Družinski zakonik odpravlja zgrešeno razumevanje, da je zdrav otrokov razvoj možen samo v okviru "normalne" heteroseksualne družine. Izhaja iz znanstvenih spoznanj, da homoseksualnost ni niti greh niti duševna motnja niti naučena patologija. S tem se končuje obdobje heteroseksizma v našem družinskem pravu. Heteroseksizem je breme dokazovanja, da homoseksualci niso nič slabši starši od heteroseksualcev, preložil na geje in lezbijke. Zdaj postavljamo drugačno pravilo in sicer: naj tisti, ki imajo ničelno toleranco do drugačnih, pridejo na dan z dokazi, da ni v interesu otroka, da je posvojen s strani istospolnega para. Znanstvene raziskave v ZDA in Nemčiji namreč enotno odkrivajo, da določene razlike med otroci, ki živijo v heteroseksualni družini, in otroci, ki živijo v homoseksualni družini, lahko obstajajo, a v nobenem primeru niso posledica spolne usmerjenosti staršev, pač pa so posledica družbenih predsodkov do drugačnih, homofobije. Najbolj učinkovit način za zatiranje te homofobije pa je, da se heteroseksualni ali homoseksualni družini prizna enak pravni status, s čimer se odpravi vsakršno nedovoljeno razlikovanje. Vir: blog pravosodnega ministra Aleša Zalarja