jih , enega za drugim , elegantno posmuka z žnablji. S sprednjo nogo nato razkoplje še
    tisto preostalo od snežaka, če morda kje v žepih ne skriva še kaj z pod zob. Ko ugotovi,
    da je beli mož dal od sebe vse, kar je premogel, je ne zanima več. Brez obžalovanja
    ga še dvakrat pohodi in me odvleče v boks. Ko se s povodcem v roki vračam po
    naslednjega konja, s kupčka razkopanega snežaka vzamem posodo in z nogo brcnem
    krompirčka z dvorišča . Sneg si bil in v sneg si se povrnil, se v mislih poslovim .
     
     
     
    23. Januar 2015
     
     
     
    Zabavno zna bit …nabavljat zdravila za konje v lekarni.
    Koliko vrečk je v škatli ? … vprašam lekarnarko .
    Dvajset … reče in potegne zavoj iz predala .
    Kar tri mi dajte .
    Triiiii … se začudi na ves glas, da tista dva za menoj iztegneta vratove in zavrtita ušesa.
    Tri ja … Veste, ni zame, za konja je … mi je kar malce nerodno, ker sem vzbudil pozornost
    prisotnih. Nato z lekarnarko preračunavava, koliko vrečk na dan pripada poltonskemu
    konju in prideva do zaključka, da za teden dolgo kuro potrebujeva … tri škatle. No, a vidte .
    In nato končno dobim tiste tri škatle, nekaj krehajočih občanov pa sedaj ve, da imamo
    konje doma.
     
    Doma v vedro stresem namočene pesne rezance, naribano jabolko, pest mislijev za konje in
    štiri vrečke fluimukana. Temeljito premešam, da zdravilo ne bode tako očitno v smrček. Dobro
    sem opravil … kobila poliže zdravilno čorbo do zadnje pikice. Nato me z gobcem dregne pod
    rebra... dobr je, še bi. Nič več, dost je blo . Potrepljam jo po vratu , odrinem jo od sebe, pospravim
    vedro in zaprem vrata za seboj. Par sekund še gleda za menoj, če si bom slučajno premislil. Ko vidi,
    da iz te moke ne bo kruha, počasi skloni glavo in se spravi na večerno seno, ki sem ga predhodno
    deset minut namakal v vodi. Prezirljivo ga z gobcem razmeče po boksu in spet dviguje glavo, češ
    , kaj je zdej spet to. Punca, za zdravje je treba potrpet …
     
    Včasih me prime, da kakšno vrstico napišem tudi zvečer. Tedaj ne gledam tv sporeda, ne
    prižigam televizorja in Castle razreši primer brez moje pomoči. Usedem se za mizo, preberem
    zadnjo napisano stran in zaplujem v drug svet. V paralelno vesolje, ki je sicer komplement mojemu,
    ampak vedno kot s popkovino pripet na tega, ki ga živim. Vzamem svinčnik in papir ter začnem
    skicirat današnji pasus. Kakšna junakinja utegne biti všeč junaku ? Rjavooka? Dolgolasa ?
    Ovratnik do nosu ali dva odpeta gumba na bluzi ? Odločna in dominantna, ali materinska,
    ustrežljiva in odpuščajoča ? Hlače ali krilo ? Mlajša ali precej mlajša ? Elektrin kompleks morda ?
    Ustvarjanje domišljijske osebe je kot rojevanje brez hitrega dihanja in bolečin. . Na grobo napisane
    misli vedno napišem najprej na roko, šele potem prenesem v računalnik . Nekje na poti vmes si že
    premislim . Ostrižem jo na paža ter vnesem modrino v oči. Bluzo obdrži, namesto krila hlače. Mlada
    je , predrzna in posmehljiva. Za posmehom se skriva ranljivost, za predrznostjo strah in nezaupanje.
    Ne bo lahek zalogaj ... . Junak se mi že smili in ga moram jutri dodatno oborožit .... karakterno .
     
    Devet je ura , deset zvečer po poletnem času in dovolj imam za danes . Ven grem pokrit narezana
    drva, da jih ne zmoči dež . V temi komajda najdem dovolj velik kos polivinila . Vržem ga prek prikolice
    in obtežim . Menda bo v redu tako . Poškilim še h konjem in zgleda vse redu. Čuje se samo
    sopihanje, ko meljejo še zadnje grižljaje sena.
     
     
    21. Januar 2015
     
     
     
    Nova luna , nov začetek .Niti ne bi vedel, da je , pa so se včeraj na dvorišču zbrale na
    posvetu tri konjske prijatelce in nikakor niso mogle nehat. Dež , toča, cunami ? Aaaa
    … luna. Sem eden tistih mnogih prepričanih, ki meni, da la_luna trka samo druge . Mi ,
    netrkajoči, smo namreč zgolj nedolžna kolateralna škoda . Oni drugi seveda mislijo
    enako za nas, potem smo pa tam … .
     
    Dimnikar je napovedan za danes, kar pomeni, da sem pospravil kurilnico. Če bi večkrat
    prišel, bi bila pa večkrat pospravljena. Praviloma to ni prostor, ki bi bi bil ravno na očeh
    obiskovalcev , zame pa je dobra tudi takšna …s kakšno pajčevino v kotih , ki jih je ,
    resnici na ljubo kar nekaj . Pa s kako trsko na tleh in s pepelom od predpredvčerajšnjim .
    Moje sanje … samopospravljalna hiša , velikosti tretino tele . Pa štumfi, ki se sami poparčakajo .
     
    Peč in dimno cev do dimnika vedno očistim sam . Enkrat, dvakrat na mesec snamem pokrov
    na zgornjem delu kurišča, očistim saj in pregledam tuljavo. To počnem, odkar sem imel pred
    leti tik pred novim letom nenapovedan ognjemet na strehi . Tako je bil lep, da sem še gasilce
    povabil, naj si ga pridejo pobliže pogledat. Fantje so res prišli in rekli, da ni samo za gledat,
    temveč tudi za gasit . Saje gorijo kot fovšija . In dišijo, kot moji lasje zdajle. Ne grem še pod
    tuš, ker bom danes še pospravljal za ta_črnim . Samo okrog nosu sem si splaknil črnino z
    obraza, da izgledam približno kot človek . Da se mi ne bodo konji smejal...
     
