cashy

jah, čajčki z limono in medom so na dnevnem redu, Kolumbijec mi je pokazal še, kako to oni zdravijo... skupaj zmešajo limonin sok in med, ga prevrejo, in spijejo jah, s prevleko bom že kako, bunde pa niso tako kot ženske, ko kar prikorakajo...jo je treba plačat

jah, Larisa, ti delaš doktorat, ne? Če zaprosiš kje za kakšno izobraževanje v tujini, se lahko tudi tebi začnejo dogajati podobne stvari... je pa mogoče na mestu bistvo filma Yes man...si ga gledala? Priložnostim je treba reči DA, pa se začne dogajati...lahko samo rekel, sorry, ta teden se mi ne da, imam za faks delo...pa nihče ne bi nič imel od izleta, ker sem edini z avtomobilom tu... no, fajn je nasploh

tale teden so na faksu počitnice. Kaj to pomeni? Nič predavanj, nič tečajev, faksa, francoski študenti (in študentke tudi, ja) odidejo domov, študentski dom je na 3/4 prazen, ostanejo samo tuji študenti. In je potem dolgcajt. Tako se je naša družba s kolegico in kolumbijcema odločila splanirati en izlet. Po priporočilu prijateljice, ki se je pred kratkim preselila v Pariz, smo se odločili, da obiščemo Mont St. Michele. Priljubljena francoska turistična točka v Normandiji. Otok, ki je včasih otok, včasih pa ni. Bom še kasneje razložil, če se bom spomnil Izlet smo planirali že v ponedeljek, a se nam ni izšlo s prenošiščem, saj smo planirali obiskati tudi Pariz, a nismo našli ugodne variante, kjer bi lahko prespali vsi štirje skupaj. Pondeljek smo zato še preživeli doma in se dokončno odločili, da se odpravimo v torek in da Pariz izpustimo in samo zanj pripravimo bolj podrobne plane za izlet kdaj drugič Kot prvo, nam je ena iz slovaške družbice zamerila, ker ji za izlet nismo povedali, ker bi tako srčno rada šla zraven...a žal, moj avtoček za dolgo in udobno vožnjo ne prenese več kot 4 osebice...je imela nekoliko dolg nos. Naš Sergio pa rad zamuja vse dogovorjene ure, zato smo mu rekli, da je odhod ob 7.30, čeprav smo ga v resnici planirali med 8-9 uro...a Sergio je presenetil, na moja vrata je ves pripravljen potrkal že ob 7.45. Čudeži se še dogajajo Da nisem izpadel kekec, sem bil na srečo tudi sam že (skoraj) pripravljen na odhod...poklical sem kolegico...nobenega odgovora...pokličem jo čez pol ure, in mi reče,d a rabi še pol ure za pripravo...no, rezultat je bil, da smo krenili še nekaj po 9.uri. In pot se je začela...seveda z navigacijo na telefonu...in res, brez nje bi bili izgubljeni kot piščeta...verjetno brez nje ne bi našli niti kafiča 2m za prvim vogalom... to se je potrjevalo ves čas izleta...po zbeganem začetku navigacije se nam je le uspelo izmotati iz Reimsa na pot proti cilju...a kdo bi si mislil, navigacija je vključila obvoznice Pariza...in kje so te obvoznice v Parizu? Pod zemljo! kaj to pomeni za GPS signal navigacije? Točno to! Ni ga!!! Tako nam je na obvoznicah pri Parizu crknil GPS, zato smo po nesreči zašli v Pariz, povsem neplanirano...in smo jo ubrali lepo čez center, predvsem po enosmernih ulicah, kjer se je GPS na srečo spet našel...še dobro, da ves Pariz ni pod zemljo. Peljali smo se po ulici mimo Louvra, v bližini Eifflovega stolpa in potem spet po obvoznici mimo Tower of Defense... Na srečo smo se lahko orientirali že po tablah...in tele francoske cestnine! kako te oberejo! Sploh ni primerjave z slovensko vinjeto!...Že zdaj lahko povem, da nas je tale izletek stal več kot pol slovenske celoletne vinjete samo na cestninskih postajah. In hec pri prvi postaji. Slabo smo prečekirali razvrstitve po pasovih, pa smo se zapeljali na pas, kjer je plačilo cestnine možno le s kreditno kartico. Jasno,d a jo nihče od nas, študentov, ni imel. Nismo čisto točno vedeli, kaj naj, pa nam avtomat pobere listek, ki smo ga dobili eno postajo pred tem in čaka na kreditno...za nami se nabere cela kolona, pri nas pa panika, kaj naj naredimo...tisti za nami so sčasoma ugotovili, kakšni bedaki zadržujejo kolono, in da rabimo zapeljati nazaj od rampe po pasu, da bomo lahko zamenjali pas za tistega, kjer je možno plačilo z gotovino. In se je tako cela kolona umikala vzvratno, da smo lahko mi pršli ven s tega pasu in se zapeljali na "gotovinski" pas. Štala in pol! Prva postaja na poti so bili vrtovi slikarja Clauda Moneta v Vergnonu. No, nihče od nas inteligentnih študentov ni ugotovil, da severno od Pariza ne uspevajo zimzeleni vrtovi, in da so ti vrtovi verjetno povsem sezonski...ja in mi se odpravimo sredi zime, sredi februarja gledat te vrtove. Kaj mislite, kaj je bilo videti? Točno to, nič!. Vrtovi se odprejo šele 1. aprila....in jasno, da vasica je bila, kot mesto duhov, nikjer nikogar. Na žalost je bila zaprta tudi spominska hiša, kjer je Claude Monet deloval in živel. Kar pa je bilo moč videti čez kamnite ograje v vrtove, pa je bilo bolj podobno neki razraščeni džungli, kjer ni nihče že leta nič obrezal in oplel. Ideja za te vrtove je seveda padla od moje kolegice...tako, kot tudi ideja, na kateri pas sprva zapeljati za plačilo cestnine. Nadalje nas je pot vodila proti Normandiji, ki je znana predvsem po izkrcanju zavezniških vojakov - Dan D. (pa nima veze s slovenskim bendom ) Proti večeru smo prišli do Juno plaže (5 plaž je, kjer so se izkrcavali)...v bistvu ni bilo kaj videti...ocean, trd pesek, nekaj kamnov, alg in klifov...pa veter, vlaga in mraz februar res ni najboljši čas za obiskovanje takšnih krajev Posledice čutim še danes z prehladom, smrkanjem in oteklim grlom, da ne omenjam, da sem na zelo slabem glasu V skrbeh, kako je s prenočevanjem v hostlih, smo se odpravili v bližnji Caen