mislim pa da bi prej sebe kot koga drugega ker če pogledamo s temi očmi je isto: moja duša- tvoja duša. moje telo- tvoje telo. če tebe ubijem- ubijem sebe. mogoče pa človek ki je poln ljubezni sploh ne bo privlačil takšnih izkušenj ko bo treba uporabiti agresijo- oz. se bo zmogel znajti drugače. Ja seveda ubiješ del sebe. Ampak pri tako kriznih situacijah, zmeraj umre del tebe, bodisi kot žrtev ali morilec. Nikoli se ne ve kdo bi bil v takih situacijah povsem miren, kdo žrtev, kdo morilec Narava vsakega človeka je nepredvidljiva, v nepredvidljivih situacijah. Ne more se z zagotovostjo reči, da jaz pa med vojno ne bi ubijal. Ali pa da vam nekdo vdira v stanovanje, na zelo nasilen način, pa imate kakšno orožje pri sebi, ni vrag da ga ne bi uporabil, v skrajni sili. V takih situacijah ni razuma, prevlada samo destrukcija in nagon po preživetju, v naših glavah. Koliko je bilo uglednih profesorjev in učiteljev v Bosni, ki so bili v 60-ih nekakšni () YU hipiji, pa so se v devetdesetih spremenili v klavce. Da ne govorimo o vplivu mas medijev. Če poleg tega izgubiš še nekoga bližnjega, pol je zelo težko ostati miren, ne da bi prijel puško v roke.