Jutro se prebuja,soncna svetloba prodira skozi zavese na njenem oknu. Tiho lezi v postelji,njeni vdihi so globoki,izdihi plitki. sonce sije,svetloba jo navdaja z optimizmom. Ko pomisli na eno samo besedico,ki jo je izgovorila, kot odgovor na vprasanje moskega,ki ga ljubi....njeno telo prepplavijo valovi toplote in sladkega pricakovanja. Vendar nekje zadaj, v njenih mislih, se vedno prihajajo na dan dvomi in strah. Pred cim? Dvomi, da jo on tudi tako ljubi in potrebuje,kot ona njega. Strah,pred osamljenostjo,varanjem. Ceprav mu je dajala obcutek, da jo njegovi skoki cez plot niti malo ne prizadanejo in interisirajo,se je vedno znova sprasevala, kaj njen manjka, kaj mu ona ne more dati, kar mu zenske za eno noc lahko. Ne, ne bo si pokvarila tega prekrasnega dne z razmisljanjem o ne tako lepih straneh njenega odnosa. Njen pogled se ustavi na telesu,ki lezi poleg nje. Lasje,crni kot noc,mehki kot svila, strlijo vsak na svojo stran. Nasmeh se ji prikrade na obraz. Njegov obraz odseva izraz razmisljanja,kot da bi nekaj globoko tuhtal. Ce bi imel oci odprte,bi videla njegov prodoren pogled, ki ga je se predobro poznala. Cloveku se zazdi, da gleda skozenj. Ni barva teh oci,oh kot da bi pogledal kristalno cisto reko turkizne barve. das o konstrukciji telesa ne govorimo. Brez dvoma tudi telesno jo je zelo privlacil. res je bil pravi "dec".