cashy

sori, vasudeva, očitno je name preveč vplival nick, ki se mi zdi bolj "female", tako kot tebi cashy "zanimivo je da mi je trud pomagal samo toliko, da sem videl svojo bebavost in razočaranje" tukaj sem si razlagal, da ti notranji glas govori bolj negativne stvari... sicer pa se mi zdi, da je nekako potrebna verbalizacija čustev, drugače pa sploh ne bi vedeli kaj čutimo, potrebne so povezave z prejšnjimi izkušnjami s katero primerjamo trenutno izkušnjo in jo tako nekako ovrednotimo...lahko pa, da imamo le prešibek besedni zaklad, s katerim bi lahko točneje opisali doživetje in ga bolj približali resnici...za opis čustev imamo nekaj sto različnih besed, uporabljamo pa jih le nekaj deset in tako čustva premalo definiramo...različna čustva zmečemo v isti koš z eno besedo, ki se nam zdi približno točna za to čustvo... da ne bom preveč kompliciral..

karmično čiščenje? kaj je to? ker se mi zdi, da bi tudi meni prav prišel...ker se počutim kot otrok, pa še nekam travmatičen sem

vasudeva, sliši se, kot da bi imela premajhno samospoštovanje, če ti tvoj notranji glas pravi, kako si "bebava". Mogoče si preveč usmerjena na kritiko namesto na hvalo...tako rpi drugih kot pri sebi...bodi sama sebi največji prijatelj, saj sigurno ne bi svoji najboljši prijateljici govorila tega, kar govoriš sami sebi. Če je notranji monolog poživljajoč in navdihujoč, ne vidim razloga, zakaj bi ga želeli utišati...moteč je, kadar ti jemlje energijo, tu pa je spet potrebno delo na samem sebi in na samospoštovanju, mar ni res?...

hmmm, zgleda, da nas je kar nekaj v podobnem položaju... tudi sam zaključujem s študijem, a sem izbral tako neperspektivno smer, da se sprašujem, kaj po študiju....službo bi zeloooo težko dobil, zato ne vem, ali naj jo iščem po diplomi, ali naj vpišem še en faks, ter tako zapravim še 4 leta za študij, ki me niti ne veseli toliko, bi mi pa zagotovil eksistenco....pa še pozno bi začel nabirati leta za penzion.... vprašanje je tudi, ali ostati doma, ali v Lj.. predvidevam, da mora vsak skozi take občutke v obdobju zaključka študija... so dokaj prelomna v življenju, saj pogosto z odločitvami zapečatiš smer svojega življenja, ki jo potem redko in s težavo spreminjaš... dober premislek velja, z jogo pa si lahko umiriš misli in bolj trezno odločaš, samo v tvojem postu je delovalo, kot da z njo le odrivaš in zavlačuješ odločitev.... veliko sreče pri življenjskih odgovorih,

"Vsekakor zelim zavestno umreti, v soglasju z vsem v meni in izven mene - pa kadarkoli... icon_smile_big.gif ceprav se se vedno sama sebi izgovarjam, da hocem se vsaj tako dolgo zivet, da si bo sin nasel eno punco... icon_smile_clown.gif LP v Slovenijo Vrba " moja mama, čeprav mlada 42 let, bo sigurno odšla prej, preden si bom našel punco... in če bi imel 5 dni, bi še zadnjič poskusil katero "luštno"omrežiti, sicer mi ne bi uspelo (ker bi imela že fanta, kot je to že praksa pri "mojih"), a vsaj ne bi si mogel očitati, da nisem poskusil...pač mi ni dano tudi z moje strani iskreno sožalje, Vrba

seznam stvari, ki bi me veselile...tega se pa še nisem lotil, a ideja je dobra sem pa zelo vesel za "pač eno", da si je tako lepo na novo uredila življenje... tudi meni bo uspelo...počasi...vse svoje prioritete sem posvetil faksu in preveč zanemaril ostale stvari, ki so mogoče še pomembnejše...hvala bogu bo to vsak čas za mano in se bom lahko posvetil drugim stvarem..s seznama ki si ga bom naredil... ali pa res samo potrebujem srečanje s pravo osebo, ki me bo z zgledom presunila in usmerila na pravo pot....

hvala, Amis...isto kot ti, moram verjeti še jaz...to tja je pa še kar nekaj poti

ob tvojem pisanju, Mihela, se spomnim na Shakespearjevo dramo Ljudomrznik, kjer se nekdo v dvomu sprašuje, kaj je bolje, kaj prinese več zadovoljstva človeku; ali resnica, ali laž hkrati ob družbeni priljubljenosti... sedaj sem v isti dilemi...zadnjih nekaj let se tehtnica nagiba v korist resnice, ne glede na želje drugih...a kaj, ko sploh ne najdem svoje resnice, svojega poslanstva in to sploh boli...najbrž bolj kot neuspešna pot k uresničenju svojega bitja, saj se takrat vedno lahko pobereš in zastaviš drugačen načrt do samouresničitve...če veš, kaj hočeš... sem pa vesel, da ti je uspelo najti svojo pot...želim ti čimveč vztrajnosti pri samouresničevanju...

