Hmm sem bil včeraj pri prijatelju v Strahomeru, ki se je po treh mesecih vrnil iz Nove Zelandije. S punco sta prekolesarila od S do J in nazaj. Imela sta še trekking, tramping in hiking ture. Kakšne slikce madona. Slovenija se lahko po lepotah skrije. Visok standard, vsi imajo službe, vsi so prijazni, s punco sta lahko kjerkoli prespala. Domačini tako belci kot maori so jih vabili v bajte, da prespijo. Zastonj nič plačat. Tako se grejo oni turizem. Pravijo da jim turisti prinašajo gore denarja, zato jim na tak način izkazujejo hvaležnost. No Slovenci, pa se pejmo turizem. Imajo 4 milijone ali pet milijonov prebivalcev, vsi živijo v zelo prostornih bajtah, nobenga klošarja nista videla, vsaka bajta v Novi Zelandiji je obsedena z vrtovi. Hišni vrtovi so neka posebnost v Novi Zelandiji, nekakšen nacionalni hobi. Pa to niso vrtovi zelja in radiča, ampak angleška travca, tulipani, palmice, smrekice, lepo obrezana grmovja, bolj je pisano kot na Nizozemskem. In seveda, pazijo na okolico, nikakršnih pesticidov in podobnih drekarij. Pa gore, gore ovac, krav, konjev, tjuljnov, morskih levov, pingvinov, vulkanov, slapov, prelepih oblačkov, vsega. Nema šta nema. Ne marajo ameriške politike, do ameriških turistov so u redu, vendar na glas povejo kaj si mislijo ter ne marajo azijcev, sploh pa so proti njim uvedli restriktivne mere glede priseljevanja. Maori so baje najbolj srečna manjšina na svetu. Imajo baje že enakopravni status, tudi tako v realnem življenju. Bila sta na najbolj strmni ulici na svetu. Noro tja moram iti, kaj pa vem če zagusti kle v Evropi kar se tiče ekonomije, grem tja za tri leta. Toliko časa si lahko največ tam, kot zaposleni tujec.