     
    19. Januar 2015
     
     
    Nabirka letošnjih novoletnih obdarovanj, torej vse , kar ni bilo podarjeno naprej, je prinesla
    naslednji izkupiček. Tri male čokolade in ena pol kilska z lešniki . Čokolade skoraj ne denem
    v usta in bodo šle punčkam, ki češejo ponico . Steklenica penine , plastenka dobrega domačega
    belega, domač orehovec , kutinov liker … to sem vse obdržal , nekaj tudi že pognal po grlu .
    Steklenička oljčnega olja … fino. Deset dekagramov lososa … a s ti čudna … pojedel maček .
    Nekaj koledarjev … gasilski je šel v kurilnico, za dva ne vem, kam jih obesit . Za koledar Muce
    2015 spec. edition ( niso štirinožne ...) je bil sosed mnenja, da genau sede na steno v njegovi
    delavnici . Vzemi, ti bolj rabiš … . Ponjava za gašenje požara za v avto … no ja . Baterijska
    svetilka , s pojasnilom ...za iskanje luči na koncu tunela … hehe . Šalčke za kavo … zelo hvaležen .
    Kava barcaffe selection arabica… tudi hvaležen za namig . Veliko boljša od klasične barcaffe in
    sedaj kupujem samo še vijolično pakungo. Mon cherie, merci , after eight ter refoški in terani …
    vse to se je zavrtelo v krogu obdarovanj… prišlo in odšlo . Samo odšli pa so koledarji , domača
    marmelada in domač melisin čaj z grmičev na vrtu za hišo. Sedaj je finito … po hiši se valja samo
    še par mašnc in vrečk za obdarovanje . Pa moje novoletne zaobljube …
     
     
     
    17. Januar 2015
     
     
     
    Prijeten občutek imam v prstih, ko gnetem voljno in toplo testo. Nastajajoč hlebček je
    ravno prav vlažen in elastičen. Dober kruh bo. Preden ga dam vzhajat, prižgem pečico
    za minuto, da se ogreje. Na dno položim posodico z vodo, denem skledo s testom noter
    in zaprem vrata. Že že ...recept in količine, ampak kruh delajo roke . In crkljanje .
     
    Veter se podi okrog vogalov hiše in se zaganja v krošnje dreves. Sem in tja oplazi vetrne
    zvonove pred vhodnimi vrati in tedaj ti zaigrajo random melodijo. Samo šest kovinskih
    paličic in toliko zvokov. Koliko že … šest z dva faktoriala . Nekateri so tihi, ko se kovina
    zgolj narahlo dotakne kovine. Skoraj spevni so in človek bi lahko požvižgaval zraven.
    Drugič spet močan sunek vetra strese zvonove, da spustijo predirljiv krik, ki gre skozi kosti.
    Dobro , da je kruh na toplem in na varnem za vrati. Da ne čuje nič. Prestrašil bi se, spustil
    bi moknato dušo in upadel.
     
    Misli so begajoče in nikakor nočejo na papir . Vsepovsod bi , samo besede ne bi postale.
    Kot vešče frčijo po glavi , skuštrane so in neurejene . Ukazujem jim, moledujem, podkupujem
    jih z vročo in dišečo kavo, galantno jim prižgem cigaret . Ampak ne … pravijo , da so divje in
    svobodne. Da danes niso za v roman. Malo jim še prigovarjam ... mislim , naj vendarle premislijo,
    nato obupam . Pa ni vedno tako . Kakšen drug dan samo zamahnem z mrežo za metulje in jih
    ulovim desetero naenkrat. Uslužno se skobacajo v zgodbo, ter vzpodbujajo druga drugo .
    Polagajo se v usta glavnemu junaku, beseda za besedo . Jaz samo poskrbim za presledke ,
    vejice, pike na koncu stavka in desno poravnavo . Jp, zgodba so ukročene misli . Današnje
    so ritajoče kot divji konji v preriji . Na konje se spoznam, zato vem, kdaj misli nimajo smisla ...
     
     
     
    12. Januar 2015
     
     
    Sneg je pobralo in moledujočih kosov zjutraj ni več na spregled . Dovolj hrane najdejo
    tudi drugod in se ne vtikajo več v koščke kruha, namenjenega konjem. Na mizi v hodniku
    imam še štiri ali pet novoletnih daril ... tri čokolade in dve steklenici . Za zamudnike od
    zamudnika . Pa koledar za gozdarko. Nič ne bova letos žigosala dreves , odpade
    sopihanje po bregu navzgor in navzdol. Jaz s sekirco , ona s sprejem, kljunastim merilom
    in beležnico v roki. Z rezilom obelim panj in z udarcem s topim delom požigosam belino.
    Ona rdeče pospreja drevo, odmeri debelino in zapiše v beležnico … gaber osmica . Gozdarji
    so še na cole . In mlade noge imajo ...za vsakodnevno objemanje dreves jih potrebuješ.
    No, letos jo grem samo pozdravit in ji voščit .
     
    Za danes je napovedana pomlad, za konec tedna nova zima . Zmrznjenci kapljajo na dvorišče,
    skladovnice drv počasi zginevajo. Po bolhi iščem širokokoten in svetel objektiv za mlečno cesto .
    Od doma je ne morem posnet. Bo treba višje … vsaj na Katarino . Moj tipkopis šteje dvajset strani,
    pa se mi vedno bolj dozdeva , da to še ni roman . Bolj pojasnilo sebi , o čem želim pisat . Uvod v
    uvod. Berenekini kodri pokličejo, če greva na kavo. Ja, seveda greva . Ma, čist prekratek je dan .
    Še dobro, da so tudi noči v paketu ...
     
     
     
     
     
     
     
     
    8. Januar 2015
     
     
    V ustaljene tirnice se vrača vsakdan. Voščila so vedno bolj redek gost . Sosedje zjutraj odidejo
    v službo in njihovi otroci v šolo. Iz poštnega nabiralnika poleg reklam vsak dan potegnem še
    položnico ali dve. Dobrote civilizacije pač niso zastonj .
     
    In mraz je, kar je dobro za moj posel. Prijazno poskrbim , da ljudi ne zebe. Cvetijo ledene rože
    na oknih konjskih boksov. S hišnih jih je že davno pregnal termopan . Cveti tudi koža na mojih
    rokah, kot vedno v tem času. Zjutraj si jih napacam z ognjičevo kremo, da se vpije in zmehča
    bodice, ki se zatikajo za rokave, ko vlečem nase jutranje cunje. Večplastne, z zadrgo do nosu
    in kapo čez ušesa. Na radiatorju so trije pari rokavic. Izberem tiste, ki se mi zdijo najtoplejše.
     
    Cepin se odbija od zmrznjene hlodovine, kot da je guma. Dvakrat, trikrat je treba zamahnit, da
    se konica zapiči vanjo. Drva polzijo iz rok in votlo donijo, ko jih mečem na kup. Sčasoma se
    ogrejem in ko močneje posije sonce, kapa roma v žep . Tudi mimoidoči sprehajalci so vedno bolj
    razoglavi. Le en lep nasmeh je skrit za debelim šalom. Zob, reče in se nasmehne zgolj z očmi.
    Škorenjci ji zdrsnejo na poledenelem pločniku. Zakrili z rokama, ulovi ravnotežje in odpeketa dalje.
     