najti prenočišče....nekateri hostli namreč ne oddajajo več sob po 18. uri. V prvem hostlu, kjer smo se ustavili, F1, je bilo vse polno. Mislim, kako je lahko hostel izven sezone sredi februarja povsem poln? meni ni jasno A nam je šla receptorka toliko na roko, da je poklicala še po drugih hostlih glede možnosti prenočevanja...nazadnje je dobila prosto mesto v nekem drugem hostlu, 10 minut stran od tega...a je rezervacija držala le 15 minut, saj smo bili že po 19.uri, ko ni več dovoljeno jemati novih gostov (ne vem, kakšna čudna pravila so to). Mi na vrat na nos odletimo iz hotela in se mrzlično spokamo v avto, iskat pravi hostel...zapeljemo do enega, ki je oddaljen le minuto vožnje...je iz iste verige. Ta ni bil pravi, bil je tudi poln. Nam pa poda smernice, kam je potrebno iti, da pridemo do rezerviranega hotela. Hitro se odpravimo po teh napotkih. A glej ga vraga, ne najdemo pravega izvoza iz avtoceste...in tako kar vozimo in vozimo, pridemo v en kraj, kjer že od daleč zagledamo hostel, k spada v to verigo hostlov...se hitro zglasimo na recepciji, z vprašanjem, če je to pravi naslov. Seveda receptorka komaj zadržuje smeh, odkimavajoč, da to ni to...a na srečo so imeli proste sobe, zelo ugodno...in naslednje vprašanje je bilo, kje sploh smo In smo bili v enem mestu, povsem stran od Caena, kjer smo želeli prenočiti Lušten hostelček Že tisti večer mi je zateklo grlo, solzile so se mi oči in le s težavo sem zaspal, kljub temu,d a sem bil utrujen od celodnevne vožnje (pač vozil sem samo jaz ) Naslednji dan se spet z nekolikšno zamudo spokamo ven, v smeri proti ostalim plažam D-day...predvsem nas je zanimala Omaha beach, ki je menda najbolj znana... sicer pa so bili po teh plažah raztreseni muzeji na vsakih 2 km po eden...nekje med 5 in 10 muzejev vse skupaj sprva smo se odpravili na pokopališče ameriških vojakov...veliko polje belih križev in velika sprejemna in spominska dvorana, kjer te pregledajo kot na letališču...pač senzor za kovinske predmete, pregled osebne prtljage, vse in potem razstava, kako je potekalo izkrcanje, nekaj osebnih pripovedi in zgodb vojakov, vrteli so se razni filmi o teh dogodkih...v bistvu nisem bil kaj preveč prevzet. Veliko več je ponudil mali muzejček o življenju vojakov ob izkrcanju... kakšno opremo so imeli, orožje, vozila, čelade, odlikovanja, vsakodnevne potrebščine itd Nato pa še zadnja destinacija, Mont Saint Michele. Otok, ki to včasih je, včasih pa ni No, fora je v plimi in oseki. Ko je plima, je bil otok (včasih) odrezan od kopnega, dokler niso vzpostavili ceste do njega...ob oseki, pa se je morska voda odmaknila tako globoko nazaj, da se je ta hribček avtomatsko povezal s kopnim, kjer ga je prej zalivala morska voda...menda je višinska razlika med plimo in oseko (bibavica) kar okrog 8 metrov. Krasen otoček, kjer se je vzpostavilo pravo srednjeveško mestece z mogočnim samostanom na vrhu. Predstavljajte si ga kot tisto kraljevo mestece v Gospodarju prstanov tako nekako je izgledalo...in znotraj mesteca, kup japonskih turistov turistične informacije so se podajale le v francoskem, angleškem in japonskem jeziku Na žalost nas je kmalu zajel dež, razgleda pa zaradi oblačnosti ni bilo prav nikakršnega Ulice pa polne malih trgovinic in barčkov za turiste, v mestu pa se najdejo celo hotelčki v starodavnih hičicah pod samostanom v samostanski muzej nismo vstopili, vstopnina je bila namreč kar 9€...no, pa je kar prav, saj smo parkirali v mestu pred otokom, in smo imeli pol ure pešačenja do avtomobila...v vetru in dežju seveda No, ostala nam je še pot domov, a smo navigaciji naročili, da mimo Pariza, da ne bi spet kake nepotrebne ure izgubili v manevriranju skozi Pariz...pa je bila ta odločitev kar pravšnja...kolegici pa se moram zahvaliti, je za dve urici prevzela vozniški sedež, da sem se nekoliko odpočil...tako smo se nazaj odpravili čez pristanišče Le Havre, ki ima res izjemen viseči most smo se zapeljali čezenj, sicer ne zastonj, je stalo 5€ na "mostnini"... med živahno debato smo nekje peljali tudi če znek drugi most, za katerega se hitrostna omejitev iz avtocestnih 130 zmanjša na 70. Zaradi debate nisem bil povsem pozoren na omejitve, tako mi je nek "kekec" skočil iz voznega pasu na prehitevalnega direktno pred moj nos...res se moral močno zavreti, da ga nisem zabil v rit ne vem, kakšna je bila takrat moja hitrost...vendar v trenutku zaviranja, ko, se je tisti kekec znašel pred mano, so kolegi zagledali nek flash...ali je bila kaka radarska naprava ali kaj...postavljean je bila vzporedno z voznim pasom, jaz sem bil na prehitevalnem, most je bil precej poln vozil, s tem, da sem imel "kekca" zelo blizu pred seboj...kakšna je možnost, da je flash slikal ravno mene? In ne vem, koliko sem takrat prekoračil...pred zaviranjem sem vozil verjetno okrog 100 km/h, po zaviranju pa nekje 80km/h...ali je sploh slikal mene, glede na pozicijo flasha in mene? No, domači, ne bit presenečeni, če dobim kakšno prometno kazen za prehitro vožnjo domov. no, pot domov je trajala 7 ur in 550km, srečno in varno smo prispeli ob pol dveh danes zjutraj...in vam smrkajoč ter kihajoč pišem tele vrstice...in čist btw, že na začetku poti se mi je pokvarila zadrga na bundi, z šnolo na riti kavbojk pa sem po nesreči strgal tudi vozniški sedež. Mah, izlet je uspel tako ali drugače cestnine so drage kot žafran, bencin pa tudi...za zadnji tank smo plačevali že po 1.60€ za liter. Še dobro, da je moj avto šparovček. upam, da ste uživali ob branju, se "beremo" naslednjič.

