Sati

pa o kakšni soli vi to...

evo, odgovor

Mene pa nekaj zeloooo zanima in sicer: če ta znamenja tako zelo držijo, kako je potem možno, da sta lahko dvojčka tako zelo različna. Pa samo minuto, dve je razlike v času rojstva. Pozicije planetov so skorajda identične pri obeh, videz je sicer nekoliko drugačen, vendar to ne igra vloge pri karakternih lastnostih. Enaka je vzgoja, enako okolje, enake planetarne danosti. Kaj pa karma?

Jaz sem imela pa eno čisto pravo in dobro izkušnjo z "duhom" (ali pa z angelom). Bil je dober in mi je pomagal narediti pomemben življenjski korak. V času mojega ločevanja, ko sem se odločala ali naj grem ali naj ostanem, sem se sredi noči čisto brez razloga zbudila. Ko sem se vsedla na posteljo, sem ob vznožju postelje zagledala visoko in vitko silhueto. Kar stala je tam in se sploh ni premaknila. Potem je pa počasi, kot da bi vedela, da se bom vstrašila hitrih kretenj, stegnila roko in me "pobožala". Nisem slišala besed, samo čutila sem, da je rekla "pojdi". Čutila sem njen "dotik", slišala njene besede, čutila bistvo.... Potem me je pa zagrabila panika in sem se hitro vlegla in pokrila čez glavo. Srce mi je razbijalo tako, da sploh nisem zaznavala nič drugega kot njegovo bitje. Čez par minut sem še enkrat pogledala v smeri, kjer je stal duh (,moj angel?) in ga ni bilo več. Potem sem mirno zaspala, zjutraj pa sem imela jasne misli in toliko poguma, kot že dolgo ne. Čez štirinajst dni sem šla... Ta je prišel sam, nisem ga klicala. In še enkrat se mi je zgodilo, da mi je "nekdo" pomagal, vendar v bistveno bolj kruti situaciji... Duh, angel, kdorkoli, karkoli,....? Saj ni važno. Tu so. Pridejo sami, ko jih rabiš.

Tako, Marsa, kot je možno pri nekaterih firmah. Da se preko vašega (bančnega) programa plača direktno iz mojega računa na vašega. Ampak, glede na to, da nisi razumela mojega vprašanja, menim, da se ne da. Nič ne de. Bom pa prvič, ko bom preko teledoma plačevala tudi druge račune, še sem kakšnega jurčka nakazala. Ali pa kar s položnico na pošti, bom videla, kaj bo prej....

Moj mož je tudi bil prisoten pri porodu. V nasprotju z mojimi predvidevanji (prepričana sem bila, da bo ob pogledu na kri dol zletu) je gledal direkt tja, kjer jaz nisem videla. Videl je vse! In preživel. Moje izkušnje so nekoliko drugačne kot tvoje Selene. Že v času nosečnosti je bil strašno obziren do mene, ob porodu čudovit, po porodu pa lahko rečem samo to, da je povezanost še izrazitejša. Če bi lahko svetovala samo na osnovi svojih izkušenj, potem bi lahko rekla: ja! očetje naj bojo prisotni, vse je cool. Sex - resnično še boljši. Vendar vem, da ni vedno tako. Včasih je bolje, da se partnerja držita tradicionalnega. Sicer pa tudi s tem ni nič narobe.

a kar preko sistema se pa ne da donirat?

Jaz imam samo : Saturn-riba - 3 hiša in Neptun -škorpijon - 12 hiša. Pa še ta dva mi delata probleme, predvsem prva varianta. Sem pa ugotovila to, da so mi vsa vodna znamenja veliko ljubša na razdalji oz. tako, da niso (več) postavljena strogo v moje življenje. Se pa bistveno bolje razumem z ognjenimi in zračnimi znamenji. Sicer se pa strinjam s tem, da je v vsakem znamenju veliko dobrega in veliko slabega. Samo nekatere imam raje blizu, nekatere pa ne. Ampak tako je najbrž z vsemi nami.

Mene je pa ena znanka takoooo preslepila, da še danes komaj verjamem. Namesto v oči sem jo gledala v čudovit nasmeh. Z nasmehom je tudi sicer zelo lepo "operirala" in pretentala vse po vrsti. Kasneje, ko sem ta stalni nasmeh ignorirala, sem pa opazila oči, ki so bile dobesedno hudobne. Ja, naučila sem se gledati v oči. Vse povejo, če le nismo zaslepljeni z drugimi privlačnimi "orožji".

jaz sem tudi zarada vsega že naštetega heroj. Samo medvedov se bojim

x!x

Moje izkušnje z vodnimi znamenji: mama: dvojna škorpijonka oče: dvojni rak očim: dvojna riba biv.mož: dvojna riba :xx!: sestra: vodnar-rak Nihče od njih ni vspešen, vsi visijo na drugih, nihče ni komunikativen, nihče finančno neodvisen. Mama je destruktivna, oče agresiven, očim zelo opravljiv in labilen, biv.mož nesamostojen, sestra odvisna... Vsi (razen delno sestre) so vodljivi, skoraj apatični, skratka zelo nesamostojni. Pravzaprav nikoli nisem imela neke možnosti spoznati kateregakoli predstavnika vodnega znamenja, ki bi bil drugačen. Na tem forumu se učim različnosti. Marsa in contesa sta očitno drugačni...