     
     
    5. Januar 2015
     
     
     
    Knjige in branje . Dojemanje in odnos do nekaterih stvari za vekomaj ostane nespremenjen.
    Branje je zame prostor in čas, kjer se moja domišljija sreča z neznancem, ki pripoveduje svojo
    zgodbo. Prepleta se njegova pripoved in moje izkušnje, sebe podoživljam skozi napisano.
    Berem med vrsticami, tehtam zgodbo in jo nehote primerjam s svojo . Presojam, sodim in obsodim .
    Sebe . Ko obrnem zadnjo stran, je prebrano dojeto drugače od zapisanega. Za vse dobro
    napisane knjige velja, da je zgodb v njih toliko, kolikor je bralcev, ki so jo prebrali .
     
    Ne glede na tehnološki razvoj, internet, e-bralnike in kar vse bo še sledilo... knjiga je zame v
    intimnem smislu najboljša posredna komunikacija s samim seboj . Železna srajca navad, ki so
    mi bile privzgojene in sprejete tedaj, ko knjižnice še niso imele klančin namesto stopnic in si
    knjižničarki v roke potisnil kartonček in ne Urbane. Knjiga so knjižne police v knjižnici, prepolne
    še neprebranega . Je polno naročje tihe najstnice pred pultom knjižničarke. Knjiga je šelestenje
    obračanja strani in so zavihana ušesa na listih. Je madež od polite kave in zoprno prepogibanje
    mehke vezave . Vonj črnila pravkar natisnjenih in duh po prašnih, od časa porumenelih . So
    čačke na robovih in listki z opombami med stranmi . Bralna luč na pisalni mizi in odložen roman
    na nočni omarici, ko oči ne zmorejo več. So večeri, ko se neka zgodba dotakne moje in jo zgolj
    za odtenek spremeni .
     
     
     
    31. December 2014
     
     
    Dragi moji ,
     
    naj vam bo sreča naklonjena kot mlada naivna ljubica in zdravje naj vam služi kot najzvestejši služabnik.
    Topel dom , vsak dan kaj za pod zob in redno plačane položnice . Naj se vas vedno nekdo razveseli,
    ko pridete domov, v službo, kamorkoli. Da najdete smisel v vsakem preživetem dnevu. Bodite mladi
    v srcu, a z modrostjo v duši . Naj vas ne bo strah zime . Tiste bele in hladne zunaj in tiste mrzle v sebi,
    ki ubija upanje . Upajte in upajte si.
     
    Naj vam bo lepo ! In kadar vam ne bo, vedite, da vse mine. Včasih tudi Vsemogočni ne ve , kaj dela.
    Tisti dan potrebuje vašo pomoč in razumevanje. Oprostite mu, oprostite drugim, predvsem pa
    oproščajte sebi . Vsakič in vsak dan znova. Mnogo napak imamo, a nobena ni tako velika, da bi
    ne bila odpustljiva in popravljiva .
     
    Zaupajte vase, radi se imejte in velik se smejte !!! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png
     
     
     
    29. December 2014
     
     
    15 stopinj je v kuhinji .Nisem ravno ljubitelj pregretih stanovanj in tudi pozimi je kako okno
    v hiši zgolj priprto , toda … kar je premalo, je premalo. Čez trenirko oblečem bundo ,
    nataknem čevlje in navlečem kapo čez ušesa . Tko. Ko stopim ven, je zima. Nosnici mi v
    trenutku zalepi skupaj in mraz mi skoči v oči, da se zasolzijo. Sneg škripa pod stopinjami
    tistih par korakov do drv. Tako malo zvokov je zgodaj zjutraj. Hreščanje snega pod mojimi koraki,
    zvenenje mrzlih polen, ki si jih tlačim v naročje, zamolkel zvok vodne pare iz dimnika mestne
    toplarne . Avtomobilov ni. Ljudje so obupali nad Decembrom in čakajo doma, da mine.
     
    V dimni tuljavi zatuli, ko zakurim centralno peč. Ogenj oblizne reklame in vname trske.
    Približam roke plamenom in si jih zadovoljno pomanem . Ko se v kurišču dovolj razgori,
    naložim prinešena polena in zaprem vratca. Ogenj bobni v peči in jo narahlo potresava .
    Ko se bom vrnil od konj, bo že toplo .
     
    Še drugič danes stopim iz hiše in na vzhodu že svetlika . Pokrajina, odeta v zmrznjen sneg,
    je topla na pogled. Prvi sončni žarki razkrivajo mehke in bele linije vsepovsod . Kot ženska je ,
    ki ima kakšen kilogram preveč, pa sploh ne ve, da ji to paše. Kos in kosovka poplesavata okrog mene
    in z rumenimi kljuni nemo prosjačita za hrano. Iz vrečke vzamem kos suhega kruha . Stopim nanj in
    brcnem drobtinice, da se razletijo po snegu. Jejta kosa, drugega nimam .
     
    Za mojo večerjo sem privlekel domov Arta Paasalinno. Finski humor za zimske večere . Finci so
    strokovnjaki za dolge noči, polarni sij , kamine in brezova drva. 3/4 od tega dobro poznam,
    le polarni sij ... tega si še bolj kot jaz želi spoznat moj Pentax .
     
     
     
     
    19. December 2014
     
     
    Malo tako lepih dni prespim , kot je bil današnji . Dve noči smrkanja, trobentanja v robec
    in bedenja naredi svoje. Mačka, ki se me je najprej prijazno lotila zdravit, je pobegnila z
    naročja že prvi dan. ″Pomagaj si sam in mačka ti bo pomagala ″ je še pihnila in se odzibala
    spat v kopalnico ... na košaro za perilo. Ta ne kiha po njenem kožuhu in ne poskakuje
    ob vsakem popadku kašlja .
     
    Spalnica je orientirana SV-JV . Sonce, kadar seveda je, že takoj zjutraj posije v oddaljen kot .
    Tam pletena pajkova mojstrovina se zalesketa kot zrcalo. Nato se žarki počasi pomikajo proti
    postelji in ob devetih že božajo prste na nogah . Ker še vedno mižim, zgolj čutim toploto, ki me
    obliva . Polzavedno potisnem noge še malo bolj izpod odeje. Da sonce obsije roke in obraz,
    potrebuje nadaljno uro . Pretoplo postane. Odgrnem vrhnjo odejo in roki potegnem na plano .
    Z eno si pokrijem obraz, da žarki ne bi motili spanja pravičnega, drugo nastavljam svetlobi. O bog,
    sploh se ne spomnim več, kdaj sem nazadnje spal ob belem dnevu . Kaj to paše... in
  3. silver

    Ogledalo

    Avtor: silver,

    OGLEDALO
     
     
     
     
     
     
     
     
    Vstopila je v prodajalno . Zvoki umirjene glasbe od nekod in vonj po kadilu iz bronaste vaze na bližnji mizi. . V oddaljenem kotu si je moški dal opravka z nečim na prodajnem pultu. Pogledal jo je, ji prijazno pokimal in nadaljeval z delom. Všeč so ji bili nevsiljivi prodajalci , ki niso tiščali vanjo .No, saj prodajalci v ogledalnicah naj bi bili takšni. V dostojanstvenih oblačilih so tiho drseli po prostoru in diskretno ter z občutkom usmerjali stranko, dokler ni našla ogledala, ki ji je najbolj ustrezalo.
     
