alena

Res je Marsa, prav imas. Posiljujejo nas iz vseh strani in tudi meni gredo trenutno najbolj na zivce nakupovalna in potrebovalna posilstva. Dober dan, potrosniki! Mislim....:-(((((((( In tudi to je res, da je nasilje del zivljenja. Saj ga vsi sprejemamo do neke mere. Moja mera je bolj majhna tule... Mi je pa tezko gledat neke psiho scene recimo doma pred TV, ker mi pol cisto zmesajo glavo in so moje misli cist panicne in ..... ne maram tega. A ste gledali KOCKO? Jaz je nisem mogla ...malo sem skilila vmes. Se mi je pa zdela zelo zanimiva tale ideja, da je nas UM v bistvu tako zelo omejen, kot da bi ga bilo samo za v eno kocko in nima pojma kdo in kaj in kje smo....

Evo ljudje, zdaj imamo veliko sanso! Cas je totalno pravi, teren je totalno pripravljen. Za odriv! Vse smo ze premislili in predebatirali, kdo je indigo, kdo bi rad bil indigo pa kdo je rdec pa frjolcen pa pisan, vse vemo! In zdaj, se lepo sprostimo, globoko vdihnimo in izdihnimo, zaupajmo SEBI in se primimo za roke (v mislih). Objamimo ves svet, (tudi tiste, ki niso indigo!) in tako objeti pojdimo naprej SAMI. Ne mi vec posedat pa polezavat pa se valjat na starih vzorcih! Gremo! Mamo se ful vsega za nardit!

Trzila in iztrzila bos sigurno to, kar ti pripada.... ce bo to glih poroka, ne vem. Me je pa zelo presenetilo tvoje razmisljanje, ampak imas prav, Vanja. Koliko nas je, toliko je mnenj. Jaz osebno sem bolj na strani ne porocanja, ker se mi zdi da vse skupaj nima vec nobenega pomena. Nekoc so se ljudje porocili zato, da so dobili dovoljenje za skupno zivljenje in otroke in spolnost in res so nekoc imele zenske drug status, ce so bile porocene. Ampak danes? Lepo vas prosim! Saj hodimo s fanti ze v petem razredu, potem v najkasneje v srednji soli zacnemo z raziskovanjem svojih teles in nato se skup preselimo v garsonjero. Komu pa se se da hoditi po vseh teh uradih in obcinah zaradi porocnega lista! Dobro romantika, cenim romantike. Ampak ce eden izmed dveh partnerjev ni romantik, .... Meni se zdi GROZNO, da nekoga, ki ga imas rad silis v nekaj, cesar on ne mara ali noce, ali ima pa kak problem s tem. Ampak sam obred se mi zdi pa mikaven. Jaz se ze dolgo pocutim poroceno s svojim partnerjem. Kot neka kozmicna poroka, kot da nama je Bog prikimal. In zato se mi zdi romanticno, da bi se enkrat, ko se bova oba odlocila prijela za roke in pred tistimi, ki so nama blizu in pred nebom in zemljo in celim svetom, ki nama bo prica rekla, da se ljubiva, ceniva in spostujeva... brez papirja kot koncnega produkta, ampak zaradi te notranje duhovne izkusnje. Se mi zdi, da nase poti v zivljenju vsake toliko privedejo do nekih vrat, ki jih lahko odpremo, ali pa gremo mimo. In odpiranje teh vrat meni predstavlja nek obred.

Jaz ne bi mogla reci, da smo zenske bolj ranljive v teh zadevah. Prej bi drzalo skoraj obratno. Zdi se mi le, da si bolj upamo pokazat, kaj dozivljamo custveno. Ker zenske smo bile vzgojene tako, da smo smele kdaj tudi malo pojokat... Mi je pa zanimivo to, kako se ene teme res lahko razvlecejo v neskoncnost. Dejte si malo tud kaj prebrat s prve in druge strani, je dosti uporabnega.