No, ta odgovor mi je veliko bolj všeč. Sem se že začela obremenjevati s svojimi lastnostmi, za katere še nisem vedela. Je pa res, da kozorogi radi razlagamo (težimo, je rekel moj sin), učimo, da smo pogosto zelo pametni, da potrebujemo materialno zaledje (meni strelec preprečuje uživanje v denarju, ker ga imam raje kar na HK. Hočem reči, da kljub denarju živim relativno skromno, ker mi tako paše), da moramo skoraj vedno imeti zadnjo besedo, da smo vsmerjeni navzgor, da smo disciplinirani in zato tudi (skoraj) vedno uspešni. Je pa tudi to res, da se radi smejemo, da se požvižgamo na to, kaj okolje misli o nas, da smo bolj nagnjeni k ciničnim stranem humorja, da smo odlični sogovorniki, da smo zelo ustvarjalni in vsestranski in da smo nekateri tudi lepi Sem pa že srečala tudi kozoroge, ki so bili zrcalna slika vsega naštetega. Je pa res, da ko mi kaj kozorogovskega ne paše, se obesim na vse druge dobre planete in vidim samo dobre aspekte

zdaj pa nič več ne razumem

Kozorogi resni?! :o|o: Kdo je to rekel? Kaj pa kozorogi z asc v Strelcu? Kaj pa čist odkačeni tipi kozorogov? Jaz pa enega poznam, ki ni ravno resen. Je resen, če je treba, sicer pa je pravi čudak in reži se za vsako piz......

Ja, tudi jaz se strinjam s Cleano in vem o čem govori. Ampak za lažje razumevanje bi povedala še to: dokler je nekdo miselno, čustveno ali kakorkoli drugače priklenjen na drugo osebo, ga ta druga oseba čuti. Misel je vez, ki se je ne vidi, se jo pa čuti in to zelo močno. In ta druga oseba ves čas čuti prisotnost, čuti ljubezen, čuti nekaj, kar ji vliva vero v to, da si lahko vzame neskončno veliko časa, ker ne glede na to, kaj bo naredila, se bo imela možnost vrniti. Ko pa začuti, da vezi več ni, da ne bo možnosti za popravni izpit, da se mu tisti, ki ga je zapustila, izmika,bo začela močno razmišljati in jo bo dobesedno vleklo nazaj. Pogosto se namreč zgodi, da se nam osebe, ki jih dolgo nismo videli, vrnejo v življenje takrat, kadar se vez prekine. Zato Radolca, ne boj se odmakniti se od nje. Mogoče je smiselno tudi vprašanje, zakaj se bojiš nehati ljubiti. Mogoče zato, ker obstaja možnost, da bo prišla nazaj, ti pa je ne boš več ljubil? Ravno s tem jo odganjaš. Besede so včasih trše od tistih, ki si jih želimo slišati....

S tem se jaz ne strinjam. Veliko lepih, slabih, vsakršnih dogodkov, pač nikoli ne pozabimo. Ampak, tako kot ne čutimo več izrazite sreče ob tem, ko se nam je kaj lepega zgodilo (npr. rojstvo otroka - veš, da si bil srečen in še danes si srečen, ampak tistega globokega, resnično polnega trenutka enostavno ne moreš podoživeti), tako tudi ne občutiš bolečine, ki ti jo je nekdo zadejal v preteklosti. Veš, da je bila, veš kdo jo je storil, veš, kako prizadet si bil, ne občutiš pa več tiste bolečine. Če si odpustil, ne obtožuješ nikogar za svoje življenje. Ne iščeš krivcev v smislu: jaz bi dosegel veliko, pa mi ni bilo dano, rojen sem pod nesrečno zvezdo, starši mi niso dali tistega, kar bi mi morali,..... Tisti, ki gojijo zamero se za svoje napake ali nesposobnosti izgovarjajo na nesrečne okoliščine, drugi smo za te okoliščine hvaležni. Je pa res, da je lažje biti hvaležen tistemu, ki je v življenju dosegel uspeh, kot pa tistemu, ki ni dosegel zaželjenega...