    Nujno potrebuješ novo ogledalo … ji je prejšnji dan velel psihoanalitik, ki je bil tudi njen bivši sošolec . Lahko se mu je popolnoma zaupala. Vsakoletni obvezni pregled je bil zanjo pravzaprav prijetno srečanje . Med obujanjem spominov mu je kar tako , čisto mimogrede , potožila o tem in onem. Prijetno s koristnim . Ob koncu obiska ji je v roke stisnil listek z naslovom … . Sem pojdi, tu imajo najboljša . Sicer so nekoliko dražja, kot tista v predmestju , toda res so v redu. Ne bo ti žal .
    In … sedaj je bila tu. Oči so se ji sprehajale po prostoru, ki je bil ogromen. Prodajalne ogledal so bile novodobne katedrale . Obokan strop , ozaljšan s stekleno kupolo, se je vil visoko nad njo. Svetloba, ki je pronicala skozi steklen svod, je padala na ogledala , obešena na stojala v treh vrstah vzdolž cele dvorane. Zazdela so se ji kot harfe, le namesto strun je mavrica barv ubirala svetlobne žarke, ki so se igrivo odbijali od ogledala do ogledala in tkali melodijo svetlobe. Prodajalca še vedno ni bilo blizu in neodločno je stopila do prvega ogledala, ki ga je izbralo oko . Visoko in vitko z nekoliko cenenim okvirjem se je zazrlo vanjo s svojim konkavnim pogledom . No pa poglejmo, si je dejala in se vstopila predenj . Nič. Prestopi se z noge na nogo in poizkusi znova . Zopet nič.
     
    Khmmm …. jo zmoti prodajalec, ki se prikazal od nikoder . Zopet ji nameni prijazen nasmeh in nato … gospa, tole ne bo za vas. Ta ogledala so prešibka in vaših … mmm ... napakic ne bodo zaznala . Tale tu so bolj primerna , pokaže z roko na sosednjo vrsto. Ali pa morda tista tam gor , pomigne na sosednjo sobano, ki je prej ni opazila . Zahvali se mu in moški tako neopazno, kot je prišel , tudi izgine. Kot kafra . Harfe in kafra, kako primerno … se zasmeji pri sebi in stopi do vrste , ki jo je predlagal prodajalec. Sprehodi se najprej gor, pa nato zopet nazaj dol. Zvedavo opazuje ogledala , ki se z enakim zanimanjem obračajo za njo . Vsekakor so bolj dovzetna , kot ono prvo. Ampak katero ? Katero, katero , katero … se s pogledom sprehodi po vrsti . Tisto s srebrnim okvirjem, ki jo opazuje sramežljivo samo s kotičkom stekla ali ono drugo, obrobljeno z lesketajočim mahagonijem , ter zvedavo čez in čez ? Gledalo mora biti zvedavo, si misli in stopi k slednjemu. Skoraj izzivalno stopi predenj, z rokami uprtimi v bok ... kot da pomerja novo obleko. Ogledalo nekoliko zaniha , se pomakne najprej levo, pa nato nekoliko desno in nazaj . Drhtljaj stekla ji nakaže, da jo je dobilo v fokus. Svetloba jo objame in nato tisti občutek … ko postane breztežna . Njena podoba v ogledalu prične bledeti, da bi nato postala prozorna in krhka. Ranljiva in razgaljena do duše. Občutek krivde ji prebode telo do bolečine. Pa še eden. Zdrzne se in z vso močjo odvrne pogled od ogledala, ki se v istem hipu odmakne in tako izgubi fokus. Svetloba izgine in bolečina hipoma popusti . Na tresočih nogah se opoteče stran in z olajšanjem zajame sapo. Močno ogledalo, mnogo močnejše kot tisto, ki ga ima doma. A ni ji bilo prijetno … preveč je direktno in neizprosno . Za trenutek pogleda proti prodajalcu, pa ni videti, da bi opazil njeno opotekanje . Ali pa se samo dela , da ne vidi.
     
    Ahhh daj no, saj je vseeno … si misli in se napoti po stopnicah navzgor, k naslednji sobani .Pravzaprav sta bila pred njo dva prostora . Desno pred večjim je
    bila manjša , zaprta sobica . Odpre steklena vrata in vstopi . Manjši zrcalci na koleščkih sta zadrhteli v trenutku, ko sta začutili njen pogled. Sami od sebe sta se začeli pomikati k njej in jo začeli loviti v fokus . Začudeno je stopila korak nazaj, da bi jima ubežala, toda zrcali sta šli kar za njo. Postavili sta se eno na levo in drugo na desno stran … kot da bi jo lovili v precep. Zopet sta jo fokusirali in nato začeli neučakano metati svetlobo nanjo. Zbodlo jo je vsakič, ko jo je katero zadelo . Uhhh...to pa že ne , kakšni nervozni ogledali . Začne se jima izmikati in iskati pot ven . V tistem trenutku prihiti prodajalec. Z eno roko jo potegne iz sobe, z drugo na hitrico zapre vrata. Ahaaa … torej jo je le opazoval. Nisem si mislil, da boste šli sem noter...reče opravičujoče . Ti ogledali sta, kot vidite, rahlo samosvoji in … nekoliko vsiljivi. Zato sta tudi zaprti v ločeni sobi, da ne tekata za kupci. Veste, nekateri hočejo tudi taka, toda vi … !? Jaz ? Ne , prav gotovo, da ne … odgovori in s kotičkom očesa pogleda skozi vrata . Ogledali sta se nejevoljno pomikali stran od vrat in med potjo nenehno usmerjali svoji stekli zdaj sem, zdaj tja ... upajoč, da je vendarle kje lastnik para očes , ki bi ju lahko fokusirali in osvetlili s svojo modrostjo. Nazadnje sta se, razočarani in s stekli obrnjenimi proti vratom, umirili v kotu sobice . Čakajoč na naslednjega neprevidneža …
     