nisi me še videla v živo, ne?

hmmm, tole se sliši...hja, no, bom povedal takole...sicer rad veliko jem, ampak ob taki priliki, kot se dogaja tokrat pri tebi, se pa ne bi preveč rad povabil na kosilo

C'est moi

No, žurka je bila in je uspela. Pa recimo, da kar za vse po njihovih željah Še ko sem pisal prejšnji zapis v blogu, sta začeli kolegica in Kolumbijka žurat in piti vodko. Počasi so prikapljali tudi drugi, in ko sem končal z zapisom in se jim pridružil je bila prva flaša vodke (od dveh) že skoraj prazna. Predvsem po zaslugi teh dveh deklet Sam sem si privoščil le "recimo" 0.03 s izdatno mešanico oranžade. Pridružile so se tudi ostale "slovanske" kolegice, vsaka s svojo pijačo...hja, ampak ena je imela s sabo čaj, druga vino, tretja flaško vode ,Pridružil se nam je indijec Ravi, prišla je še Sirijka Hamsa, nazadnje pa še Borisova kolegica Christina. Ta dva sta vodko pila kar na suho...dobro ga neseta, ja Ta predparty je bil že zelo živahen, poln smeha, zdravic v 10 jezikih, glasne glasbe itd...posledice se poznajo še danes, saj smo na kuhinjska vrata dobili napis, da kuhinja ni diskoteka in naj upoštevamo tudi ostale študente, ki želijo mir Kolegici, ki sta začeli z vodko, sta pri stopnji pribitosti krepko prednjačili pred ostalimi Malo pred polnoči smo se pripravili na odhod v nočni klub, a se je četvorka ljudi zgubila v Borisovo sobo, kjer jih ni bilo kake pol ure na spregled, mi pa smo kot bedaki čakali pri izhodnih vratih in se tresli za zadnji bus...no, končno so se prikazali, moja kolegica pa je znala rečt samo: jest sm zmatrana, jest hočem spat...in to v treh jezikih Nekako sem jo uspel podpreti in naju "dostaviti" na avtobusno postajo, kjer pa sem sprevidel, da bi bilo mogoče res bolje, ko bi jo raje peljal nazaj v njeno sobo, kjer se bo naspala in bo kolikor toliko pri sebi za kosilo, za katerega je bila zmenjena z njeno simpatijo (mislim, da sem o njem že pisal ) Izgleda, da sta si res všeč...sam sem potem odkorakal do centra, kjer me je kolumbijec skupaj z eno Poljakinjo (iz slovanske grupice) pričakal, da me odpelje v klub, saj nisem vedel, kje točno je...no, prišli smo do kluba, kjer smo v dolgi vrsti čakali za vstop, ki naj bi bil brezplačen...ja vraga, brezplačen treba bi bilo dati 5€ za garderobo in 2€ še za nekaj, en welcome drink, ali kaj že...no, smo se raje obrnili in se sprehodili domov...pa se mi zdi, da sem jima bil kar nekoliko v napoto...ker sta si očitno všeč drug drugemu, jaz sem jima pa tam "svečo držal" no, sta danes nadoknadila, ko sta šla skupaj na razprodaje v center, ker je kao zadnji dan No, kolegica se je danes zjutraj zbudila sama, čeprav sem za vsak slučaj šel do njene sobe preverit, če je ne bo premagal maček in bo prespala zmenek s kosilom No, bila je kolikortoliko OK, z izjemo, da ni imela svojega mobilca in da se ni spomnila ničesar več od včerajšnjega odhoda od predpartija proti centru...kot sva izvedela, je imel mobitel Boris, ki pa ga dopoldne ni bilo, saj je prišel zjutraj ob šestih domov, odspal eno urico, potem pa že, pribit, ko mamba, odšel z nadrejenim nekam na službeno pot menda pa je ta Boris v tem klubu že zvezda, ki ga vsak žurer pozna...vsaj tako je izgledalo včeraj, Christina pa je glavna plesna atrakcija, ki bi jo vsi tipi tam najraje....khm...menda pa je bil dober žur... No, kar pa me je vrglo v osebnostno krizo, pa so pogovori, ki so potekali danes popoldan..ko je prišla kolegica po kosilu k meni, kasneje pa se je pridružila še kolumbijka, in sta razmišljali, kdo bi bil rad s kom, kdo je komu všeč, kateri tipi so všeč njima, kako bi se lahko spravila skupaj z njimi... hjao...jaz sem se pa res že počutil kot ena "prijateljica", ena megla, kot nek izločenec iz vseh teh procesov, ki se dogajajo znotraj te skupine ljudi...kot da preprosto ne spadam več zraven, čeprav sem dejansko ljudi med seboj spoznal jaz... In kot da te stvari in to dogajanje ni v skladu s tem, kar sem...ker mogoče sem res megla... in bi se ta trenutek najraje povlekel vase, in se začel nekoliko bolj brigati zase, za faks, francoščino, diplomo... Ker imam občutek, da vlagam veliko časa, pozornosti in energije (vsaj meni se tako zdi) v to družbo, pa sem taka čudna oseba, da ne znam iz vsega tega potegniti ničesar zase...in sem v tej družbi kot nek nezanimiv, neviden člen brez pravega karakterja, za katerega nihče ne ve, kaj naj si misli o njem... In zato se ta trenutek res počutim kot...mah, ne bom napisal :xx!:

Uh, Uh, kakor se je danes odvil dan, jih verjetno ne bom rabil. Kot kaže, postajam bolj "prijateljica" kolegicam, kot tip...ko se znotraj te družbe že oblikujejo simpatije, všečnosti, in se te kolegice pogovarjajo o njim všečnih tipih v družbi itd...no, v teh zadevah sem izgleda bolj opazovalec, kot akter Postavim temelje družbi, jo spravim skupaj, potem pa ob vsem rompompomu zbledim, kot da me ni