Sprasujem se, ali je res vseeno.... Ko pogledate kako smo ljudje ziveli nekoc, v skupnosti - kot del celote in danes, ko smo vsak zase, ustvarimo si neko gnezdo stran od starsev, hodimo k njim samo 1x 2x na mesec, potem zrastejo nasi otroci in pocnejo isto.... Saj ne pravim, da je blo prej tisto bolj prav, pa da to ni, ampak.... na sinovem krstu sem bila prvic pri OBREDU (o tem sprasujem, ne o ljubezni in ne o potrdilu), ki je sicer bil krscanski, ampak je bil predvsem totalna duhovna izkusnja, ki mi je povedala, da smo vsi del necesa velikega in da smo skupaj bolj mocni. In povezani. In ceprav je bla tam zbrana vsa "srodna zlahta" ni bilo nobenih izpadov ampak smo se "dogajali" kot se nikoli... zato.

Ej pokowc, svaka cast! Zadel si (me)! Au, eni so sam zato na svetu da te spravijo do roba... mojim ful uspeva... Jaz sem tukaj se vedno zelena in se upiram, delam scene, ritam in kopitam. Pa se zmeri mi je blo zal...

Ljudje smo ze od nekdaj ljubili skrivnosti... privlacijo nas stvari, ki jih ne poznamo. In seveda smo navduseni ko moramo dati stvarem ime. In tem stvarem, ki jih (SE) ne znamo razloziti, smo pac dali ime magija. Tudi vsi modreci in pametni ljudje pravijo, da je znanje luc. In tam, kjer luci - znanja ni, je tema. In ce ne prizges luci, zacne delovati domisljija, pa uroki, pa svasta... In res je tisto, v kar verjamemo. In cez cas postanemo taksni, kot so nase misli....

Saj, vse lepo in prav, ampak... a nismo rekli, da je prev, ce zivimo tako, da drugih na omejujemo ali jim kakorkoli skodujemo in maltretiramo!? Ja, a svoje najblizje, ki nas imajo najbolj radi pa lahko maltretiramo?! Pri takih stvareh sem res neizprosna! Saj vem, nekaj casa govoris, pol tezis, pol prosis, pol.... pa otopis. Namesto otopis, bi jaz uvedla SOK - terapijo. Bi spokala, pa sla, al nekaj podobnega. Ce pa so otroci zraven, bi sla pa takoj! Ampak ne pozabimo, da je alkoholizem posledica necesa in je treba posledice odpravit, ce hocemo, da se stvar spremeni.

Res dobro vprasanje, zakaj ne moremo reci NE! Sem ze stokrat popizdila, ko sem se zmenila s kako kolegico/kolegom za kavico pa pogovor, pa tko bolj osebno bi naj bilo, pa mi pride ona/on z nekim brezveznim znancem, ker enostavno ni mogla/el reci NE, sem ze zmenjena in pol je vse skup ... da ne povem kaj! Pa da je vse se huje, TUDI MENI SE JE ZE ZGODILO! Res cudno!

Teja, se na temo svobodne, nevezane ljubezni. Zame to pomeni prav naravnana ljubezen, ko prerastes zeljo ali potrebo po nekom. Takrat ga nehas vezat ali omejevat. Ljubezen ima krila, ves. Ko si jo bos upala spustiti iz kletke, v kateri jo negujes in se ti bo vrnila, bos res vedela, da je to ljubezen. In to nikakor ne pomeni, da bo takrat tvoj partner hotel biti s kako drugo ali kar vsepovprek... To je zame svobodna in nevezana ljubezen. Sele ko je taka, zacnemo res spoznavati njene razseznosti in velicino.