hmmm, spomini na mojo mladost so že precej zabrisani, ker po mojem ni bilo nič takega, kar bi močno doživel, da bi se mi vtisnilo v spomin...kriza je, da se ničesar ne spomnim in to pri zdajšnjih 22 letih...se bom potrudil...ko sem bil majhen, sem bil zelo zgovoren, za razliko od sedaj, brezskrben, precej vesel in razigran...res pa, da sem bil ubogljiv, delal sem tisto, kar so mi rekli starši, nikoli dejansko nisem imel lastne volje, ni se mi bilo treba odločati o lastnih pomembnih odločitvah, razen o vpisu v srednjo šolo, faks, interesnih dejavnostih, ponavadi sem upošteval mnenje staršev, nikoli pa me niso silili v nekaj...lažje mi je bilo...očitno je dejstvo, da mi nikoli ni bilo treba nositi odgovornosti, zato se počutim tudi precej nedorasel za svoja leta... ne vem pa, kdaj sem se toliko spremenil, da sem se zaprl sam vase, kaj me je pripeljalo v to stanje. Ne poznam vzroka....mogoče je to strah pred napačnimi odločitvami in njihovimi posledicami... ne vem...imam pa tudi občutek, da bi bil lahko razlog, da mojega mnenja, zamisli tudi vrstniki ponavadi niso kaj dosti upoštevali (res so bila mnenja nekam nedorasla za mojo starost), lahko, da sem si rekel, bom pa tiho, da ne bom neumno izpadel, zato pa sem sedaj nezgovoren in zaprt vase...imam pa tudi grozno pomanjkanje splošnih življenjskih izkušenj...kot da bi se bal življenja... zaenkrat toliko mogoče boš ti videl kaj več glede na svoje izkušnje, kako razmišljati naprej ... lep pozdrav, cashy

Sati, ko po nekaj letih iskanja svojega prostora pod soncem nimaš nobenih pozitivnih rezultatov in ne veš, kam s sabo, jasno, da se boš zaprl sam vase...kako se boš drugače ognil bolečine, ki ti jo nenehno prizadeva svet...ne moreš vse življenje samo požirati situacije, ki te ubijajo...izdelaš si kalup, se skriješ vanj, čez čas ti postane udobno in niti slučajno se ne bi spet izmotal iz njega nazaj v kruti svet... Duško, povej mi, če razmišljam v pravo smer..ali si ugotovil, da je katalizator svoje lastne spremembe ponavadi oseba, ki ti je na začetku, kot bi padla iz vesolja...ne razumeš njegove logike odzivov in razlage sveta, vendar ti je všeč, saj prinesejo njegovi odzivi mnogo več koristi kot tvoji lastni....in si misliš, če zmore on, bom tudi jaz...in poskušaš biti čimveč v njegovi družbi in se učiti od njega... če to drži, mi manjka ravno taka oseba...

duško, res nimam pojma, kaj bi sam rad, zato capljam na mestu, brez smernic...preprosto ne najdem stvari, ki bi me osrečila, me napravila strastnega (ko bi vedel, kaj sploh strast je)...čutim samo pomanjkanje volje, veselja do življenja itd...ne najdem pa vzroka... clean, sigurno delam veliko stvari nepotrebno, ki me pehajo še globlje v nesrečo...pretekli 2 leti se sprašujem, kaj bi moral delati, kaj me veseli, a se ne znajdem...vse, kar delam, se mi zdi brezsmiselno.

matr, World of Warcraft beta verzijo sm zamudu, k je bla zastonj... a kdo igra Anarchy Online? čudno mi je, da noben ni omenil legende Age of Empires, sploh pa Prince of Persia... Gta serija je tudi hudo dobra, najbolj nasilna pa je definitvno Carmageddon, kjer je bilo glavno gazenje pešakov z avtomobili... a je kdo tudi rad igral Diablo?

res, potrebne so spremembe in to takoj!!! vprašanje: kaj je razlika med rutino in grobom? odgovor:2 metra težko se je odlepiti od rutine, še težje je živeti z njo... torej na delo

silver, odkar traja ta kriza, premišljujem, kaj si sploh od življenja želim, kakšne talente mi je Bog podaril, da jih izkoristim in z njimi pomagam ljudem...a nimam pojma, bolj ko razmišljam, bolj sem v dvomih. Težko je iti naprej, če ne veš, v katero smer:" Če ne veš, kam iti, boš v vsakem primeru prišel tja-nikamor." Tan, nujno si moraš vzeti počitek...sedaj si dala vse od sebe, potrudila si se, a uspeh je majčkeno izostal...s sekiranjem ne bo nič bolje, raje pomisli, kako bi situacijo popravila na najmanj boleč način, in izoblikovala strategijo, kako naprej uspešno s čim manj truda...glede tega izpita bi mogoče stopila do profesorja, naj ti pokaže pomanjkljivosti tvojega izdelka, vprašaj ga, na čem daje poudarke, da se ti bo za naslednjič treba naučiti oz. ponoviti samo bistvene stvari...takoj ti bo lažje. Iskati si se začela sedaj v najhujši dirki, ko nimaš sploh časa misliti nase? Meni se je to stanje začelo med poletnimi počitnicami, ko sem imel izpite pod kapo in sem delal v res dolgočasni službi, kjer sem lahko razmišljal o sebi vse povprek...takrat se je začela kriza...ko sem ugotovil, da dejansko sebe sploh ne poznam...