Uh, hudooo!!! Stvari so se čist preveč žurersko obrnile. Pa sam sem si kriv, ker sem spravil to kolesje v pogon Dva dni nazaj se je naši družbi kolegice, kolumbijcev, poljakinj in slovakinje, pridružil še stari znanec Boris, ki je naenkrat iz pridnega fantka postal velik žurer, Malek se nam vedno bolj pogosto pridružuje, zraven pa sta prišli še Borisova stara kolegica Christina iz Moldavije in Lenka iz Slovaške. Obe ful kjut punce Zadnji dve sta v našo družbo zašli dva večera nazaj, ko se je v našem študentskem domu pripravil ples z dj-em. Žurka je bila total poden, pa ne organizacijsko, temveč z obiskom ljudi, ki ne vedo, kaj je žur. Sicer jih je bilo že tako malo, pa še tisti, ki so bili, so bili večinoma tipi, ki so se postavili drug zraven drugega ob steno, s pirom v roki, ter so gledali skupinico 7 ljudi, ki so plesali na sredini prostora...od tega jih je bilo 5 tipov in 2 ženski Ozvočenje je bilo slabo...čist tko (profesionalna deformacija ) Hitro smo se skidali ven s prostora in si pri "slovanskih" dekletih v kuhinji pripravili privat žurko s vročo čokolado, Boris pa je od nekod privlekel steklenico dobrega whiskeya...ker nisem vajen pijače, sem hitro "ugotovil", da je to zelo močna zadeva, in sem raje sledil zgledu nekaterih drugih, ki so ga pridno zalivali s kokakolo...je bilo bolj znosno Včeraj smo si šli z našo "skupinico" (ki mimogrede res postaja vse večja in večja), ogledat neko staro francosko komedijo z Louisom de Funesov (se še spomnite legendarnega Žandarja iz St. Tropeza, in Žandarja, ki je preganjal Marsovce? ) Super filmček, res! Danes pa je z neba priletela ideja, da naredimo mali žur pred odhodom v nek nočni klub, kot poslovilna žurka pred počitnicami. In seveda, ker je pijača v tistem fancy klubu menda draga kot žafran (govori se, da je malo pivo okrog 9€ )se je pijača nakupila že za tole predparty srečanje, kjer se bo ravno toliko "nazdravilo", da bomo našli pot do kluba...ker bi v tistem klubu verjetno s pijančevanjem obubožal še Bill Gates Samo tole res postaja že mal preveč žurersko za mojo mirno naravo...pa sam sem zakuhal "obstoj" tele žurerske skupine samo kaj, ko so tako krasni ljudje mah...bomo že nekak

jao, Cookie, zakaj bi jih morala kupit? Sama si mi predstavila recept, kako jih narest, in ti zdaj izjaviš, da jih greš kupit Si pa tud ta prava Aliana, s francoščino pa gre vedno bolje. Zdaj sem si kupil strip iz animeja Dragon ball in ga z veseljem (nostalgijo) prebiram v francoščini Pa še anime Dragon ball sem si začel snemat z neta

Ti imaš pa čisto primeren nick...verjetno sploh ni stvari, ki je ne bi znala narest v kuhinji Se pa poskušam izogibati tako sladkih stvari, zato sem tudi teh penic s čokolado pojedel zelo malo, le nekoliko za pokušino Imamo se pa res vedno bolje, včeraj se je samo še stopnjevalo, spet novi ljudje, ki so prišli zraven, nova žurka pozno v noč...ne vem, kaj bo s tole mojo diplomico, res ne

zbrisala člana??? Saj ne, da imam kaj proti, samo razočaran sem, ker sem zamudil vso zgodbo, ki leži za tem dogodkom Kaj se je sploh zgodilo, da je prišlo tako daleč, da je bil najboljši ukrep kar izbris? Me je firbec čisto prevzel

Ob koncu prejšnjega poglavja sem že omenil, da se odpravljamo na kebab ob malo jezerce in potem na sprejem tujih študentov. Kebab je bil, za uživanje te prečudovite turške hrane ob jezeru je pa zmanjkalo časa Na kosilo smo se odpravili tako pozno, da smo morali tisti kebab čimhitreje vreči vase in se podvizati pred Reimško mestno hišo. Začelo se je z pozdravnim govorom nekega mestnega svetnika, ki je zadolžen za tuje študente in nočno življenje študentov. Kaka huda funkcija Nabralo se nas je kar nekaj tujih študentov, menda kar iz 18 različnih držav. Še Kongo je bil vmes, da o Korejcih, Sircih, Rusih, in nekaterih drugih evropejskih državah sploh ne izgubljam besed. Po pozdravnem govoru smo se odpravili na avtobusni ogled Reimsa, tekom vožnje pa nam je vodič predstavil tipične stavbe, nekaj zgodovinskih dejstev itd. Večino povedanega tako nisem razumel Predvsem meni je bil zanimiv muzej druge svetovne vojne, ki je postavljen v stavbi, kjer je nemška vojska podpisala kapitulacijo in s čimer se je končala 2. svetovna vojna na evropskih tleh. Majhen muzejček, a vreden ogleda Bilo je nekaj simpatičnih deklic na tem sprejemu, v mislih imam predvsem eno skupino ruskih kolegic, ki pa niso bile najbolj razpoložene za spoznavanje novih (simpatičnih )kolegov. Po nesreči sem eno skupinico treh deklet zamenjal z nekimi nemkami in sem jim začel šprehat nekaj po nemško, pa so me samo mutavo gledale. No, bile so dve poljakinje in ena slovakinja, ki pa so znale vse angleško in francosko, samo nemško ne Kmalu smo se fajn zaštekali, jih povabili v našo skupinico, pridružili še sirski parček in se dogovorili, da se zvečer srečamo v centru, kjer bomo našli kak nočni klub. Seveda smo se dobili že ob sedmih, šli v nek lokal na "happy hours" znižanih cen piva-katerega sem se rešil z izgovorom, da vozim - nato pa je naša mala skupinica začela iskat kak lušten nočni klub. Našli smo dva, v enem se nismo ravno najbolje počutili, ker je res čudne sorte ambient, v drugem pa smo posedeli nekoliko dlje, začenši že pred deveto uro zvečer, seveda, ko nikogar drugega razen nas ni bilo v klubu nekoliko bolje smo spoznali nove koleg(ic)e, se celo malo naplesali, pa so nas vsi ostali obiskovalci gledali, kot da smo padli z marsa. Vsi ti klubi obiskujejo neki "wanabeji", ki verjetno še niso slišali za ples Ker ni bilo pravega vzdušja, smo se kmalu pobrali proti domu, kjer smo se v kuhinji spet družili pozno v noč, ob klepetu, smehu, in sirčku brieju . Nedelja je bila bolj zaspana, drug drugemu smo dali mir, ker si človek rabi tudi odpočiti drug od drugega, če je družbe že preveč smo si nabrali moči za današnji dan...s kolegico sva šla do univerzitetne knjižnice, ki je res super stavba, založena z milijoni knjig, mnogo prostori za mirno branje in študij, res krasna stvar Precej manj krasno pa je bilo kosilo v tamkajšnji menzi, precej neokusna hrana, katere namen je očitno le nasititi lakoto, ne pa uživati ob hrani. Nato sva skočila na tečaj francoščine, bilo je precej bolje, kot prejšnji teden, povedala sva že kar nekaj stvari več in bolje Napredek je Zvečer smo si s kolumbijskimi kolegi spet pripravili "valentinov" večer, ko smo si skuhali vročo čokolado, vanjo potopili hmmm, mushmallows...kaj ti jaz vem, kaj je to v slovenščini...neke penaste klobučke, debatirali o nam všečnih zvezdnikih in zvezdnicah, se smejali na ves glas, lep večer je bil Marko in Klemen, če to bereta, v našem supermarketu sem našel Mange v francoščini od Dragon Balla S tako literaturo se bom pa res z veseljem lotil učenja francoščine

