Zelo težko nam je samim doseči odnos iz osnove, da bi bili to,kar smo.To se zgodi šele v intimnem odnosu... Duhovnost je v najtesnejši povezavi z intimnostjo in človek je v duhu takrat tako močan, da lahko kakršnokoli svojo intimnost zaupa bližnjemu.. Sočloveku težko zaupamo najglobje intimne skrivnosti, raje se zatekamo v igre in sprenedavanja.... V intimnem odnosu se odkrivamo premosorazmerno z Zaupanjem.....Če si partnerja zaupata in sta vdana drug drugemu se med seboj odpirata kot duši Odpirata se kot pravi JAZ sočloveku, zato , ker pri sebi priznavata nemoč....Če pa predstavljamo namišljeno moč je to samo sprenedavanje....in je beg pred samim seboj! Kadar nas nekdo BREZPOGOJNO sprejema , nam odpira izhodišče človeka v nas....in to je pot....do Tantre..... Vsak , ki se boji , da bo z razkritjem svojih najintimnejših občutkov ostal sam,naj se zaveda,da je z njim tako,kot je,in da s pretvarjanjem škoduje samo sebi ! Ko resnično prizna SEBE se ne boji,četudi ostane SAM! ZARADI pomanjkanja LASTNE LJUBEZNI je človek intimno nepotešen in duševno osamljen..... na koncu še to..... vse je V NAS SAMIH... vse poti so odprte pogumnim....