Hja, točno to je....po pravici povedano nimam pojma, kaj naj v življenju počnem...sem 4. letnik faksa, a imam samo še en izpit in 3 seminarje...za en mesec dela...kaj vraga potem...z diplomo iz zgodovine ni nobenih službenih možnosti...mogoče bi vpisal še en študij, a kaj, ko pa me noben zares ne veseli... glede družine, sem ugotovil, zakaj sem se distanciral od nje...ker so vsi ujeti v dnevno rutino, kar mi pomeni dolgčas, monotonost...za vsakega vem, kaj bo v katerem trenutku naredil, kako se bo odzival na okolico...res ubijajoče, česar bi se pa rad rešil...zato bi rad spoznaval čim več novih ljudi, a ne vem kako in s kakšnim pristopom...rad bi bil aktiven, pa ne vem kako... help me!!

pomagaj si s tem, da si ustvariš lepe misli o samem izpitu, o tem, kako ga obvladaš, o dobrem uspehu tega izpita. Tako boš pridobila dosti motivacije za učenje. Prepričaj se, da te zadeva tudi zanima v snovi si ustvari vzročno- posledične povezave- če se nečesa ne spomniš, pomisli na okoliščine te zadeve, ki jih poznaš, sigurno se boš potem tudi te zadeve spomnila..., da ti pa to uspe se uči logično, ne s piflanjem... predvsem pa, vzemi si dovolj časa za študij, da se ti ne bo mudilo...mogoče se tudi zato težje učiš, ker te priganjajo roki...Naučeno znanje se ti mora usesti v glavo, postati mora del tebe...tako ga zlepa ne boš pozabila, in vse se ti bo zdelo bolj logično in preprosto... nekaj nasvetov, ki jih že veš, a se mogoče nisi spomnila...

meni pa motivacije zmanka pri obsežnih, dolgotrajnih in napornih stvareh... ker si jih težko naložim po koščkih, saj imam pred očmi samo celoto, ki je oh in sploh preobsežna in na prvi pogled nerešljiva... a vendar se bom tudi to naučil obvladovati...malo po malo, nekoč pa prideš do konca...a ni res

preizkušanj razne načine za motivacijo, se bo že našel en, ki ti bo ustrezal...mene motivira, da se takoj lotim dela, to, da pomislim, da mi tega ne bo treba narediti jutri in se za jutri pač rešim nekaj neljubega dela... sicer pa si "delo", recimo študij, planiram za vsak dan sproti, kaj moram obvezno narediti v tistem dnevu, da mi ne ostane preveč za naslednje dni...

Behemoth666, kako ti to uspe? daj nauči še mene! ali je to le varka, da tako hitro preklapljaš med stvarmi, da ti nič bistvenega ne uide?

torej ni prave "večpredstavnosti"? najprej moraš obvladati instrument oz. komad, da ga imaš v podzavesti. Ko ga igraš, sploh ne misliš, kako igraš, da se lahko povsem osredotočiš na petje... je to to? Kako se pa razvije možnost hkratnega razmišljanja na več dejavnikov?

lep pozdrav, zanima me, kje bi lahko dobil napotke, kako razvijati osredotočenost na pri delovanju na več opravil hkrati. Vem, da so nekateri ljudje zmožni tako brati, poslušati pogovor in radio hkrati in so pri vseh stvareh na tekočem... sam bi rad to izkoristil pri glasbi, igral bi inštrument in zraven tudi pel, kar mi sedaj nekako ne uspeva, saj moram nujno misliti samo na eno stvar, ali petje ali instrument, skupaj pa ni nikakor ne gre... hvala za vaše mnenje

zakaj so ravo oči tista točka telesa, ki nam največ pove o človeku, ki posreduje in povzroča najmočnejše čustvene vzgibe? zakaj je manira vljudnosti gledanje ravno v oči?

uh, Macky, kakšno naključje se ti dogaja s takim moškim...sigurno imaš občutek, da resnično živiš, saj ti take drobne težavice, pogoste odločitve sigurno zbujajo veliko čustev, ki so močna...

tud taki ludje morjo bit, da je life bl zanimiv... a ne bi biu dougcajt živet, če ne bi bilo takih "cvetk"?

strelka02, se ti ne zdi, da si bila ravno tako razpoložena, da bi te tisti trenutek vsak malo bolj mrk pogled zmrazil? Mogoče pa ta pogled sploh v resnici ni bil tako mrzel, kot se ti je zazdel?