ob tem se vprašam, če se sploh zavedamo, kako huda in močna je smrtna agonija v primerjavi z običajnim trpljenjem na zemlji. Mar se telo ne trudi z vso silo, da bi ujel še kak zemeljski trenutek, da bi održal svojo dušo še kako sekundo dlje na Zemlji. Ali se človek zave, kdaj mu srce odpove, kako mu odpovedujejo možgani, ko se mu zaradi pomanjkanja kisika popačijo zaznave, nastanejo blodnje... dvomim, da je smrtna agonija primerljiva s katerokoli agonijo v življenju. No, samo v tem moramo biti močni, ker je pač neizogibna. Še vsi, ki so umrli, so jo morali prestati, ušel ji ni noben ... No, sam si želim, da bi me doletelo, ko bi bil še zdrav in pri močeh, ne pa nek obnemogel starček, ki bi bil že dolgo odvisen in v breme drugim :xx!: In če me doleti še med kakim priljubljenim opravilom z nasmeškom na ustih srečna in hitra smrt, kaj želiš boljšega