No, vidim da se že dovolj zmedeni. Mimogrede, Lia, ful dobro, res. Torej samouničevanje. Vprašal vas bom, da ne bom brezveze nakladal. Ali je vzgoja samouničevanje? Ali je delo samouničevanje? Ali je kakršnakoli vera samouničevanje? Ali je spolnost samouničevanje? Ali je ego samouničevanje? Ali je alkohol, trava, kava, cigareti samouničevanje? Ali je ukvarjanje s športom samouničevanje? Je šolanje samouničevanje? Je meditacija samouničevanje? Dragi moji. Preden odgovorite, pa še kratek sestavek o samouničevanju Nisem imel namena v vas zbuditi nekih mračnjaških misli, pač pa vas izzvati. Vsaka akcija v ta svet je priznavanje tega sveta, je priznavanje doline smrti. In najmočnejša vez z tem svetom je po mojem ego in uživanje. In kdor je predan užitkom, in zbran v ego, ta je samouničevalen. Kajti duša je na večni poti odrešenja, in samo na tak način se lahko zoperstavi proti egu, užitkom, itd... Samo zato sem hotel izzvati z tezo o "uživanju v samouničevanju" , da je to globoko v nas, da smo že zdavnaj prisesani na ta svet, ki je samouničujoč sam po sebi, in naša vez z njim enako. Sonce je samouničojoče, vesolje je samouničujoče. In v samouničevanju je ples prebujajoče duše. Vse čemur uspemo dati JE, bo uničeno, v kolikor je v njem zavest, je ta na poti k odrešenju, prehodu, k višji obliki bivanja. Na tak način je vsaka stvar samouničujoča. Po drugi strani, pa je samo-uničevanje najbolj galantennačin, da zajebeš samega sebe v glavo, in končno odjebeš svet okoli sebe. Zato se mi zdi, da je samouničevanje zelo spotakljiv pojem. Nisem še čisto jasen, ampak ... bom, bom,... brez skrbi.