Praviloma duševno zdrav človek ni podvrjen k suicidalnim mislim. Je pa tudi veliko samomorov kot posledica hude psihične bolezni. Mislim, da (pa ne samo pri nas) velika večina samomorilcev občuti hudo depresijo v nekem trenutku, čeprav morda navzven ne kaže simptomov in lahko dejansko živi "običajno" življenje. Problem mora biti v enem trenutku, ko v možganih naredi "klik", ko se človek nenadoma zave filozofske nevzdržnosti življenja. Ko se v mislih razvije in preplete usodnost človeškega obstoja, da bomo vsi umrli, da pač kar nekako živimo in rinemo nekam, na koncu pa umremo, da se dejansko trpljenje nikdar ne konča, če tako pogledamo, se samo pomikamo od ene naporne točke k drugi. Tehtnica se v nekem kritičnem momentu prevesi v brezizhodnost in rešitev iz tega ni, samo ena je - prestaviti kritični moment konca trpljenja na zgodnejši čas. Samo ker vem, kako je občutiti ta obup, razumem, zakaj se nekdo lahko odloči za samomor, če ne obstaja vsaj ena majhna nitka, ki ga vleče nazaj, ki pusti odprta ena vrata, ali okno, ali špranjo nekje. ....mogoče je ta nitka zate LUNIN FORUM