    Prosim … ji prodajalec odpre vrata in jo povabi v naslednjo, večjo in rahlo zatemnjeno sobo . Ta ogledala so naša najboljša izbira … pokaže z roko na sedem ali osem
    podolgovatih ovalov, skrbno pokritih z belo prevleko. Močna, diskretna , prilagodljiva … in z doživljensko garancijo . To bo vaše zadnje ogledalo, če boste izbrali katerega , seveda . Odstre pregrinjalo in stekla rahlo zavibrirajo na svetlobi ... kot bi si pomela oči . Se vrnem, ko boste izbrali … . Niti opazila ni, kdaj je odšel, tako je bila zagledana v zrcala . Res so bila lepa. Močni, čvrsti okvirji iz dragocenega lesa so objemali lesketajoča se stekla . Skoraj neopazno so se ozirala za njo, ravno toliko, da so vedela , kje se nahaja . Stopala je po preprogi mimo njih . Mirno in počasi . Zrcalo za zrcalom. Ogledovala si jih je , kot da si izbira ljubimca , ona pa so ji sledila s pogledi. Kot častna četa, postrojena njej v čast. Pogled zastane in korak se ustavi … istočasno se ogledalo obrne k njej . Izrezljan hrastov okvir pokriva umetelno brušen rob motnega stekla . Vinjeta ptice in rože v zgornjem levem kotu . Torej , ti … je zašepetala . Popolnoma se je obrnila k njemu in pogledala vanj. Zrcalo je zadrhtelo in naslednji hip jo je oblila svetloba ...topla in zaupljiva . Kot bi jo objela lastna mati. Njena podoba v ogledalu je postala koprenasta in gnetljiva . Lahko jo je oblikovala s čustvi. Žalost in bolečina, ljubezen in sprejemanje … kaj od tega občuti ? Ljubeča bolečina, ljubezniva žalost , boleče sprejemanje … vse je prihajalo v paru . Dobro in slabo. Telo ji je drhtelo od katarze in oči so se napolnile s solzami. Ni zmogla odmakniti pogleda, zato je ogledalo samo prekinilo stik in razumevajoče spustilo svetlobo z nje . V zrcalu je zopet ozrla svojo podobo. Elegantna petintridesetletnica z razmazanim makeup-om pod očesi. Stopi do ogledala in se ga dotakne . Prsti zdrsnejo čez okvir , se dotaknejo ptice na vinjeti in vzeli bi si rožo, da se niso v zadnjem trenutku zavedli ostrine gravure. Nato se pogleda v zrcalo in si z robčkom obriše razmazano packarijo z obraza. Tako ...
     
    Ptica in roža ? … vpraša prodajalec, ko se je vrnila po stopnicah navzdol do prodajnega pulta .
     
    Ptica in roža … mu pritrdi z nasmeškom in mu ponudi bančno kartico.
     
     
     
     
     
     
    TETOVIRANJE DUŠE
     
     
     
    Hitela je po ozki ulici navzdol . Iz nizkih oblakov je zoprno pršil dež , ona pa je nervozno pogledovala na hišne številke . 23, 21, 19 … 17 . Prispela je . Nizka stavba z zapuščenim pročeljem ni vlivala kakšnega posebnega zaupanja . Napis ″ Tattoo art ″ nad vhodnimi vrati bi lahko kdo obrisal s krpo in in naravnal v vodoravni položaj . Kaj za vraga sploh počnem tu, se ji mota po glavi, ko vstopa v lokal . Vonj po zatohlem in barvah butne vanjo, ko vstopi v prostor. . V kotu na fotelju zleknjeno dekle z razgaljenim hrbtom .Nad njo moški v beli halji s tetovirnim aparatom v rokah . Tako sta zatopljena v njeno koščeno ramo , da je sploh ne opazita . Napoti se k ženski, ki je v oddaljenem kotu salonu brskala po zvezku. Receptorka, pomočnica ? Deklica za vse, odgovori z nasmeškom. In … kako vam lahko pomagam ?
    Iščem Karla...dogovorjena sva ... ob petih .
    Aaaaa, Karla.... s pomenljivim naglasom reče deklica za vse. Karel ima ordinacijo tu spodaj in pokaže s gibom glave proti stopnicam, ki vodijo navzdol. Dol in prva vrata levo. Drugače pa mi z njim nimamo nič, še navrže pomenljivo in se zopet posveti zvezku. Napoti se po stopnicah v klet. V nasprotju s pričakovanji naleti tu spodaj na več okusa, kot na površju. Luč na stropu ravno prav osvetljuje prostor. Hodnik, ki je bil očitno tudi čakalnica, je čist in preprosto opremljen . Na steni slika , pod njo oblazinjena klop in ob njej mizica s svežim šopkom rož v vazi . Najs. Ravno, ko se usede na klop, se odprejo vrata nasproti. Karel, se predstavi starejši moški s
    pregloboko na nos potisnjenimi očali . Spominjal jo je na očeta. Vsi starejši moški z očali in mirnim, prijaznim glasom so jo spominjali nanj . Brez besed z roko pokaže na fotelj , češ, usedite se , sam pa se nemudoma zlekne v stol nasproti nje in molče radovedno zre v njo . Neotesanec. Zasede stol v najbolj obrambnem položaju, kar jih je . Noge prekriža in jih spodvije po stol, torbico objame z rokama in jo stisne k sebi. Ni ji prijetno.
     
    No, in kako bova midva ? … vpraša moški z nasmeškom . Kaj kako bova ? A se ji posmehuje ? Njena jeza dobi nov pospešek . Saj nista pri frizerju … kodri tam, prameni na čelo in malo skrajšat konice . Saj sploh ne vem, če je prav, da sem prišla … je hitela hlastno pojasnjevat. Prijateljica mi je svetovala, ona je bila pri vas prejšnji mesec. Menda ste ji pomagali. Jaz pa … sploh ne vem, če je kaj na tem … a je sploh vredno tega denarja . Blebetaš, jo je prešinilo. Vedno blebetaš, ko ti je nelagodno . Moški, ki si jo je še vedno radovedno ogledoval, pomolči za sekundo , nato pa mirno reče...pa poglejva, če je kaj na tem . Saj prvi pregled je brezplačen in
    lahko prekiniva seanso takoj, ko vam bo nelagodno. Nato, brez da bi počakal na njen odgovor, vstane in izza mize potegne tri žičke, ki so vodile v neko napravo, ki jo je spominjala na starinski radio aparat. Tole vam bom pripel … na vrat, na teme in na podlaht roke … in ni se vam treba slačit, ji pomežikne. A to naj bi bila šala ?
    Nejevoljno se zlekne na naslonjaču in dovoli, da ji pripne žičke . Imel je tople prste...vsaj to . Nerada je čutila tuje prste na sebi, ko ni bila razpoložena. In danes prav gotovo ni bila. Karel še enkrat preveri, ali so elektrode na mestu in nato prižge tisti aparat, karkoli je že to bilo. Na radio me spominja, je bleknila posmehljivo. Hahaha, saj je neke vrste radio …. radio za duše... se zasmeje . Pravzaprav je televizija … 3 D hologram, če smo čisto natančni … in obrne nek gumb na napravi. Andreja je prvič ta dan ostala brez besed. V prostoru nad mizo je zaplapolala podoba , za katero je vedela zgolj to, da je njena . Topla, barvita, v ritmu njenega srca utripajoča prestrašena stvar. Strmela je vanjo, občudujoče in z ljubeznijo. Prelivajoča zeleno smaragdna barva je bila sem in tja prekinjena z vijoličnimi prameni, ki so diagonalno
    padali od leve proti desni . Njena velikost se je spreminjala...kot da diha, se je krčila in širila . In bila je očitno prestrašena, kot je prestrašena sama. Najraje bi jo vzela v varno naročje kot otroka in jo skrila ... pred vsakomer. Svojo dušo .
     
