Kar na jok me je sililo, ko sem brala tvoje življenje. zdelo se mi je , da berem besede, karšne bi napisala moja otroka. dejansko je res, da v "dobri veri" , da delaš dobro, svojim škoduješ, jim daješ občutek manjvrednosti in majhnosti, ne dovoliš jim odrasti. potem pa se čudiš, ko otroci odraščajo in začnejo uveljavljati svojo voljo - seveda ni takšna kakršno si ti želel ali pričakoval. vrstijo se udarci, z ene in druge strani in bolečina postaja že kar neznosna. ja, treba se bo vzeti v roke in popucati v teh naših zmedenih glavah in spraviti v red naše odnose. hvala ti. po letih bi mi lahko bila hčerka, tvoje razmišljanje pa je zbudilo v meni nekaj novega. morda pa se bomo tudi mi doma skopalli iz neluštne situacije.