Katastrofa takih razsežnosti, kot je bil ta potres, te težko pusti neprizadetega. Sama po sebi se poraja misel, ali se imaš sploh pravico pritoževati nad lastnimi težavami, ki so malenkostne v primerjavi z na tisoče izgubljenih življenj, porušenih domov, porazgubljenih družin, v katere je zasekala usoda... In vendar se dogajajo usodne stvari tudi tukaj in zdaj, le v manjšem obsegu. Izguba pa ravno tako boli in žalost, obup, občutek nemoči je prav tako resničen. Beseda tolažbe je le obliž na rano, ki potrebuje obsežnejše zdravljenje... včasih pa le pripomore k temu, da se ta rana hitreje zaraste. Cosma, ker ti ni vseeno. Ribica nočem ponavljati zguljenih fraz o tem, kako čas prinese olajšanje... drži se Nataly... pošlji pravo željo v vesolje in verjamem, da te prav tista služba, ki je ustvarjena zate, že čaka nekje Marsa... trenutek slabosti? tudi ti si samo človek in vse bo tako, kot mora biti:palec: Astra... ti pa maksimalno izkoristi dneve pred tabo, uživaj in vse najlepše