    Najprej jo bova malo očistila, reče Karel . V roke vzame majhen čopič in z njim nežno potegne po podobi od zgoraj navzdol... kot bi ometal prah in pajčevino s stare
    zaprašene knjige . Hecno, ampak prisegla bi, da so jo poteze s čopičem ščegetale. S podobe se je na mizo komaj opazno usul prah in barve so sedaj postale bolj izrazite . Pod vijoličnimi prameni so postale opazne krožne tvorbe zamolkle sive barve. Za razliko od preostale podobe niso utripale, temveč so zlovešče samo bile .
    Niso ji bile všeč. Kaj je to … temno sivo in okroglo … vpraša Karla . Zaradi tega ste tu, ji odgovori . Jeza, pokaže na eno od sivih znamenj … strah, s čopičem pokaže na drugo … in zopet jeza , pokaže na sosednje . Ne bom vam pojasnjeval , kako jih prepoznam … ne bi razumeli , ampak verjemite, da je tako . In jih je tule kar za ... en, dva tri … sedem ali osem tisočakov . Ma sedaj se ji res posmehuje. Glejte, za 500 evrov hočem vedeti, kaj dobim in … ne rečem, da ni vredno . Pravzaprav , morda celo je … vredno , se mu danes prvič nasmehne. In kako odstranite, recimo tole jezo tule … jo ometete s čopičem in je več ni ...ali kako ? ga zbode nazaj .
     
    Ste morda kdaj brali kdaj Juliusa Silverja … njegovo teorijo o ravnovesju v joškastem vesolju in o tem, da ima palica dva konca ? Niste ? No, saj niste nič pomembnega
    zamudili … ampak takole gre zadeva . Na primer, tale vaša jeza izvira iz prevare, je tako ? Bremeni vas, ker je neizživeta in nerazumljena hkrati . Neozaveščena in potisnjena v senco. Pomagalo bi, če bi vi prevarali nekoga in tako razumeli tudi drugi konec te iste palice. Tedaj bi dojeli prevaro tudi z druge strani, kot povzročitelj in ne samo kot žrtev. Samo vi tega ne boste, ker ste ... brez zamere … fina gospa in to ni vaš nivo. No … in za 500 eurov to naredimo mi za vas . Izničimo vašo jezo, kot da je nikoli ni bilo, izkušnja pa ostane zapisana v duši.
     
    A dajte no … nejeverno reče, vendar že naslednji hip iz izraza na njegovem obrazu vidi, da misli smrtno resno . Karel nekoliko nejevoljno trzne z glavo in nadaljuje …
    Pravzaprav je stvar čisto preprosta. V tem trenutku je po svetu na takšni seansi na stotine ljudi. Vse kar morava storiti je, da v bazi poiščeva nekoga , ki ima izkušnjo
    prevare z nasprotne strani . Nekoga, ki je varal in to obžaluje iz dna duše . Soočiti morava njegovo obžalovanje z vašo jezo . Kopiramo njegovo izkušnjo in jo prilepimo vaši duši . Jeza in obžalovanje se med seboj izničita, izkušnja prevare pa ostane ...osvetljena z obeh plati . In zato razumljena , ozaveščena, odpuščena... kakor pač želite razumeti to. A narediva to ? Poiščeva, če kdo prodaja ali menja svojo travmo za vašo ? Karel , ne da bi čakal kaj bo odgovorila, stopi do terminala in zažene
    poizvedbo . Kaj ta moški nikoli ne počaka odziva , besno pomisli in istočasno radovedno pogleduje čez njegovo ramo, kaj se bo izpisalo na ekranu.
     
    Pet podob se izriše na pozvedbo .... pet duš, podobnih njeni. Utripajočih, toplih, prizadetih in hlastajočih po dušnem miru. Tretja, odgovori na njegov vprašujoč pogled. Všeč ji je bila njena barva, nežno prelivajoča od temno modre do živo vijolične. Barve, ki kličejo po življenju, nežnosti, ljubezni in spoštovanju . Le kako je lahko tako lepa duša varala, se vpraša pri sebi … in nato še enkrat na glas potrdi . Tretja definitivno . In prikima ... češ dajva...narediva to. Vdano se zlekne nazaj v fotelj in opazuje , kaj bo sedaj sledilo . Še vedno ji ni bilo jasno, kako se je lahko spustila v to, toda sedaj je šlo tako daleč, da poti nazaj ni bilo več.
     
    Karel je vzel v roke aparat, podoben tistemu, ki ga je držal v roki moški v tetovirnici, ko je vstopila v salon. S konico aparata je previdno zarisal okrog sive tvorbe na
    tretji duši in s pritiskom na tastaturo kopiral izbrano območje. S klikom na miško je prijel skopirano in jo prenesel na podobo njene . Najprej ni vedel, kje naj jo spusti, nato pa je našel primerno mesto med tretjim in četrtim vijoličnim pramenom . Spustil je sivo tvorbo , ki se je hipoma oprijela njene duše in se skrila pod najbližji vijolični pramen. Na, pa ima travmo več … ker svojih nima dovolj. Karel je bil tako zatopljen v svoje delo, da je sploh ni več opazil ... njenih nejevernih pogledov in sarkastičnega mrmranja v brado . Zopet je vzel v roke aparat s konico in nadvse previdno zarezal po podobi duše. Od njene travme zamere se je rez vijugajoče vil med prameni vse do travme obžalovanja. Ko se je konica dotaknila druge tvorbe, je po poti reza stekla zelena svetloba in travmi sta za trenutek zasvetili v močni rdeči barvi, da bi se nato skoraj popolnoma razbarvali in izginili. Za trenutek jo je podoba spomnila na vrtnico na dekletovem ramenu tam zgoraj. Dušo ste mi tetovirali... je navrgla Karlu, ki je vidno utrujen že odstranjeval žičke z njenega telesa. Da … ji odgovori … na nek način res. Dušo vam lahko brazgotini življenje ali pa jaz … za 500 eur na travmo .
     