Me veseli, da so ti zapisi všeč se dogaja kar precej te dni, ja za diplomo bom pa res moral počasi začeti skrbeti, v enem tednu bi moral spisat dispozicijo-torej načrt-diplome, da se mi odobri naslov, nato pa kar v lov za vprašalniki in študenti...francoščino se pa učimo dan na dan...počasi se privajava na jezik, nekoliko več razumeva kot na začetku, še vedno pa je problem govorit...takrat kar zmanjka idej, kako kaj povedat

Larisa, saj ni nobenega panike, teh 11€ je res najmanjša težava...sem včeraj za nekaj cunj pustil skor 40€, pa mi jih ne bi bilo treba kupit...pa so mi bile tako všeč in so bile tako ugodne si pa ne bom mogel privoščit ravno vsak dan takih zadev, to pa sigurno. Je pa lažje s parkirišči kot v Ljubljani, to pa res. V Lj sploh ne maram vozit z avtom, imam raje kolo ali peš, če ne, pa trola.

glede aviona sem že razmišljal, odkar je karta iz Pariza do Brnika 25€. Je pa potrebno upoštevat, da me mora nekdo pripeljat v Pariz na letališče, potem plačat pristojbine, omejen bom s kufri (ker sem mislil, čim več stvari nesti kar sabo za oprat )in potem še rihtat si prevoze z Brnika, s tem, da bom brez avtomobila, ko bo treba hodit na seminarje v Ljubljani od četrtka do nedelje. Vprašanje, koliko res prišparam pri času in stroških, še posebej pa pri tem, da sem na "komot" Mi je pa všeč tvoj način, kako si "lonely rider"

S francoščino si še nisva postala ravno najboljša prijatelja. To je bilo zadnjih nekaj dni več kot očitno. Začenši s sredo, ko sem se po torkovi odbojki odpravil še na igro badmintona. Priključil sem se skupinici treh fantov, s katero si več francoščine od predstavitve in pohvale lepo odigranih iger nisem znal izmenjati. Na srečo je eden od njih govoril malo angleško, tako, da smo si osnovne stvari lahko povedali. Igra je bila za en k... in sem si tudi sam kriv za to. Nisem si mislil, da se bodo leta neigranja tako poznala na kvaliteti igre. ubranil nisem skoraj nobene hitre žoge, še nekateri res lahki udarci so šli popolnoma mimo. Se tolažim, da je to šele ogrevanje in vpeljevanje stare norme, ki se bo naslednji teden pokazala v polnem sijaju Naslednji dan sem seveda imel musklfiber Kriza francoščine se je nadaljevala v četrtek, ko sva s kolegico obiskala prvo predavanje iz socialne psihologije. Seveda v dobri veri, kako dobro obiskana predavanja so to in kako se bova dobro potuhnila v množico študentov in ostala tiho. Pa je resnična situacija postala vse prej kot to. Najprej sva pol ure sedela pred napačno in prazno dvorano, preden sva se odpravila po tajnico in vprašala, kje sploh so predavanja. Neka študentka naju je odpeljala v pravo predavalnico (ki je naslednjič verjetno sploh ne bova več našla ), vstopila v razred in Voila!, je bilo tam v mali sobici poleg profesorice še 11 študentov. Seveda se je profesorica začela takoj intenzivno ukvarjati z nama. V njeni hitri francoščini, ki si ji težko sledil in debatami z ostalimi študenti, komentarji, vprašanji Predavanja sicer tematsko zelo zanimiva, a če ne moreš slediti niti rdeči niti...je bila pa razlika med začetkom in koncem predavanja, ki mi daje nekoliko optimizma za naprej Na začetku nisem razumel ničesar, proti koncu pa sem se očitno toliko ufural v jezik, da je kak stavek že dobil smisel Predavanja so se zavlekla kakih 10-15 minut preko ure, a to očitno ni motilo nikogar, razen naju, ki se nama je strašno mudilo na tečaj francoščine, katerega sva zaradi predolgega predavanja spet zamudila za 10 minut. Tokrat nama ni pomagal niti tek od parkirišča čez gradbišče in travnike, polnih blata do hišice, kjer je potekal tečaj, da bi prišla ob uri na predavanje. In zlomka, tudi tale začetniški tečaj je bil ravno tako zahteven, kot predavanje, saj je zahteval že odlično razumevanje, poleg tega pa te je profesorica silila k izražanju mnenj, argumentiranju itd....Uh Večer, ki je sledil temu tečaju, je bil pa sploh specialen. Kolegica se je zmenila z nekim francozom za večerjo...ne vem, kje preko erasmus strani sta se našla, ker on sploh ni erasmusovec...vendar dela neko bančno prakso v Reimsu. NO, v glavnem, vanj se je ža na prvi pogled povsem zatrapala...kako fino izgleda, kako lepo diši, najraje bi ga takoj pojedla itd, itd in tekom večerje, je od zagledanosti pozabila skoraj vso francoščino, ki jo zna bolje od mene, in sem služil nekajkrat moral služit kot prevajalec v francoščino, da je tip pokapiral, kaj ga kolegica sprašuje...ker ni razumel skoraj nič angleščine, jasno pa, da tudi slovenščine ne In celo pot domov je sanjala o njem, kako je hud in oh in sploh, še bolj pa to, kako je prišlo tole čist ob napačnem času, ker si želi do konca mesca imeti mir, da se lepo pripravi na študijsko delo na izmenjavi Očitno je neke sorte mazohistka, tale kolegica...dela vse tako, da se ima čimbolj na trnih Včerajšnji petek pa spet dan, ležernega pohajkovanja po mestu, popoldan sva šla s kolumbijskim kolegom v center, pogledat razprodaje...in se nisem mogel upreti, da ne bi kupil ene majce, srajce in pulija, ki so bili res ugodni...vse skupaj za 38€...ah, moja stroga racionalnost popušča, mehkužim se Nakupili smo si še nekaj vina, sira, klobasic in bagetk, ter si zvečer s kolumbijskimi prijatelji pripravili eno prijetno večerjo, ki je trajala vse do treh zjutraj krasen večer, poln smeha, zmešanih jezikov...govorili smo po slovensko, angleško, francosko, špansko, nemško.......na koncu nisem vedel več, v katerem jeziku naj kaj povem Spoznal sem se z raznovrstno latino glasbo, španskimi frazami, pridružil se nam je še Malek iz Sirije, ki je s želiščnim čajem pozno v noč praznoval odstop Mubaraka pa je padlo še nekaj političnih debat Kako dober večer lahko pričara flaša rdečega za 1,5€, šampanjec za 5€, klobasice in razni plemeniti sirčki po 2€. Kolumbijcema sta se sira zdela sicer totalno ogabna...no, vrhunec kulinarike verjetno res nista Sta pa francoska! Danes pa nas čez eno urico čaka že nek sprejem Erasmusovcev v nekem hotelu ali mestni hiši, ali kaj vem, kaj je to...še prej pa skočimo s kolumbijci še na hiter kebab, katerega se bomo lotili na "piknik placu" ob jezerčku pri stadionu Joj, joj, kje je še diploma

