Ja, se tud sama dostkrat zavedam, da smo mogoče ful sebični in sam jokamo instokamo, česa nimamo, ne zavedamo se pa, kaj vse mamo. Npr, kolkr tok sm zdrava, zgledam tud dost ok, razn tega, da sm pretežka, ampak vse, kar imam, je moja zasluga. In boli me to, d ani nobenga priznanja doma, nobenga razumevanja, potrditve. Sej si ne želim tega, da bi me ujčkala. Ampak tko, da vidš, da je nekdo ponosen nate, da greš lažje v svetu naprej, da veš, da se lahko na nekoga zaneseš, nen pa, da ti dajo skoz vedet, da si jim eno breme ( v resnci jim nisem, če sama zase skrbim). Eh...ne bi rekla, k bi si želela skoz nove cunje, pa nov avto, pa lepotno operacijo, pa liposukcijo. Mislim, da so dost skromne želje, nematerialne.