    Oooo, tudi on zna biti sarkastičen , pomisli . Odpre torbico, ven potegne denarnico in odšteje zahtevano vsoto. Tokrat brez pripomb ali komentarja. Pravzaprav sploh ni vedela, kaj naj reče, ko se je poslavljala . Vse je bilo tako surrealno, da sploh ni dojemala zadnjih 45 minut . Kako naj pojasni sebi, da je odštela polmesečno plačo za tetoviranje duše. Pa vendar … Karel je bil tako prekleto prepričljiv in prepričan v svoje delo... Razmišljajoč je odtavala je po stopnicah navzgor in skozi salon na ulico. Dež je ponehal in sonce je osvetlilo pročelja starih stavb, ko se je vračala navzgor proti centru mesta. Ja, dan je bil lep in ona je imela nov tatu na duši. Na koncu ulice je na terasi lokala natakar pogrinjal prte na mizah . Tiste, ki jih je pred dobro uro besno vlekel z miz, da jih ne zmoči dež. Usedla se je za najbližjo mizo, naročila kapučin in kozarec vode . Nato je iz čiste navade je iz torbice potegnila telefon in pogledala nova sporočila. Nenadoma jo je prijelo, da bi poklicala svojega bivšega ....
     
     
     
     
     
     
     
     
    PODOBE
     
    Plahutajoča jata galebov nad morsko obalo. Prva jutranja podoba, ki ji je švignila v glavo tisti trenutek, ko je odpirala zaspane oči. Nedaleč od nje so kričeče
    bele ptice krožile nad pečino in se ena za drugo strmoglavo spuščale v peneče valove, ki so udarjali ob skale. Skorajda neprijetno glasni zvoki za dobro jutro. Hipoma je utišala vreščečo jato in jo poslala daleč stran od obale. Glasovi oddaljenih galebov so bili sedaj komajda še slišni in so se izgubljali v šumenju morja. Pečino je zamenjala za peščeno obalo, na katero so se ležerno kotalili valovi in še bolj leno odšumeli nazaj v morje . Kot tisoč malih potočkov, je zadovoljno pomislila in sedla
    na posteljo. Ozrla se je v strop in narisala modro nebo, čez katero so se vili kopasti beli oblaki. Na steni za njo se je obala nadaljevala v gozdič macesnov. Na desni steni majhen zaliv s zibajočimi ribiškimi čolni, na levi visoka skala, na kateri se je sončila morska deklica. No, zdaj pa pretiravaš, si je rekla in zbrisala deklico z obličja misli. Gola skala in vanjo butajoči valovi. Ja, tako je bolje, se je zadovoljno pretegnila in vdihnila vonj morja in macesnov. Njena jutranja kreacija je bila končana.
     
    Senzualne stene so koristne za duševno zdravje državljanov, je trdila Administracija . Senzualne stene v vsako stanovanje, so oglaševale korporacije. No, osnovna verzija je pripadala slehernemu stanovalcu brezplačno. Bogu zahvaljena Administracija. Tiste, naprednejše in bolj zmogljive, so bile za doplačilo. Omislila si je verzijo, ki je poleg prikazovalnika zvoka in podob vsebovala tudi vonj, premikanje zračnih struj in celo osnovne telesne občutke. Ni ji bilo žal. Ko si je zamislila podobo smrekovega gozdiča, je na koži začutila nežen piš svežega vetra in vonj po vlažni gozdni prsti je ovil stanovanje . Če si je kdaj zamislila moškega, je na sebi čutila njegov poželjiv pogled . In čeprav je bila njegova roka zgolj privid, je na koži čutila dotik njegovih prstov . Koprivnico , pospešen srčni utrip in mehka kolena. Hči ji je nekoč razložila, kako cela stvar deluje . Nekaj o oddajnikih, receptorjih in energijskih valovih. Pa si ni zapomnila, pravzaprav je niti ni ni zanimalo kaj dosti. Samo, da
    deluje. Ne, zares ji ni bilo žal .
     
    Spominjala se je tistih dni, ko so ji prvič namestili senzualne stene. Kakšna zmeda . Nikakor ni zmogla umiriti misli in jih preslikati na zidove pred seboj. Stene so
    utripale kot novoletna smrečica. Tako, kot so so utripale njene miselne kreacije . Podoba, že sicer borna in nedodelana, je zdržala kvečjemu nekaj sekund, da bi jo potem takoj zamenjala druga, enako šibka, bleda in neobstojna. Bolj se je trudila, slabši je bil rezultat. Toda sčasoma se je naučila umiriti misli in dolge ure vzdrževati v sebi miselno podobo . En kotiček v možganih je bil vedno namenjen zgolj temu in nobene druge misli ni spustila noter. Stene njenega stanovanja so postale čudoviti prizori njene bujne domišljije in razpoloženja. Včasih so bile to inspiracijske zelene gozdne jase , drugič spet otožni deževni popoldnevi, ko so misli v škornjih tavale po mokrem jesenskem listju in iskale sonce. Ali pa prepotena telesa na plesišču , zibajoča se v vročem ritmu ekstatične muzike, iščoč sorodno dušo ali zgolj telo za eno noč.
     
    Mojstrsko , so ji govorile prijateljice, zavidajoč ji njeno senzualnost . Kakšne podobe, kako je tebi lepo, so čebljale, srebale kavo iz porcelana in krožnički so žvenketali kot vetrni zvonovi na prepihu . Kaj pa moje nočne more, moje strahove in bojazni ? Mi zavidate tudi te, jim je oponesla s tresočim glasom. Mi zavidate črne stene, globoka brezna , erupcije jeze ? Prijateljice so se presenečeno spogledale , ena za drugo odložile skodelice in molče poglede uperile v tla ali vstran . Stene stanovanja so se naenkrat pomračile in prostor je postal utesnjen. Zdelo se je, kot da se zidovi pomikajo proti njim in da jih bodo zdaj zdaj pomečkali. Prej šumeči valovi so rjoveli, nebo se je v togoti pomračilo do črnine . Veter je odpihnil prtičke z mize in grozil, da jih skupaj z valovi odplakne s sedežne garniture. Oprosti, na to sploh nismo pomislile, so skoraj moledujoče hitele pojasnjevat . Joj, kako ti mora biti težko , kadar je tako, so prikimavale druga drugi. Še sama je bila presenečena nad svojim izbruhom . Za trenutek je še obdržala togoto v mislih in se še malo naslajala nad prestrašenostjo prijateljic. Nato je zaprla oči, globoko zajela sapo in umirila vihar na stenah. Polegla je valove, izbrisala nevihtne oblake in vrnila ptice na nebo. No, saj je v redu, se je razumevajoče nasmehnila prijateljicam. Zaneslo me je... ne vem, kaj mi je bilo. Te so se ji hvaležno nasmihale nazaj in se začele nemudoma odpravljati domov. Lepo je bilo … s teboj … so ji ob slovesu med vrati neprepričljivo zagotavljale .
     