Drage moje princeske! Da ne bomo prevec po zensko samo sanjarile, naj vas spomnim na tem mestu, da je ta, ki je edini in pravi in oh princ, sad raznih odpovedovanj, spremenjenih mnenj, neprespanih noci, kompromisov, in predvsem na prvem mestu clovek iz mesa in krvi. Jasno, da ima napake, kot jih imamo vsi. Ampak je pripravljen hoditi z mano z roko v roki in enakopravno in se je pripravljen zame tudi odpovedati cemu drugemu in ga to osrecuje in predvsem RASTE z mano. Odpravlja svoje omejitve, se trudi biti dobra oseba in vse, kar spada zraven. In to je tisto, kar sem jaz iskala, to je zame partner ali moz. In zaradi tega sem se zaljubila vanj. In v takega cloveka se jaz lahko zaljubim tudi stodvajsetkrat na dan in ne samo enkrat. In ne morem vam reci ja, sedite in cakajte, da bo prisel mimo, ker kaj pa, ce ga sploh ne boste prepoznale, kaj pa, ce ga ze imate pa ga ne vidite?

Ja, res Andrej... jaz sem se bala kako bo moj otrok prenesel najino locitev, ker sem JAZ imela tukaj velik problem, nisem hotla da ga tudi on dozivi, ceprav ga seveda je, ampak v dosti bolj blagi obliki, ker sem si pomagala in je bilo meni lazje.

Bachova cvetlicna zdravila vsebujejo esence - izvlecke iz nekaterih rastlin (dreves, trav, cvetlic...) ki blagodejno vplivajo na neko nase stanje, npr. strah pred spremembo ali nezmoznost odcepiti se od nekoga (v mojem primeru). Teh stanj po Bachu je veliko (sem ze pozabila tocno stevilo osnovnih stanj, so pa seveda se kombinacije). Zelisca za ta zdravila se nabirajo ob tocno dolocenem casu, na mestih, ki niso onesnazena ali kako drugace energetsko poskodovana in samo iz zeli, ki so se razvile popolno - niso poskodovane. Postopki pridobivanja esenc so po njegovih (Bachovih) naravnih metodah, ki ohranijo visoko vibracijo neke kvalitete, ki jo rastlina zastopa. Kapljice ti predpise nekdo, ki to "zna", in jih potem jemljes po potrebi ali pa po navodilu. Jaz sem bila zelo dovzetna zanje. Nekatera stanja potrebujejo vec casa, ker smo si jih dolgo nalagali, nekatera pa se dajo hitro pozdraviti. Je pa seveda zelo pomembno koliko si ti pripravljena verjeti v ozdravitev. Po mojih izkusnjah - odlocilnega pomena. Jaz bi jih svetovala predvsem tistim osebam, ki so bolj subtilne in jih zelo hitro vse zadane.

Z obleko je pa pri meni tako. Sem zlo izbircna, ker z njo povem kako se pocutim in kaksna sem. In se vcasih tudi zgodi, da ni take obleke, kot se jaz pocutim in pol bi bila najraje naga. Ali pa da nekaj prerastem ali spremenim v sebi in moram neke cote kar vreci stran ali jih dati komu drugemu. Zelo me privlaci izvirnost, in da nekaj ni po modi. Pri drugih je to pac eden od prvih vtisov, ki ga dobis o cloveku in sigurno nekaj sporoca. Spomnim se ene sosolke, ki je bila zmeraj oblecena v nevpadljive blede barve, ful zapeta do vratu, nic oprijetega, lasje pocesani strogo, vse bolj brezoblicno, ampak prijetna punca. Videla sem jo stokrat, milijonkrat. Potem pa sem enkrat prisla k njej domov po neke zapiske. Skoraj me je vrglo s tira! Bila je sicer v trenirki, toda oprijeti, frizura naravna, vihrava, majca z izrezom, zenska je, ma postavo, joske, BARVO! Komaj sem prezivela, kar gledala sem jo, kako je lepa in nezna in vesela .... Takrat sem jo spoznala iz cisto drugega zornega kota. V bistvu je bila plasna oseba in se je skrivala pred ljudmi. In dosti o njej sem "izvedela" samo od obleke. Vidite, obleka JE pomembna, ker tudi z njo nekaj sporocamo. Ceprav pa ni vse...

ali se je treba porociti, ali je dovolj, da zivis skupaj?

