moram priznat, da uživam, ko vas, punce, kdaj zbodem s kako izjavo, ko vedno tako burno reagirate glede prvega vprašanja šele zdaj sem opazil, da dejansko lahko obstaja razlika med prvim in drugim delom vprašanja...prej je niti opazil nisem in nadalje, Kylie nisem vprašal: a si ženska, ali nisi? Vprašal sem: "kakšna ženska pa si?" No, odgovor je preprost: taka, ki se ji otroci (trenutno) ne dopadejo...čist simpl....zakaj bi se zdaj spraševal, al je sploh ženska ali je katerega drugega spola ali z drugega planeta a res ni opazit sarkazma ali ironije v mojem vprašanju, da se tako smrtno resno reagira? mi dajete s tem še večje veselje, da vas še naprej štokam glede žensk, ki sem jih srečal in ne marajo otrok, sem namigoval na tiste, ki jih nikdar ne želijo imet, ker jih ne marajo, ne le zato, ker jih ta trenutek niso pripravljene imeti. Bolj me bode v oči način razmišljanja glede lastne prihodnosti. Ne želim jih imeti, ker prihajajo taki časi, ko je težko skrbeti zanje, ker je taka gospodarska konjunktura, ki ni naklonjena mladim mamicam...ker se nonstop dela, ker so preslabe plače, ker so otroci preveč nadležni v vedenju itd... Kdo pravi, da se mora ravno VAM uresničiti ta scenarij? Da ga ravno VI ne boste sposobni lepo vzgojit, da boste ravno VI imel tako smotano službo, ki vam bo onemogočala graditi zdravo družino, da bo ravno VAM manjkalo denarja za lagodno družinsko življenje. Zakaj si v mislih priklicujete to trapasto usodo? Ne verjamete, da ste sposobni si urediti tak lifestyle kot si ga sami želite? Da vas le usoda premetava sem in tja brez vašega vpliva na lastno življenje? mogoče bo glup primer, ampak, če se spomnim filma The law of attraction, se spomnim komentarjev, da ni ta film nič novega povedal, da je to že vse splošno znano itd... Potem se spomnite teh načel in jih uresničujte tud za svoj lajf... uh sem zabluzu...