Po enem tednu sem se videl z otrokom od partnerke. Kot hči mi je! Ko sva se zagledala sva bila brez besed, stekla je k meni, jaz sem jo dvignil in se stisnila v objem. Nobenih besed, nobenih vprašanj, nobenih obrazložitev. Samo objem, topel nedolžen objem, ki je meni in njej pomenil, veliko več kot karkoli drugega. Kot da se nisva videla 100 let. Vedela je, lumpa mala je vedela in razumela, da sva se z njeno mamico malo spričkala. Nič ji ni bilo treba razlagati, nič skrivati. Nisva se mogla odlepit. Vedela je, čutila je to v sebi in tudi razumela me je, kot razume mamo. Šele takrat sem se zavedal, kako neodgovorno in sebično od mene, da sem prekinil stike z njo. Lahko bi se vsaj mimogrede oglasil ko je bila na obisku pri njeni babici. Ne vem kako naprej, ampak upam da bo vse OK. Njo pa res ne bi rad razočaral. Madona kako otroci hitro občutijo, da nekaj ni v redu. Stara je 4 in pol. Vaše izkušnje? Veliko vas je bolj izkušenih staršev, zanimajo me vaše bogate duhovne in čustvene izkušnje z otroci, vaši občutki ob takšnih in podobnih trenutkih?