Vzames neko zelanjavo, ki jo imas rad-a, recimo cvetaco. Ali pa brokoli. Potem vzames se 1 ali 2 krompirja, narezana na majhne kose. Skuhas vse skupaj v malo slani vodi. Potem zelenjavo in krompir zmixas v mixerju. Malo olja, naseckana cebula, sprazis, dodas zmix, zalijes z vodo, (pazi, ne prevec vode, juhica mora biti gosta!) malce zacinis po okusu. Mljac!

Pardon, sem bla prevec lacna, se tole zraven spada: zalijes z vodo, v kateri se je prej kuhala zelenjava. Pocakas da zavre in sele potem mljac! Lahko dodas zlicko kisle smetane.

Zelo zanimivo tole z otroci, Teja in Andrej. Jaz sem jemala Bachova cvetlicna zdravila, ko sem sla iz porodniske nazaj v sluzbo in je sin dobil varusko in moram reci, da je stvar sla gladko skozi. Me pa vedno znova preseneti, ko mu npr. recem NE! in ga kar ohromi ali pa ga totalno pretrese... v bistvu nas tako zelo cutijo, da se res vsako nase stanje vreze vanje. Jaz ful hocem postat boljsi clovek, odkar imam otroka.

Jaz risem. Vedno in na vse mozne nacine. Tut v sluzbi - z racunalnikom in pol doma. Sem pa opazila eno stvar in to je: ko narisem nekaj, kar cutim in hocem in je del mene, moram to DATI naprej nekomu in deliti - zastonj. Ker ko kaj zacnem delat za dnar pade vse skup v neko crno lukno in ni niti senca vsega skupaj. Zato locim risanje/oblikovanje v sluzbi in je drugacno, logicno, zakaj - zato, ipd. Risanje doma = moje poslanstvo da dajem in delim neke stvari in so ljudje bolj srecni ker jaz obstajam.

Vsec so mi taki filmi, ki te dvignejo, zaradi katerih si srecen, da si ziv! Meni je naj film Zivljenje je lepo, italijanski, saj veste kateri ali pa Amelie, ki je dobil letos 2. nagrado za tuj film! Sploh so mi vsec filmi ki so bolj lahki na pogled a z notranjo vsebino, taki da se lahko istocasno smejes in jokas in te zadanejo. Pa ZF mi je d best, ker mi spodbuja domisljijo in mi daje vizijo. Pa ful so mi vsec tehnicni dosezki in planeti in vesolje in zvezdice. Ne prenasam vec nobenih psiho in fizicno nasilnih filmov. Groza, kar ugasnem ali presaltam na drug kanal. Se mi zdi da imamo itak ze prevec nasilja v nasih glavah in pol sploh vec ne reagiramo nanj...

Veste, kaj sem se spomnila! V bistvu je bilo tako, kot da bi bila nekaksna prava bozja masa. Bili smo tam zbrani, odprtih src, z vsem najboljsim v sebi kar premoremo, to smo polozili na oltar. Tisti, ki jih ni bilo tam, so bili v srcih in mislih z nami. Bili smo velika cloveska skupina, zdruzena v ljubezen in dobro. In Dalaj Lama nas je vodil, drzal za roko kot mi drzimo svoje otroke, ki so se komaj naucili hoditi, z vso ljubeznijo ki jo premoremo... Ce bi ble vse nedeljske mase taksne....