ej, a veš, da se tu v Reimsu najde parkirplac prav povsod, kjer se zmisliš to mi je tako všeč tu, da ni takega prometa kot v Lj. Tale vikend smo se pa že z kolegico in Kolumbijcema dogovarjali, da naredimo izletek. Verjetno bomo šli po neki šampanjski turi Sicer peš, ker je dolga samo ene 2 km, ali koliko... Sama si cel teden vandrala okoli? pa te ni bilo nič strah? Avto je pa res zakon...mi bo prav prišel, ko bom sredi marca moral za nekaj dni domov na ene seminarje, in potem nazaj...edino stroški te ture domov in nazaj mi niso všeč...bo prišlo kar okrog 300€ :xx!: bi skoraj rajši kar tu ostal, pa si ne morem privoščit pustit tega seminarja, ko sem že prijavljen nanj...pa še drag je

ja, zardeval sem že precej tukaj pa tudi velikokrat sem že povedal, da mi francoščina ne gre a tukajšnjim francozom tud angleščina ne gre so redke izjeme, a res redke...gre pa na bolje, vsekakor a pa veš, da res pogrešam kitaro jo naslednji mesec res vzamem s sabo

ja, stvari počasi prihajajo na svoje mesto. Včeraj zjutraj sva se s kolegico prvič javila na svojem faksu in dobila napotke za napjrej, na koga se lahko obrneva, kar bova potrebovala za faks. Odpeljala sva se tudi na drugo stran mesta, kjer sva se prijavila za obiskovanje tečaja francoščine in športno vzgojo. Me je kar malo presenetilo, ko je bilo za športno vzgojo potrebno odšteti 25€ Ne, da nisem vedel, samo pozabil sem. Na srečo sem ravno toliko imel s seboj. Tekom lutanja po faksih na tem ali onem kraju sva srečala tudi "moja" kolumbijca, Meliso in Sergia, ter se odpravili na kosilo. Našla sta namreč (sicer spet na tretjem koncu mesta) eno Kebab zadevo, kjer za 4€ dobiš kebab in še pomfrit . Pa je kar fajn zadeva, nasitna in okusna. Kolegica je samo stokala, ker ni mogla ničesar odnesti domov za večerjo in zajtrk. Ponavadi v naši menzi dobi še kako sadje, jogurt in kruhek poleg glavne jedi (ki je nikoli ne poje do konca ), ki jih odnese v sobo in prihrani za kasneje. Nikoli ne bom razumel, kako lahko ženske tako malo pojedo in preživijo Ne samo preživijo, celo zrediti se jim še uspe Zvečer pa sva že imela najino prvo uro francoščine. IN kar je še bolj čudno, prvič, ko sva se šla prijavit, sva plac našla takoj. Drugič, ko sva šla tja, pa sva zalutala v tri krasne in se iskala toliko časa, da sva zamudila 15 minut na predavanje. No, na tečajo smo bili celo štirje, čeprav sva mislila, da bova sama. Poleg naju je bil še nek Alžirec, ki vsak dan obiskuje vse stopnje tečaja, ampak začetniškega res ne bi rabil več ter ena Indijka, ki pa je popolna začetnica. No, v četrtek bom šel spet, menda je nekoliko bolj zahtevno, pa me zanima, kako se bo obneslo Po tečaju sva se odpravila v bližnji študentski dom, kjer je imela koncert ena skupina, Pina Colada. Mogoče sem jo že omenjal, kot skupina, ki je nastopala v našem domu tisti dan, ko sva prišla v Francijo, pa sva bila s kolegico preveč utrujena, da bi jo šla poslušat. Kolumbijca pa sta jo poslušala, ter pokomentirala, da so dolgočasni. No, nista se dosti zmotila. Prišla sva pol ure prezgodaj, ko so imeli še tonsko probo. In na tonski probi so bili obupni Mi je bilo skoraj žal, da sem prišel...no, ko se je koncert začel, pa so nekako za silo zvozili program. nekoliko plašno, zadržano, vodja je izgledal kot Marjan Novina, pel je fajn, imeli pa so še zasedbo treh afriških bobenčkov, in tisto so res igrali super...bi raje ves čas poslušal te bobne, kot pa pevce No, res, ene par komadov bi rabli še temeljito zvadit, preden bi šli z njimi nastopat. peli pa so nekaj afriških, nekaj ameriških, kako francosko in kako špansko...Je pa ta urica koncerta minila kar hitro. In spet, potom nazaj, sva se spet zgubila In to tako zelo, da se sama z zemljevidom nisva več našla, zato sva rabila vklopit Garmina, ki naju je privedel iz krajev Bogu za hrbtom domov Danes pa je bil dopoldan nekoliko len...ja, točno, prejšnji torek sem nekje v centru staknil parkirno kazen, katero ne znam poravnat. Rekli so mi, naj grem na pošto po znamko, ki je vredna toliko kot znaša kazen (na srečo je simboličnih 11€, a še to je odveč, če ni treba, a ne ). Pridem na pošto, kjer mi dajo znamko za ene pol evra in pravijo, da rabim iti do nekega kioska, ali ne vem kakšnega biroja, kjer mi bodo dali tisto pravo znamko za v vrednosti kazni, ki jo napopam na listek s kaznijo in odpošljem. A jaz v Reimsu se ne spomnim, da bi že videl kak biro takšne sorte...kaj jaz vem, kam iti Zaenkrat sem obupal, bom jutri poskušal dalje...popoldan sem nekoliko prespal, proti večeru pa sem sem odpravil na prvo uro telovadbe, in to namreč na odbojko (kam pa drugam)2 urci odbojke, pa sem bil čisto preč ne vem, kdaj sem bil že tako brez kondicije...se nekako ne sklada z mojo samopodobo jutri se verjetno spravim še na badminton, če se mi bo dalo...odbojka pa je porazna...nihče nima pojma od pojma, čeprav nas je igralo 7 ekip, skoraj vsaka proti vsaki...in moja ekipa je bila tako slaba, da nas trener sploh ni upal dati igrati proti najboljši ekipi...tam so bili namreč eni trije kitajčki, ki so izgleda odbojko že trenirali, čeprav spet niso bili kaj preveč posebnega...dobri, a ne profiji... igra na 3 podaje je bila našim