Če ne bi odpustila vsega, kar se mi je dogajalo, bi mezamera dobesedno ubila. Moja starša sta bila moja slaba izbira, in to se mi je vleklo tja do sedemnajstega leta. Alkohol, agresivnost, psihične presije, nezmožnost razvijanja lastne osebnosti so me pripeljali tako daleč, da sem bila na robu samomora. Potem pa, preobrat v glavi, nasilna osamosvojitev (zbežala sem namreč od doma), popoln prevzem odgovornosti za svoje življenje - vse to me je dvignilo nad povprečje. Danes vem, da je to bila kruta življenjska šola, ki mi je veliko prinesla. Danes pa, ne samo da ne čutim nobene zamere do kogarkoli, temveč semhvaležna za vse to, ker sem iz (zame) najhujših bitk izšla kot veliki zmagovalec. In mislim, da sem lahko upravičeno ponosna na to. In res ne gojim zamer, pozabila pa tudi nikoli ne bom. Oz. ne želim pozabiti, ker se mi zdi, da če bi pozabila, bi dala tem ljudem (ki so še vedno stranski igralci v mojem življenju) vsakokrat novo možnost, da obnovijo svoje šibkosti. Takrat je to bila šola zame, danes (vsaj upam tako) se oni nekaj učijo.

Mislim, da vsaka knjiga pride v roke ob pravem času. Če jo preberemo ob "nepravem času", se vsebine sicer vsede v podzavest, uporabiti je pa v tistem momentu ne znamo. Na silo ne gre nič. Po mojem se začnemo spreminjati s tem, ko dosežemo dno. Po številnih padcih in preizkušnjah, ko začutimo osamljenost (ne glede na to, koliko ljudi je okoli nas), poiščemo, (sprva zaznamo, potem jo priznamo, na koncu jo pa znamo uporabiti v svoj prid) energijo znotraj sebe. Ko se začnemo spreminjati, ne glede na to, kako okolje to sprejema, smo pripravljeni na izzive in na nova križišča v življenju. Nekateri pridejo do tega pri dvajsetih, nekateri pri tridesetih, nekateri nikoli. Nisem pa še srečala človeka, ki bi si resnično želel spremembe v sebi, da mu to tudi ne bi uspelo. Želja mora biti iskrena in potem gre voz kar sam. Paziti moramo samo na to, da se ne spreminjamo tako, kot okolje od nas pričakuje. Slišati moramo "tisto" znotraj sebe, si želeti tisto, kar nas osrečuje in ne tisto, kar se nam zdi, da bi nas osrečilo. In mislim, da je ravno v tem "haklc".

ja, tudi jaz mislim, da je to to.Energija, ki ti paše. Ko zapreš oči in partnerja z očmi ne vidiš, ga pa čutiš in dojemaš kot neko celovitost, ko začutiš povezanost z njim in ko ti ga v vsakem trenutku uspe zaznati, tako, da čutiš toplino in njegovo (in ob tem svoje) bistvo. To je to.

Se zelo strinjam.

Tudi mene so že obiskali na domu in se hoteli pogovarjati, pa sem se že pri vseh ostalih "trkalcih" navadila na to, da jih vljudno in hitro odslovim, v smislu:"hvala, sem že odločena". Sicer pa mi je najljubši gospod, ki vedno stoji pred trgovino, deli revije in sprašuje:"Ali poznate Jehove priče?" Sicer pa se mi vsaka vera, ki preveč agresivno nastopa (tudi krščanstvo spada po mojem mnenju sem noter) zdi vsiljena. Kdor verjame, se že sam vključi, zna poiskati prave ljudi. JP pa se mi na trenutke celo zdijo malček preveč podobni sekti. Pa ne glede na to, kakšna pravila imajo in k čemu težijo. Če si dober sploh ni treba, da si vključen v neko versko ali kakšno drugo skupino. To je pač moje mnenje, možno pa je, da se motim.

nak, v mojega gre nafta... Sicer pa sploh ni pomembno kdo kaj vozi. Nekdo ima veliko hišo, drugi velik avto, tretji velik želodec....potrebe so pač različne in vsak, ki si nekaj zelo želi, do tega tudi pride. Avtomobil je pa res zadnja stvar zaradi katere bi se netili prepiri ali porabljali zadnji tolarčki...

Kje je sploh problem?

Ja res je, da se eni moramo za vse sami truditi in da nič (ampak res O) ne dobimo podarjeno. Ampak, nič ni nemogoče. Jaz sem se še pred parimi leti vozila s tako kripo, da sem morala na ovinku vrata držat, da mi niso dol padla, zdaj se pa prevažam v čisto novih dveh avtomobilih. Počasi se daleč pride.... In ko enkrat dosežeš to, da si nekaj sam ustvariš, ima to zagotovo bistveno večjo vrednost od podarjenega. To vem iz lastnih izkušenj....