Pismo neke deklice, ki je končala svojo pravljico: Bom, dala skozi vse to, kar dajem sedaj....še enkrat, v naslednjem življenju? Sigurno!! Tega se popolnoma zavedam. Ne bi rada to izbrisala, samo začasno odložila. Samo da si malo spočijem. Saj razumete. NIHČE, ne sme NIKOGAR obtoževati, če pa ne bi to, bi pa bilo tako.....bla, bla bla!Nikoli ni nihče kriv za to, da se človek tako odloči....upam, da vam je to vsem popolnoma jasno! Sigurno se nekje srečava, si imava ogromno za povedati.... Sem strahopetna? Ja, zelo sem strahopetna....pa tudi utrujena, naveličana sem...ne najdem miru, ki ga tako nujno potrebujem. Vem, govorili bodo....to je bila nesrečna ljubezen...nimajo pojma....jaz, trpela zaradi tipa??!!! NIKOLI!!!! Vem, kaj je prijateljstvo....ljubezen do prijateljice... Ne poslušat ničesar kar bodo govorili....vidijo samo to, kako komu očitat....vase se pa ne znajo poglobiti. Upam, da bom našla to kar iščem....upam, da bo našel to tudi vsak izmed vas! Pa prosim brez nešteto zakajev. Zato, ker pač tako je...če prej nisem nikoli poslušala in ne pustim se disciplinirati, a sedaj pa mislite da bo to komu v tolažbo, če boste vsak dan ponavljali: ZAKAJ?! Sem lena? Ja, lena sem...ne da se mi več ukvarjat z hudobijo...res ne, se mi ni treba.