hm..ka je pa zame prebolevanje.. eno brezvezno obdobje..še bl brezvezen sem pa js takrat. u bistvu se takrat kr neki silim v družbo do ktere mi sploh ni. pa..no velikrat mi clo vseen rata v družbi pozabit pa bit vsaj micen normalen (karkol že to pomen). al pa kakšni sprehodi tud sedejo..sem velik prelutal..al po šumi..še rajši pa mal odkrivam kakšno staro ljubljano pa mal lutam po tistih ulcah. čist brez cilja. pa večinoma mi sede to počet v mraku. umes se ustavim kje na kakšnem čikcu, mal posedim pa čekiram folk. pa tud mal več športat mi sede takrat. da bi pa doma sedel pa se smilu sam seb..ne hvala. treba se je zamotit. sej je že prov, da mal razmisliš pa popredalčkaš..sam treba je razmišlat konstruktivno in ne destruktivno. hm..zanimiv je to..vsakič je drug razlog..ali pa pravpazrav vedno en in isti.. važno je da ničesar ne obžaluješ! sem kakršen sem..kdaj vidiš, da ne gre pa je vseen težko..pač se navežeš..no..velik več kot sam navežeš. prepustit se je treba življenju. vsaka stvar je za neki dobra. če ne bi dal vsega kar si dal skoz, verjetno ne bi bil tuki kjer si. bi se ti zgodilo nekaj druzga. sem vesel, da sem kjer sem. pomembno je, da ničesar ne obžaluješ, da se prepustiš toku življenja. na teb pa je a boš objokval svet al pa začel živet. sliš se kot, da sem made from stone. ni glih tko..sam trudim se ne objokvat, ampak se iz tega kej naučit. smiljenje samemu sebi ne prinese nič pametnega. prelahko je zapasti v ta svet. sem pa prpravlen požret ves drek, ki sem si ga ustvaru.