skoraj španska vas Sicer pa verjamem, da bo naslednjič že boljše... Mi pa manjka znanje francoščine, da bi se čimbolje vklopil v ekipo in komunikacijo v ekipi. moram pa reči, da so vsi soigralci zelo uvidevni, prijazni, kolegialni...fajn so teli francozi Samo tele francozinje v našem štuku v domu se nekaj zase držijo In po telovadbi sem se počutil utrujeno, a vseeno predihano, in poln elana, da se spravim na delo, učit, ali karkoli aktivnega početi, čeprav me je po večerji nekoliko minilo...med večerjo je bilo nekaj debate z indijcem Ravijem (je razložil, da njegovo ime pomeni sonce), ki si je kuhal večerjo o astrologiji, ki jo je opredelil za znanost, ki zagotovo velja, in da astrologija lahko napove celoten potek življenja. Nam "običajnim" ljudem je znano le kakih 5%, ker bi v primeru,d a bi vedeli vse o našem življenju, to pač ne imelo več smisla. No, glede zadnjega ima vsekakor prav...našega Moldavca Borisa pa je zvil prehlad...res škoda, ko je tak talent za jezike. Pravi, da govori Moldavsko, Romunsko, Rusko, Kitajsko, Angleško in Francosko... in potem ga zvije prehlad, da ne more govort takle imamo...

no, pa se je le zgodilo Tale vikend za prvega tu v Franciji sploh ni bil napačen v soboto sva šla s kolegico v mesto, šnofat za kakimi informacijami, vodiči itd, našla turistično info točko in se nekoliko zasedela pred Tv-jem, ki je prikazoval filmske odlomke o Reimsu. O katedrali, zgodovini, kulinariki, kulturi. Prav kul je bilo- sploh zgodovinski del (poklicna deformacija). Nato sva si šla iskat nek prijeten plac za kosilce. A glej ga zlomka, nič nisva našla! Pa ne zato, ker nama ne bi bilo nič všeč, ker tako izbirčna pa spet nisva Ampak zato, ker je bilo vse zaprto! V soboto popoldne vse zaprto! Očitno se zgledujejo po špancih in so si francozi omislili še svojo siesto in tako lepo zaprejo svoje gostilnice ob 14.uri in so potem do 17. ure zaprte. Na srečo so v boulangerijah (pekarne) nekoliko bolj uvidevni do lačnih turistov in se odpovedo svoji siesti, zato, da nam potešijo sestradane želodčke In v teh pekarnah so kar vrste, non-stop. Dobro jim gre, in tudi zelo dobro pečejo Vzela sva si po en kruhek in pecivo, ter šla mimo stadiona do parka...kot ena manjša izvedba Tivolija Na stadionu je bila ravno fuzbal tekma, zaparkiran je bil ves parkirplac, avtomobili pa so bili parkirani še na odstavnem pasu vpadnice v center mesta in na prehitevalnem pasu te vpadnice TAle prometna ureditev je zelo hecna Sedla sva na klopco zraven jezerčka, kjer je plavala cela garda račk, jedla najino kosilce, vmes pa poslušala hurikansko navijanje s stadiona. Slišal se je, kot da so "naši" zmagal sicer pa rabim še na net preverit rezultate, če je to res Večer pa je bil tudi kul...že kar pozno se je v naši kuhinji začelo nekaj dogajat, glasni pogovori, nekoliko glasbe v ozadju itd. Moja soba leži točno nasproti kuhinje, da sem vse to lahko slišal. In nato sem se spraševal, naj uletim v kuhinjo, da vidim, kdo to je in se s kom spoznam, ali ne...pa francosko ne znam dobro itd, itd...no, potem sem le zbral pogum, za izgovor vzel vrečko mandarin, kot, da sem jih vzel zato,d a bom večerjal v kuhinji, ter se odpravil notri...No, bila sta nek fant in dekle, ki sta med sabo govorilo špansko a na srečo, smo se lahko sporazumeli še v angleščini. Prijatelja, ki prihajata iz Kolumbije, in tu študirata nekaj, kar bi lahko rekli Geopolitologija Fuuuuuul sta OK, prijazna, odprta...in sta mi povedala celo reč o Kolumbiji, njihovi državi, hrani, kulturi, glasbi, politiki in me že vabita na obisk tja v Kolumbijo Res, nasmejana in odprta kolega Zato sta toliko bolj "razočarana" nad Reimsom, ker sta ravnotako, kot jaz, odkrila, da je to bolj zaspano, penzionistično mestece. Čisto res še nisem odkril nobenega nočnega kluba Francozi pa sicer prijazni, vendar nekoliko zaprti vase. V Reims sta prišla en dan pred nama s kolegico in menda sem bil jaz prvi človek, ki sta ga lahko tako bolj "prijateljsko" spoznala in sta bila čist vesela in že načrtujemo skupna druženja za vikend, ob večerih Naslednji dan, v nedeljo, pa sem si šel pripravljat kosilo v kuhinjo, in se je kar usulo kolegov s štuka Tako sem imel čast spoznati dva indijca, ki študirata management, Maročana in Moldavijca, no, pa že prej omenjeni Sirec se je oglasil Z enim od indijcev je stekla debata (no, govoril je bolj on, v eni težko razumljivi verziji angleščine), kako ga zanima psihologija, kje bi se jo lahko kaj naučil (predvsem uporabno psihologijo), kako zelo pomembna je za dobre poslovne odnose, in kakšne plane ima za življenje, ko se bo vrnil v Indijo...no, pol stvari ga nisem razumel, pa bo še šansa, da mi kako stvar še enkrat pove Francozi in Francozinje pa se še kar naprej držijo bolj zase...zaenkrat sem v kuhinji opazilo štiri kolegice, pa niso kaj dosti odprte za druženje...bomo poskrbeli, da se bo to sčasoma spremenilo Danes pa s kolegico stopiva na drugi konec mesta pogledat, kaj bo z najinim tečajem francoščine, zvečer pa se mogoče odpravim na koncert enega zborčka (Pina Collada), ki sta ga kolumbijca že skritizirala, da jima je bil njihov prejšnji koncert (ravno v našem bloku)zeloooo dolgočasen Bomo videli

