Joj. Šele zdaj sem opazila tvoj post. Nimaš kaj, bom kar direktna: prijatelj je imel tudi 13 let staro psičko z enakim potekom bolezni kot tvoja. začelo se je pri 11 letih z rakom na sesku, ta se je razširil še drugam, ker ta vrsta raka (mastiocitom) je zelo agresivna. Psica je postala apatična, na koncu ni mogla več vstat, tudi na pljuča se ji je razširilo in je začela hropsti! Ker je moj prijatelj slabič, seveda ni bil sposoben psice peljat k vetzerinarju in jo odrešiti muk, zato je to storila njegova mama. Seveda to ni lahko, ampak v primerjavi s pasjim trpljenjem to ni nič. V očeh živali je baje opaziti neko olajšanje. Nič ne boš prtidobila, če jo boš še kratek čas gledala, kako se muči. Zaradi koga pa se mora mučiti? Zaradi tebe. In ko bo umrla naravne smrti, se boš žrla, zakaj ji nisi prej pomagala. Take so zgodbe ljudi, ki so dali to skoz. In še to: psa naj vedno pelje k veterinarju na evtanazijo oseba, ki jo je imel pes najraje. Če si to ti, si ji to dolžna in popolnoma normalno je, da ljubljeno bitje odrešiš muk. Vzemi oddejo s sabo, prosi veterinarja, da pride ven na travo, dal ji bo pomirjevalo, nato bo čisto umirjena kot da spi. šele potem ji da v žilo evtanazijsko sredstvo. Potem bo bilo le še srce in na koncu se bo tudi to ustavilo. Važno je, da si z njo in jo imaš v naročju, ko odhaja. Zavij jo v oddejico in jo pokoplji na lepem kraju. Nikar je ne puščaj pri veterinarju. Na začetku ti bo hudo in boš jokala, a zavest, da si jo odrešila trpljenja in da si ji omogočila smrt brez trpljenja ti bo vedno v olajšanje, bolečina pa bo čez čas manjša. ne zameri, ker sem malo groba, a kadar kdo takole cinca, žival pa trpi, postanem jezna. Upam, da boš zmogla.