cashy

se strinjam z našo (prekrasno) conteso

"ena je tako zaljubljena vase, da se čudim, kako jo lahko partner prenaša," mene pa zanima, kako je lahko taka samovšečnica sploh našla partnerja... če je samoljubje vzrok, bom tudi jaz postal takšen...

Selene, vem, kaj želiš povedati, a vseeno... kakšen naj bo odnos do svojih slabosti? Mar za napredek, za učenje ni potrebno nezadovoljstvo nad svojo slabostjo, da se jo odpravi...in tu se vprašam, ali to nezadovoljstvo nad svojo slabostjo v sedanjem trenutku dejansko ni nesrečno življenje...kako biti zadovoljen sam s seboj in ob tem še odpravljati svoje napake.... Je mogoče rešitev le v povsem razumski analizi svojih napak brez vpletenih čustev...potem si robot... ne najdem pravega ravnovesja.... lp, cashy

Lepo, ni kaj... te odgovore razumem skoraj kot fatalizem, kot popolno sprejemanje samemga sebe, skupaj z napakami in brez namere jih popravljati...pač tak kot si, si čisto v redu... se vam ne zdi, da je to narobe, ker človek vedno ostane na isti ravni duhovne in duševne kvalitete... dajte me popravit, če se da...

Aira, kaj je to? tok misli, tok zavesti? spominja me na Joyca:ulikses...ko nisem razumel čisto nič...kot zdaj... aiwa, ko boš popoldne popila čaj, se oglasi pri meni... ti bom vso živahnost izbil.... Ima še kdo kakšen recept proti raztresenosti, za boljšo koncentracijo?

Je res zeleni čaj spodbujevalec koncentracije? tega pa res nisem vedel... a ti tud študiraš, Mala1, in katero smer...? mogoč pa zelen čaj ne pomaga pri učenju zgodovine

hvala za vse vzpodbudne govore... imam še eno težavo, prepogosto sanjarim, o tem, kako bi bilo, če bi...marsikaj, no... Pa ne bi smel, sploh med študijem...danes sem v eni uri prebral "cele 4 strani". Ima kdo kakšen čudežen recept za boljšo zbranost?

Pardon, namesto smeškota sem dal objavi komentar... Imaš čisto prav... ta civilizacija, ki me je vzgajala, česa vse ne smem, mi gre prav na živce.. veliko lažje in bolj sproščeno se živi, če ti ni treba razmišljati, česa ne smeš, ampak delaš, kar te je volja, kar te veseli...seveda, če ob tem drugim ne škoduješ...

No, Sanjalka, sedaj imam vsaj en lep spomin, za katerega vem... tvoj post

točno dolores... to se dogaja meni, ko preveč razmišljam...toliko več negativnosti najdem pri sebi, ko iščem vzroke, da sem še bolj zamorjen. Dobro bi bilo to izživeti...do marca čas izredno tera zaradi izpitov...če bi se preveč izpostavljal "neučenju", bi me vest pekla, če bi katerikoli izpit pogrnil zaradi teh aktivnosti...drugače sem pa zagnan športnik... opazil sem, da se je stanje poslabšalo poleti, v mesecih nedejavnosti, ko sem imel tako zagamano službo, da sem brezdelno stal vsak dan 6 ur na parkirišču...preveč sem razmišljal o samem sebillll

po točkah napisane stvari, ki jih je treba sam urediti so kar domiselna rešitev... naprej je seveda treba premisliti, v kaj bi se rad spremenil, preden se začnem spreminjati s pomočjo točk...in tu mi zašteka, saj že doooooolgo razmišljam kaj si pravzaprav želim, pa nikakor ne pridem do rešitve, ki bi me razvnela in motivirala, da bi sploh začel s spremembo, kaj šele, da bi vztrajal na tej poti... tu me žuli...kako ugotoviti, zakaj si sploh poslan na ta ljubi svet...

Pozdravljeni vsi skupaj, ne vem, če je že ta tema odprta, če je tole lahko zbrišete. Sem nekako v krizni situaciji, ko sem nenehno slabe volje, zaprt sam vase in zadirčen... na žalost to ni prehodno, ker se vleče že okoli 2 leti... Hkrati si želim, da bi me vsi pustili na miru, da se spopadam sam s seboj, in tudi da bi bil v prijetni družbi... Opažam, da sem se precej odtujil od družine, tudi nekaterih prijateljev....nekako mi paše to, po drugi strani pa sem sam jezen nase zaradi tega... Vem, da je to stanje posledica neskladja v meni samem, neuresničevanja svojega bistva, ubijanje pristnega jaza...iščem ga intenzivno že ves ta čas, torej 2 leti, a popolnoma brez uspeha Zato se obračam na vas, in vas sprašujem, kako ste vi premagovali tako ali podobno situacijo, če ste se znašli v njej, na kakšen način ste ugotovili kaj vas veseli, kaj želite in pričakujete od življenja... moje življenje je dobesedno takšno :xx!:

snobizem je po mojem mnenju pomankanje samospoštovanja, le odziv je drugačen...nekateri se "skrijejo"pred drugimi, snobi pa iščejo potrditev od zunaj, ker so notranje nesigurni...Šele ko dobijo potrditev od drugih, se počutijo sprejete in spoštovane, saj sami v sebi niso zmožni razviti občutka samospoštovanja...zdi se mi, da so to duševno prav ubogi ljudje... Osebe z najbolj zdravo samozavestjo so se mi vedno zdele vedri ljudje, ki so bili sposobni komunicirati z vsakomur ne glede na družbeni položaj, ali katerikoli drug kriterij, brez kakšne ignorance itd... Želim si, da bi bil lahko tudi jaz tak