hja, najprej bi vam rad toplo položil na srce: nikar ne odlašajte z nobeno stvarjo, katero boste prej ali slej morali naredit Ker se mi ravno sedaj dogaja ena komplikacija, ki bi bila mnogo manj komplicirana, če bi jo opravil, še preden sem se podal v Francijo. Namreč urejanje štipendij...če si ob prejemu obvestila o odobritvi štipendije, ki zahteva predhodno še pošiljanje dveh potrdil in podpis pogodbe, ne bi rekel, da imam še čas in da lahko kasneje urejam. No, pa sem na to povsem pozabil. Spomnil sem se le, da te štipendije še nisem prejel, čudno pa se mi je zdelo, zakaj ne. In mi lepo po mailu sporočijo, da jim nisem poslal potrdil o vpisu in študijske pogodbe. Ja halo Aleš!? Sedaj pa rabim ta potrdila pošiljati iz Francije, pogodbo pa bo podpisovala moja pooblaščenka in niti ne vem, ali naj listine pošiljam z navadno pošto ali s kako priporočeno, ker niti ne vem, koliko priporočena stane, ker je lahko to drag štos...poleg tega pa niti ne bom znal povedat po francosko, da želim bolj sigurno varianto pošte Drugič, ne odlašajte z prisvajanjem znanja, ki ga za nekaj potrebujete...sam sem preveč odlašal z učenjem francoščine, zdaj pa imam...tako na pošti kot pri socialnih stikih ko bi se je lotil bolj temeljito že lansko pomlad in delal na njej, bi imel že kup znancev, tako pa sem čisto preveč zaprt vase. Za primer danes, ko sem si šel v skupno kuhinjo naredit večerjo ( pogret jogurt s kakavom in narezanimi bananimi v njem, standard pač ) 5 minut sva kuhala z eno študentko, in razen: dober večer in dober tek, rekla ničesar...preprosto nisem vedel, kaj naj rečem, ker po francosko ne bi nikamor prilezel, hkrati pa me je bilo sram govorit angleško Pa ko je res izgledala povsem odprto, dostopno in vse, samo ziniti bi bilo kaj treba najbolj čudno pa je, da sem celo nekoliko zadovoljen z majhno zmago, da sem se upal izpostavit in iti v kuhinjo, kjer se srečujejo študenti. Naslednjič bo pa kaj več Pogrešam le tisto svojo drznost in prepotentnost, ki sem jo včasih ob dobrem razpoloženju imel in me ni bilo strah pristopiti h kateremu koli človeku, čeprav ga nisem poznal, in začeti debato...le v pravo razpoloženje se rabim dati. In tu v Franciji naj bi bilo navezovanje stikov še toliko lažje. Ljudje so zelo odprti, prijazni nasploh...če se po ulicah ustavim z zemljevidom v roki in gledam okoli, ljudje kar sami pristopijo in vprašajo, če lahko kako pomagajo. V študentskem domu je pozdravljanje med študenti, pridržavanje vrat in ostala vljudnost nekaj običajnega No, lažem, da še nisem nikogar spoznal...včeraj sva se v kuhinji srečala z nekim Sircem, z njim sem potem čisto malo govoril nekoliko po angleško, nekoliko po francosko...tudi on se še uči francoščine...mislim, da mu je ime Marik, če se prav spomnim, nisem pa povsem gotov. In, kar je nadvse čudno zame, je on več zvedel o meni, kot jaz o njem...premalo sem ga spraševal Ponavadi so zadeve kontra res fascinantno Reims mi je res všeč kot kraj. Umirjen, prijazen, zanimiv, sproščen Odličen kraj za moj tip človeka - penzionističen tip

za drsalke pa ni več potrebe, jutra so vsak dan toplejša, temperature pa tudi...je že čisto prijetno hodit ven brez šala in rokavic za razliko od začetka tedna

še dobr, da nisi rekla, da bi moral biti vsaj astronavt, glede na to, da smo vsi na luni ja, tebi pa ne gre iz glave želja, da bi postala šlogarca, a ne In glede na tvoje napovedi, srčno upam, da nimaš nobenega talenta za napovedovanje pojdi k Marsi, da te preveri

žalost od Olimpijine igre danes, res Nekaj jim tole koledarsko leto ne štima več