Sem jaz, ki si dela zalogo, spremenila sem si ime, pa nič za to, še vedno imam isto taščo:) Po naravi sem taka, da nikomur ne rečem nič slabega, dokler se mi ne zdi, da mi dela krivico. Potem se znam spremeniti v najgrše gledajočo baburo in znam iz sebe spravit take besede, ki pripravijo do solz. Ampak samo, če se mi zgodi namerna krivica. A moja tašča mi ne dela namerne krivice, saj v tem je ves problem. Tako da ne nimam vzroka, da bi odprla ventil in jo nakurila. Ona to dela morda res nezavedno. In vem vse to, da je boga, ker je sama, ampak v bistvu smo konec koncev vsi sami. Jaz vem, da znam biti sama (nisem ženska, ki bi nujno rabila tipa, da se čuti popolno), jasno zdaj sem navezana na moža, ampak nimam pravice, da b izkoriščala druge, da bi mi milili samoto. In ženska v svojem bistvu res ni slaba, je pa težka in sitna stara baba, to pravijo njeni otroci, ampak jo tolerirajo. Nisem dost močna, saj to je, in s tem svojim nerganjem v sebi ravno njej dajem moč! In krog se sklene... s partnerjem se seveda o tem pogovarjava in jo že zna urihtat, a včasih so stvari bolj kompleksne... No naj vam povem en dogodek, pa če ni za počit od smeha, zdaj ko smo približno razgalili in na pol križali to ubogo žensko:) S tremi avtomobili smo se (partnerjev sorostveni klan) hoteli odpeljati do pokopališča mojega tasta. Tašča je rekla, da naj mi peljemo enega strikota in smo ga natovorili in odpeljali. Na pokopališču se naberemo okoli groba, nakar JAZ vprašam svaka, kje je tašča. Skomigne z rameni. Vprašam svakinjo, tudi ona ne ve. Na koncu smo ugotovili, da smo jo POZABILI!!!!!!!!!! Vsak je mislil, da jo bo drug peljal. In ko se narežimo, jo zagledamo, kako sopiha (saj ni bilo daleč, 500m) proti nam. "Ste mi jo pošteno podkurl!" No in ko mi je res težko, se spomnim na kakšno tako stvar. In dan je lepši!