    Zopet sama s seboj. Zleknjena v naslonjač ustvari novo podobo. Po dežju sonce posije na gozdno pot . Dežne kaplje se lesketajo na listih in ob najmanšem dotiku padajo z vej. Čuti jih na licu, polzijo ji po po vratu . Prebujajo jo ter pomirjajo hkrati. Pot vodi navzgor, na jaso vrh vzpetine. Cmokot škornjev v blatu, šumenje vej, ki jih odriva z rokami in klici ujede visoko na nebu. Zasoplo telo in nirvana v duši .Zapre oči in nadaljuje pot miže. Na vrhu vzpetine odpre oči in se zazre v dolino pod seboj, umito in obsijano s soncem .Ne ve več, ali je tukaj ali tam . V naslonjaču ali na gozdni poti ? Je ona ustvarila podobo ali podoba ustvarja njo ? Je ona tam , kjer je njena misel ali je obratno ? Zazre se v steno pred seboj in od tam sedaj vanjo zre ženska v naslonjaču . Prestrašeno in začudeno se ji nasmehne in ona ji nasmešek sramežljivo vrne . Torej , ti si jaz , jo obotavljaje vpraša ? Ali sem jaz ti ? Za trenutek se spogledata in nato obe planeta v divji krohot . Kdo bi le vedel, ji odvrne ženska, ko se smeh poleže. Ampak senzualne stene, te so pa zakon , ji pomežikne …
  4. silver

    Vesolje za Andrejo

    Avtor: silver,

    Lebdela je nedaleč od njega je in strmela v Nič. Težko bi rekel, koliko časa, saj časa pravzaprav sploh ni bilo zanju ...brezčasna . Ker čas je prepoznanje in
    zavedanje sprememb okoli nas. Ko jih opazujemo, se nam zdi , da čas teče . In če strmiš v Nič , kjer ni nič, kjer ni sprememb...potem časa ni . Obrnil se je k njej in pokazal na drobno kroglico , ki jo je posedoval . ″ Poglej, kaj imam ! ″ . Andreja je presvetlila svojo pozornost od Nič k Leonu. Koliko časa je že minilo, ko ga je nazadnje dojemala ...
    ″Kaj imaš to ? ″ se je razveselila v pričakovanju in se hip zatem skoraj razočarano zavedla, da je zgolj drobna kroglica. ″Kaj boš s tem … ? ″
    ″ Poglej … ″ reče Leon in odpošlje kroglico stran od sebe. Mala temna pika je nekaj časa nihajoče potovala stran od njiju in se nato umirila sredi Niča.
    Komaj še vidna se je skoraj stopila z njim v svoji nerazpoznavnosti. Toda le za hip . Že v naslednjem drobcu časa se je kroglica napihnila kot balon, ki ga napihnejo otroška usta...le da mnogomiljonkrat hitreje. Takoj zatem sta iz iz nje bruhnila materija in energija, ter v trenutku napolnila pravkar nastali mehur časa in prostora. Tam, kjer je bil nekoč hladen Nič, je sedaj kraljevala vroča svetloba . Pramati tisočerih sonc...
    ″ Iiiiiiiiii....vesolje !!! ″ je vzhičeno prepoznala Andreja in se vsa srečna presvetlila bliže k Leonu. Lahko je začutil njeno zavest v svoji. Končno zopet...je
    pomislil. Kdaj sta se nazadnje igrala vesolje ? Igro stvarjenja , ki jima je dala iluzijo časa ter ju navdala z občutkom življenja. Njiju … brezčasna.
    Očarano sta opazovala, kako vesolje živi svoje življenje. Vedno bolj zavzeto je odrivalo Nič od sebe in si krčilo prostor čas na vse strani. Napolnilo ga je z materijo
    in energijo ... z gradniki zvezd, ki so osvetljevale dotedaj zakrito . Najprej sramežljivo obotavljivo, da bi se nato smelo prižgale v vseh barvah vesolja. Združevale so se v galaksije in kopice, ter zaplesale spiralni ples sedmih tančic. Leon je njemu najbolj barvito galaksijo previdno priklical k sebi in jo poklonil Andreji .
    ″Zate ...″ je dejal .
    ″ Oooo, hvala … ″ je dejala in zardela bi ...Andreja...da ni bila brezčasna. In da ni bila brezsnovna, bi si jo nadela okrog vratu ... kot ogrlico . Tako pa je galaksija obvisela v Niču in lebdela bi tam v brezčasju do večnosti, če se Andreji ne bi zasmilila njena ločenost in samota. Nežno jo je odpoklicala nazaj ... tja v vesolje, od koder jo je vzel Leon . Galaksija je oživela kot riba , ki jo po ulovu vrneš nazaj v njeno jato. Zavrtela se je v spirali gravitacije in skupaj z drugimi galaksijami nadaljevala svojo pot v neznano . Pot je važna in ne cilj, so si šepetale zvezde. Vedno hitreje se je napihovalo vesolje in galaksije so bežale stran od njiju kot plahe ptice. Bolj so bile oddaljene, temnejše je postajalo vesolje . Hlad, ki je vel iz teme, ju je že skoraj spominjal na Nič .
     
    Andreji je postalo dolgčas. Rada je imela Leona, toda vedno sta se igrala le vesolje. Včasih si je zaželela, da bi jo odpeljal na drugo stran Niča in bi tam morda
    našla kakšno drugo igro. Saj ni bila prepričana, da drugačnost obstaja , toda Leon... on bi to moral vedet . V razmišljanju se je zopet obrnila k Niču . Iluzija časa je počasi izginevala in njena zavest se je zopet ločila od njegove. Leon je začutil, da ga je zapušča . Sedaj vesolje ni več imelo smisla in pomena . Začel je srkati njegovo temno energijo, ki ga je gnala . Bolj je vpijal energijo, počasneje so se gibale galaksije. Njihovo hitenje se je spremenilo v rahel drnec, rotacija je pojemala, kot pojema vrtenje utrujenega derviša. Zvezde so zatrepetale, kot da bi slutile, kaj jih čaka. Toda Leon je pozabil na zvezde. Neusmiljeno je srkal energijo dalje in galaksije so se najprej ustavile, da bi se nato začele vračati tja, od koder so prišle. Vedno hitreje in še hitreje so brzele domov… . Vesolje je postajalo vedno manjše, toda svetlejše in vedno bolj toplo. Zvezde so se drenjale , se pozdravljale in ogrevale druga drugo, dokler se niso v nekem trenutku razletele na atome in energijo. V zadnjem hipu, ki se ga Leon še spominja, so v nepojmljivi imploziji svetlobe izginile v malo sivo kroglico singularnosti.
    Priklical je kroglico k sebi in jo presvetlil k ostalim, ki so od bogvedi kdaj lebdele v Niču . Ni jih več štel … mnogo jih je že bilo ...vesolj . Eno podobno drugemu
    so lebdela tam in ga spominjala nanjo. Počutil se je kot bog, ko jih je zagnal in enako božje, če ne še bolj , ko jih je ugasnil. Moč stvarjenja , ki pa je zbledela ob pomisli, da njene zavesti ni ob njegovi. Bil je osamljen, kot je prazen Nič in tišina ga je navdajala s hladom. In ko bo tišina nekoč neskončno nevzdržna, bo znova ustvaril vesolje . Iluzijo prostora in časa , v kateri bo srečal Andrejo...
     
     
×
×
  • Objavi novo...