V nasem svetu je pac tako, da mora vsaka stvar imeti svoj predalcek in svoje ime... ti si to in nisi ono, on je tisto, vse mora biti pravilno, poimenovano, ne vem, se mi zdi, da so v resnici stvari bolj povezane in kompleksne in nedolocljive... Sploh pa so s to vodnarjevo dobo IN vse stvari, ki so kao drugacne (kar mi je sicer ful vsec) in po moje je pol manj gayev kot zgleda na prvi pogled. Pac se ti je mogoce mama zamerila, ker te ni znala prav ljubit in ne vem kaj se vse, al si pa v obdobju experimentiranja in se ne ves ne kaj bi rad ne kdo bi naj bil.... kar je cisto o.k. AMPAK: A ste vedeli, da se na tisoc ljudi rodi clovek, pri katerem ni tocno razvidno, ce je moski ali zenska? In dostikrat mu potem "spremenijo" spol, ker je v nasi druzbi grozljivka, ce si dvospolnik, ali "prizadet". Meni se zdi bolj grozno to, da smo kot civilizacija tako omejeni z NORMAMI! To pomeni da sami sebe ful omejujemo in ne moremo biti/postati taksni, kot nam je bilo namenjeno, ne moremo izpolnit svojega poslanstva.

Za vse tiste, ki se vam varanje ne zdi "huda" rec naj povem nekaj: jaz sem svobodno bitje in vsi na tem svetu smo svobodna bitja, in na svoji poti proti svetlobi pocnemo ali smo poceli marsikaj svobodnega, brez da bi pomislili ali se zavedali posledic... toda enkrat se je tudi meni nekaj zgodilo... to, da sem spoznala cloveka, ki sem ga ljubila ze takoj prvo sekundo in ga ljubim z vsako sekundo bolj in bolj in ljubezen preraste vse meje, in se onkraj vsega nad vsemi odgovori in zeljami tako neskoncno velika, da je to ze molitev.... in ga niti slucajno nocem omejevati, ampak ne vem kaj bi bilo ce bi me prevaral, res NE VEM. Sem se ze vprasala, ampak ne upam si odgovoriti in mogoce se bo to kdaj zgodilo, lahko se celo zgodi, da ga bom jaz, ceprav bi morala biti res ..., ne, ne verjamem, zaupam si, tega ne bi storila. Ljubezen je brezmejna, raziskujte jo in jo poglabljajte! Ne ustavljajte se samo na fizicni ljubezni, So stanja, ki so dosti slajsa od vsakega orgazma, in so stvari, ki jih ne morete doseci drugace kot z izkusnjo z nekom, ki ga poznate ze zelo zelo dolgo.

Tudi jaz verjamem, da je pot k Bogu pot k sebi. In ne k enemu staremu stricu z brado, ki te bo nagradil ali kaznoval... To me je vedno najbolj motilo pri kristjanih, drugace nimam nic proti "drugacnim" ljudem. Sem pa pred kratkim prebrala nekaj zelo izvirnega, kar se nikoli prej nisem slisala, kar moram deliti z vami, nekdo je rekel na temo: ...bolje, da verjamem v Boga, ker ce je, mi bo to koristilo, ce ga pa ni, pa je itak vseeno. NAROBE! Ker Bog - dober in pravicen, seveda - bo raje nagradil tiste, ki niso verovali, pa so vseeno delali dobro, kot tiste, ki so verjeli vanj samo zaradi koristi...

Ja, Andrej, zgleda da imamo ljudje resnicno probleme s tem. Sprejemanjem in dajanjem kritike. Saj ne da bi jaz bila kak expert na tem podrocju, ampak sem opazila, kako majhna korekcija lahko naredi veliko spremembo. In potem tudi lazje sprejmes tako kritiko. Posebej pri otrocih, ko jih ucimo z zgledom, kako naj se obnasajo. Recimo namesto da reces 1.: Alena, ti si neodgovorna oseba! Reci 2.: Alena, tvoje dejanje je bilo neodgovorno! Ker ce reces 1. bom jaz dobila nalepko JAZ SEM NEODGOVORNA in bom uzaljena ali jezna in ne bom sposobna prenesti kritike, ker mogoce sploh ni upravicena. Ce reces 2. se bom vprasala: ali je to res? In se bom potrudila, da popravim napako.