Dolmark

Vsega je enkrat konec! Še ptice umirajo pojoč, veter upeha se prek planjav, in tebi zagotovo nekoč, korak potihem bo zastal. Vsega je enkrat konec! Vem nehala boš ljubiti, ko ves zguban in star, pred tabo se želel skriti, položen na žrtveni oltar. Vsega je enkrat konec! Odhajam preden sonce izgine, škrlatni mrak prelije spomine, naj še zadnja kapljica krvi, v najlepši cvet se spremeni. Vsega je enkrat konec! In tako znova čas zavrti, Kar lepote ujamejo oči, Vrti in vse spet obrača, A srca nikdar ne vrača! Vsega je enkrat konec!

Zvestoba? Kaj je že to?

Kako visok je ta polet, ko dotakneš se telesa, kako prijeten je šepet, ki boža najina ušesa, kako naj umirim drget, ko dvigaš me v nebesa? In znova spet in spet, naj umrem v sladkosti, ko najinih teles splet, použijeva vse radosti! Črn biser si, lepote neprecenljive, in daješ mi trenutke neponovljive!

Seveda so moje. Čigave pa? Še veliko jih je. Si jih želiš še?

Spet je tu poletni čas, Nekdo je, ki misli nate, Spleti kito si v okras, Tale pesem je le zate! Po dotikih hrepeniš, Mik poljubov te opaja, Kakor jutro spet drhtiš, Je telo podoba raja. Z njim štela boš utrinke, Drobni pesek pod nogami, Školjke imela za spominke, Prvi vajin party v pižami! Pojdi ujemi svoj zaklad, To poletje je le zate, Nekdo ki ima te rad, Božal ti bo kodre zlate! On, ki vse bi zate dal, Naj v ekstazo te ponese, Da le dolgo bi ostal, Preden ga jesen odnese, Da le dolg bo ta poletni čas, Ker prekratke so ljubezni, In ko spereš pesek si iz las, neko jutro te spet strezni!

Sledi toku svoje sreče, Sanje drugih sanjaj ne, Kakor reka mimo teče, K njej le vodi te srce, Kogar danes si ljubila, Nanj boš jutri pozabila, V veter skrila boš spomine, Vse enkrat za vselej mine! Ti si vzela, vsem jemala, Kradla sanje, si noči, Komu le se boš predala, Kdo le kdo te ukroti? Sledi toku svoje sreče, Danes še kraljica si, A ko sreča ti uteče, Izjokala si boš oči!

Je dotik in dozorelo hrepenenje, Skrivnostno ime, nežno dehtenje, Je igrica, ki jo oba rada igrava, Čarobni svet, ki ga ne poznava. In si ti, ki tako vznemirjaš, S poljubi vsakič me iztirjaš, In je pričakovanje te skrivnosti, Nekje v nama skrite so radosti! Ti, ki si kot najlepša sanja, Misel, ki vsakič te oznanja, Prosiš me naj ne hitiva, Za trenutek, ki ga živiva.