Ah, večna vprašanja, ki jih znajo odgovoriti le tisti, ki so že "večno zaspali", "odšli k angelčkom", "vzel jih je k sebi" in ne vem kake vse izraze imamo, če nekdo preprosto UMRE. Sama se ne sprašujem kaj dosti, kaj bo ko..., kaj bi bilo,če...mi je pa res hudo videt ljudi, ko jim umrejo drage osebe, verjamem, da je to šok zanje- včeraj si bil, danes te naenkrat ni ljudje se pač navežemo na nekoga, kljub temu, da vemo, da obstaja možnost, da te osebe nekega dne ne bo več. Največkrat se mi postavlja vprašanje: a je kaj po smrti in če je- zakaj? Sej ni nujno, da zato, ker sem pustila za samo neopravljene, nedokončane stvari in dobim še eno možnost...če ne pometeš pač ne pometeš, mogoče bo pa kdo drug ali pa je bolje, da ni pometeno Najbolj se spomnim na razmišljanje otroka, ko mu mama razloži po smrti dedka, kam je šel, zakaj ga ni več: pove mu, da je zdaj zvezda in da pazi nanj, lahko ga vidi vsak večer, ko je jasno nebo. Otrok si je po tem pogovoru nadel čepico. Začudena mama pa je dobila odgovor: Če bom tudi jaz umrl, da boš vedela, katera zvezda gleda nate Včasih so najboljša otroška razmišljanja, ki ne filozofirajo preveč