Tišina... velikokrat hrepenimo po njej... ali pa si je zares želimo? jaz mislim, da smo preveč navajeni na hrup, zato si tišine ne želimo... ali bi gluhi izbrali sluh, če bi imeli možnost slišati, ali bi raje ostali v svojem nemem svetu? ali jih ne bi hrup spravil ob živce?

saj moram priznati, da sem bil v "srečnih" časih, ko se mi še ni dogajalo nič slabega, kar ne bi mogel popraviti sam, sem bil dokaj uglašen in umirjen sam s seboj, vendar sedaj, ko vidim, kako omejeno svobodo mi svet pušča, in na kako malo stvari lahko sam vplivam, sem vedno bolj v "razglašenosti" in zato toliko bolj nemiren, živčen, in hkrati tudi žalosten...

Kadar si želim tišine, je nikoli ne morem doseči, vedno me nekaj zmoti...nekdo ki se sprehodi po hodniku iz sobe v sobo, pasji lajež, ali odpiranje omar, vrat...karkoli...kadar mi slučajno uspe ujeti trenutek tišine, čutim, kako sem razglašen sam s seboj, v moji glavi se non-stop podijo negativne misli, občutek, da z umirjanjem samega sebe izgubljam dragoceni čas, ko ne naredim ničesar... očitno ne maram samega sebe ravno najbolj...

kakšno kreativno domišljijo imamo ljudje, ne? Na vsakih nekaj dimnih požarov se slučajno, statistično, verjetno pokaže obris nečesa, kar lahko prepoznamo kot nek simbol...in čisto slučajno imamo takrat še fotoaparat s seboj, da to tudi slikamo...vse mi tako čudno diši po fotomontaži...ali sem samo nejeverni Tomaž, kaj pa vem...

vidim, da zadeva postaja vse bolj kompleksna...torej se lahko temeljito očistiš, ko spoznaš, kaj bi rad sploh dosegel, in kakšne želje in smernice imaš za prihodnost...bolj, ko so jasne, temeljiteje opraviš s preteklostjo... Iz tega sledi, da če nimaš pojma o svoji prihodnosti, se tudi preteklosti, naj bo kakršnakoli že, ne moreš znebiti...

hvala, Amis zadeva zgleda kul, kot si jo opisala...treba bo čimprej v akcijo... mogoče veš, zakaj je ravno sol značilen prečiščevalni element?

Ja, z mirom je tako...občutek duhov v svoji sobi imam takrat, ko bi imel rad mir pred vsemi, bil sam s seboj, brez kakršnih koli višjih sil, kot so duhovi... zaradi tega sem nejevoljen bolj, kot, da bi me bilo strah... upam, da sem sedaj bolje pojasnil.... hmmm, vesoljne sile, da mi bodo pomagale...glede na to, da v vesolju vse teži k kaosu, me je tega prav strah...

Saj niti ne vem, ali me je res strah, mogoče sem samo nejevoljen, ker nimam miru takrat, ko bi ga rad imel... Res pa je, da se pojavljajo stvari, o katerih največ razmišljaš...misli privlačijo pojave, o katerih misliš....izjema želje po partnerju/ici...na žalost

kakšne energije? mislim, da ne ravno najbolj zdrave, saj imam po branju vaših izkušenj preveč strahov, da se mi kaj takega ne bi zgodilo, in sam širim okoli sebe negativno energijo...tako se mi zdi...

Huh, kaj se vam vse dogaja Ne vem, ali naj vam bom nevoščljiv, ali vesel, da se meni ne dogaja isto... Kako močne energije se pretakajo po našem prostoru, huh...mislim, da si bom omislil kakega kužka, ki me bo opozoril na prihod kakšnega duha... se slišimo, cashy

Ne, ne, saj se mi nič ne dogaja...hvala bogu a vendar sem se par dni nazaj, ko sem začel spremljati to tematiko, očitno tako podoživljal v glavi obisk duha, v podobi mojega starega očeta, ki je še živ, in me je tako močno objel okoli vratu, da sem se zares začel dušiti... in ker je on živ, vem, da ni prišel, in so to samo halucinacije.. zgodilo se je, ko sem se odpravil v posteljo, in razmišljal o tej tematiki...taka je moč strahu, oz. podoživljanja...kot da bi bilo resnično... zato tudi tak dvom o teh zadevah...mogoče se je ostalim dogajalo le isto kot meni... lp, cashy

Da ne boš mislila, da te želim kar tako izkoriščati za osebnega varnostnika...sploh ne. Najraje bi take izkušnje kar ignoriral in se slepil pred njimi...bi bilo najmanj trpljenja "Kar ne vidiš, te ne boli" Ne vem pa, koliko časa bi potem trans. pojavi trajali...če bi se jih ogibal...dvomim, da duhovi kar tako odnehajo...saj imajo čas to počet